Reci mi Sandro
| Avtor | Janko Perat |
|---|---|
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Žanr | družbeno-kritični roman |
| Založnik | Borec |
Datum izida | 1977 |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 213 |
| COBISS | 768798 |
Reci mi Sandro je roman slovenskega pisatelja Janka Perata iz leta 1977.
Vsebina[uredi | uredi kodo]
Trije ljudje se poznopoletnega večera srečajo v Litostrojski koči na Soriški planini. Vsak od njih ima svojo žalostno preteklost, pred katero beži: ponovno upokojeni Aco, ki na poti v hribe pobere Vero, in lastnik koče Marko, ki je del njune preteklosti. Skupna točka v njihovi preteklosti je tudi gospa Astrid oz. Asta.
Po posredovanju Astrid je Aco ostal brez službe, Vera pa je zaradi Astrid ostala brez družine. Na večerji opogumljeni z vinom pripovedujejo svoje nesrečne zgodbe. Aco oziroma Sandro je delal kot pilot, toda po nesrečnih naključjih nikoli ni napredoval, njegovo edino ljubezen pa so nemški vojaki ubili. Poročil se je z drugo, toda njun zakon ni temeljil na ljubezni, zato ga je zapustila in se poročila z njegovim bivšim sodelavcem. Njun sin je v iskanju smisla odpotoval v Indijo in Nepal. Sandro je bil direktor doma upokojencev, dokler ga ni izpodrinila Astrid. Uteho je našel v lovu.
Marko se je v Vero zagledal pri partizanih. Ona se zanj ni zmenila in se je poročila z meščanom. Marko se je poročil z Olgo, toda Vere nikoli ni prebolel. Tudi njegov zakon ni temeljil na ljubezni, ko pa je Olga umrla, se je zatekel k pijači. Po naključju je v njegovo življenje spet vstopila Vera in obudila Markove želje po skupnem življenju, vendar ga Vera zavrača. Z Brankom je bila navidez srečno poročena, v resnici pa sta si bila tuja in neiskrena. Rodila se jima je hči, ki pa je po ločitvi staršev zaradi Brankove in Astridine malomarnosti umrla v avtomobilski nesreči. Vera se je v žalosti in jezi zatekla k delu in naravi.
V koči se med Vero in Sandrom splete strastna vez, vendar se na Verini strani ohladi, saj ni prepričana, da bi zaradi njune boleče preteklosti njuna zveza uspela.
Kritika in literarna zgodovina[uredi | uredi kodo]
Janko Perat v svojih romanih večinoma povezuje človeka z naravo. Skuša se poglobiti v vzroke za človekovo odtujenost, obenem pa pisatelj črpa umetniški navdih iz spora med človekom in naravo. Velikokrat omenja srečanje ljubezni in smrti, strahu in poguma ter upanja in brezupa. V knjigah je velikokrat omenjena tudi vojna, zato je videti, kot, da je bil avtor v vojni tako prizadet, da si še vedno postavlja vprašanje, zakaj človek ubija. V romanu obravnava probleme, ki vsebujejo samotnost in kompleks krivde zaradi ubijanja, odtujenosti in bega pred ljudmi. (Perat 1980: 8–9)
Povest je okorno napisana, zgrajena vseskozi na presenetljivih naključjih, razpeta med moralističnimi obtožbami in iskanjem zasebnih rešitev. Ni ne boljša ne slabša od poprejšnih spisov svojega avtorja. (Inkret 1980: 352-353)
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Janko Perat. Utrinki iz lovske koče. Ljubljana: Lovska zveza Slovenije, 1980. (COBISS)
- Andrej Inkret. Novi spomini na branje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1980.