Rusko-turška vojna (1676-1681)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rusko-turška vojna (1676-1681)
Del rusko-turških vojn
Czehryn, by Jan Jansson, circa 1663.jpg
Jan Jansson (okoli 1663): Čigirin
Datum 1676-81
Prizorišče Čigirin, Kozaški hetmanat (zdaj Ukrajina)
Izid neodločen[1]
Bahčisarajski mirovni sporazum[2]
Udeleženci
Osmanska zastava Osmansko cesarstvo
Gerae-tamga.png Krimski kanat
Flag of the Cossack Hetmanat.svg Kozaški hetmanat
Flag of Tzar of Muscovia.svg Rusko carstvo
Flag of the Cossack Hetmanat.svg Kozaški hetmanat
Kalmiški kanat
Poveljniki
Osmanska zastava Kara Mustafa Paša
Gerae-tamga.png Selim I. Geraj
Flag of the Cossack Hetmanat.svg Petro Dorošenko
Flag of the Cossack Hetmanat.svg Jurij Hmelnicki
Flag of Tzar of Muscovia.svg Ivan Samojlovič
Flag of Tzar of Muscovia.svg Grigorij Romodanovski
Mazan Batir
Moč
120.000-130.000 (največje število, pohod leta 1678) 70.000-80.000 + 11.700 čigirinska garnizija (največje število, pohod leta 1678)
Žrtve
15.000 30.000

Rusko-turška vojna (1676–1681) je bila vojna med Ruskim carstvom in Osmanskim cesarstvom, ki jo je v drugi polovici 17. stoletja povzročil osmanski ekspanzionizem.

Preludij[uredi | uredi kodo]

Ko je osmanska vojska med poljsko-turško vojno (1672–1676) opustošila in zasedla Podolje, si je osmanska vlada s pomočjo vazala (od 1669) hetmana Petra Dorošenka prizadevala razširiti svojo oblast nad vso Desnobrežno Ukrajino. Agresivna osmanska politika je povzročila nezadovoljstvo med številnimi ukrajinskimi kozaki, ki so leta 1674 hetmana Levobrežne Ukrajine Ivana Samojloviča izvolili za edinega hetmana cele Ukrajine.

Dorošenko je kljub temu obdržal Čigirin. Spretno je manevriral med Moskvo in Varšavo in izkoristil podporo osmansko-tatarske vojske. Nazadnje so ruske in ukrajinske sile pod poveljstvom Samojloviča in Grigorija Romodanovskega oblegale Čigirin in leta 1676 prisilile Dorošenka k predaji. Ruska in ukrajinska vojska sta v Čigirinu pustili svojo posadko in se umaknil na levi breg Dnepra.

Pohod leta 1677[uredi | uredi kodo]

Osmanski sultan Mehmed IV. je za hetmana Desnobrežne Ukrajine imenoval Jurija Hmeljnickega, ki je bil takrat v njegovem ujetništvu, in julija 1677 ukazal svoji vojski 45.000 mož pod poveljstvom Ibrahim Paše, da krene na pohod proti Čigirinu.[3] Predhodnica se je pred trdnjavo pojavila 30. julija 1677. 3. avgusta je tja prišla tudi glavnina osmanske vojske. Vojski Samojloviča in Grigorija Romodanovskega sta se 10. avgusta združili in šele 24. avgusta na poti proti Čigirinu prečkali reko Sulo. 26. in 27. avgusta so se med prvimi spopadi osmanske enote umaknile iz svojih opazovalnic in omogočile ruski in ukrajinski vojski, da je pod zaščito topništva prečkala reko. Osmanski poskusi, da bi prve ruske oddelke pod poveljstvom generalmajorja Šepeljeva pregnali nazaj čez reko, so bili neuspešni. 28. avgusta sta ruska in ukrajinska konjenica napadli in preplavili turško-tatarski tabor in zadali veliko žrtev. Naslednji dan je Ibrahim Paša prekinil obleganje Čigirina in se naglo umaknil čez reko Inhul in naprej.[4] Samojlovič in Grigorij Romodanovski sta 5. septembra osvobodila Čigirin. Osmanska vojska je izgubila 20.000 mož. Ibrahim Pašo so po vrnitvi v Carigrad aretirali, krimski kan Selim I. Geraj pa je izgubil prestol.[5][6]

Pohod leta 1678[uredi | uredi kodo]

Tloris Čigirinske trdnjave malo pred obleganjem leta 1678:
I - centralni bastion ali "branik" Novega gradu
II - Dorošenkov glavni grajski stolp
III - bastion s Krimskim stolpom
IV - Vrata Spasskega z lesenim stolpom in dvojnim okopom pred njim
V - lesen stolp na kamnitih temeljih, imenovan "Novi kozji rog"
VI - stolp in obzidje
VII - kamnit vogalni bastion
VIII - kamnit okrogel stolp
IX - Kijevski stolp z vrati k mostu
X - stolp brez imena, zgrajen leta 1678
XI - Mlinski stolp ali Korsun
XII - vrata v spodnje mesto

Julija 1678 sta turška vojska (približno 70 000 mož) pod poveljstvom velikega vezirja Kara Mustafa Paše in krimska tatarska vojska (do 50 000 mož) ponovno oblegali Čigirin.[5] Ruska in ukrajinska vojska (70.000–80.000 mož) sta se prebili skozi utrjene položaje turške zaščitnice in jo pognale v beg. Vojski sta se nato utrdili na levem bregu reke Tjazmin nasproti trdnjave in turško-krimske oblegovalne vojske. Prehodi čez reko so bili uničeni, zato bi bil napad na Turke težaven. Vstop v Čigirin je bil mogoč, vendar je bil obkoljen in močno bombardiran. Mestne utrdbe so bile že močno poškodovane. Ko so Turki 11. avgusta vdrli v Spodnje mesto Čigirin, je Romodanovski ukazal zapustiti citadelo in umaknil čete na levi breg Tjazmina. Ruska vojska se je umaknila čez Dneper in premagala zasledovalno turško vojsko, poem pa se je zasledovanje ustavilo. Turki so kasneje zavzeli Kanev in vzpostavili oblast Jurija Hmelnickega v Desnobrežni Ukrajini. Kijeva, v katerem so bile ruske čete, se niso upali napasti.[7]

Nadaljevanje vojne[uredi | uredi kodo]

V letih 1679–1680 so Rusi odbili napade Krimskih Tatarov in 3. januarja 1681 sklenili Bahčisarajski mirovni sporazum, s katerim je rusko-turška meja postala reka Dneper.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. David R. Stone, A Military History of Russia: From Ivan the Terrible to the War in Chechnya, (Greenwood Publishing, 2006), 41.
  2. 2,0 2,1 John Paxton, John Traynor. Leaders of Russia and the Soviet Union, (Taylor & Francis Books Inc. 2004). str. 195.
  3. Brian Davies. Empire and Military Revolution in Eastern Europe: Russia's Turkish Wars in the Eighteenth Century. Bloomsbury Academic, 2013. str. 9.
  4. Brian L. Davies. Warfare, State and Society on the Black Sea steppe, 1500-1700. Routledge, 2007. str. 160.
  5. 5,0 5,1 Brian L. Davies. Warfare, State and Society on the Black Sea steppe, 1500-1700. str. 161.
  6. Яфарова 2017, str. 163-174.
  7. Яфарова 2017, str. 271-284.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Brian Davies, Empire and Military Revolution in Eastern Europe: Russia's Turkish Wars in the Eighteenth Century, Bloomsbury Academic, 2013.
  • Brian L. Davies, Warfare, State and Society on the Black Sea steppe, 1500-1700, Routledge, 2007.
  • John Paxton and John Traynor, Leaders of Russia and the Soviet Union, Taylor & Francis Books Inc., 2004.
  • Яфарова, Мадина (2017). Русско-Османское противостояние в 1677-1681 гг. // Диссертация на соискание ученой степени кандидата исторических наук (PDF) (ruščina). Moscow: Федеральное государственное бюджетное образовательное учреждение высшего образования «Московский государственный университет имени М. В. Ломоносова».