Rano Raraku

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Velikonočni otok, Občina Velikonočni Otok, Čile

Rano Raraku
Rano-Raraku-Panorama-2013.jpg
Zunanje pobočje Rano Raraku z mnogimi moai
Unescova svetovna dediščina
DelNarodni park Rapa Nui
Rapa Nui National Park
LegaVelikonočni otok, Občina Velikonočni Otok, Čile
Koordinati27°07′26″S 109°17′10″W / 27.123888888889°S 109.28611111111°W / -27.123888888889; -109.28611111111Koordinati: 27°07′26″S 109°17′10″W / 27.123888888889°S 109.28611111111°W / -27.123888888889; -109.28611111111
KriterijKulturno: i, iii, v
Referenca715
Vpis1995 (19. zasedanje)
Rano Raraku is located in Tihi Ocean
Rano Raraku
Lega: Rano Raraku

Rano Raraku je vulkanski krater, ki je sestavljen iz utrjenega vulkanskega pepela ali tufa in je na spodnjih pobočjih Terevaka v narodnem parku Rapa Nui na Velikonočnem otoku v Čilu. Tu je deloval kamnolom približno 500 let, do zgodnjega 18. stoletja in dobavljal kamen, iz katerega je bilo izklesanih okoli 95% znanih monolitnih skulptur (moai) na otoku. Rano Raraku je vizualni zapis oblikovanje besednjaka moai in tehnološka inovacija, kjer ostaja 397 moaijev. Rano Raraku je del območja svetovne dediščine Unesca in ime enega od sedmih delov parka.

Opis[uredi | uredi kodo]

Panorama Rano Rarakujevega kraterskega jezera
Panorama Rano Rarakujevega kraterskega jezera

Brežine kraterja Rano Raraku so visoke in strme, razen na severu in severozahodu, kjer so precej nižje in rahlo nagnjene. Notranjost vsebuje enega od treh sladkovodnih kraterskih jezer na otoku, ki jih omejuje nga'atu ali totora - trstičje. Zdi se, da so te rastline, ki so bile mišljene kot dokaz o stiku z južnoameriško celino, na otoku že več kot 30.000 let in so ga domačini uporabljali za slamnato zavetje in plavalne pripomočke.

Nedokončan moai v kamnolomu[uredi | uredi kodo]

Nedokončan moai v kamnolomu

Nepopolni kipi v kamnolomu so izjemni tako po številu, kot nedostopnosti nekaterih, ki so visoko na zunanji steni kraterja in po velikosti največjega; 21,6 m po višini je skoraj dvakrat večji od katerega koli moaia, ki je bil kdaj dokončan in bi tehtal približno 270 ton, večkratnik teže postavljenih.

Zdi se, da so bili nekateri nepopolni moaji opuščeni, potem ko so se rezbarji srečali z vključki zelo trdega kamna v materialu.

Drugi so lahko skulpture, ki nikoli niso bile namenjene ločevanju od kamnine, v kateri so izrezljane.

Rano Raraku iz juga

Stoječi moai na Ranu Raraku[uredi | uredi kodo]

Na zunanji strani kamnoloma so številni moai, od katerih so nekateri delno zakopani do ramen pri prenosu iz kamnoloma. Odlikuje jih, da njihove oči niso bile izpuščene, nimajo pukao in niso bili odloženi v otoški državljanski vojni. Zaradi tega zadnjega razloga ponujajo nekaj najbolj znanih podob otoka.

Tukuturi[uredi | uredi kodo]

Tukuturi je nenavaden moai. Njegova brada in klečeča drža se razlikujejo od standardne podobe.

Posebna drža tega kipa je dobro znana na Velikonočnem otoku in se imenuje tuku turi ali preprosto tuku. To je bil položaj, ki so ga uporabljali moški in ženske, ko so oblikovali zbor na festivalih, imenovani riu, kjer je bil položaj poznan kot tuku riu. Tipični pevci so bili nekoliko nazaj nagnjeni s telesom, z dvignjeno glavo in kozjo brado, ki je prav tako vidna na kipu. [1]

colour photo of kneeling figure carved from red stone, head splashed with white. A triangular hill is in the background and the sea in the top right
Tukuturi, s Poike v ozadju in Ahu Tongariki zadaj desno

Tukuturi je narejen iz rdeče žlindre iz Pune Pau, sedi na kamnu Rana Raraku. Mogoče je povezan s kultom Tangata manu, v tem primeru bi bil to eden od zadnjih moai kdaj koli izdelan. [2]

Zdi se verjetno, da ta kip predstavlja riu pevca in je nastal po prenehanju proizvodnje klasičnih kipov.

colour photo of kneeling figure in profile, carved from red stone, in long grass with a grassy background and a glimpse of the sea in the top right
Profil Tukuturi kaže brado

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Englert, Father Sebastian. Island at the Center of the World: New Light on Easter Island. New York: Charles Scribner's Sons, 1970.
  2. Jo Anne Van Tilburg (1994). Easter Island Archaeology, Ecology and Culture, p. 146.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • P. E. Baker (1968). "Preliminary Account of Recent Geological Investigations on Easter Island." Geological Magazine 104 (2): 116-122.
  • Father Sebastian Englert (1970). Island at the Center of the World: New Light on Easter Island. New York: Charles Scribner's Sons.
  • J. R. Flenley, S. M. King, J. T. Teller, M. E. Prentice, J. Jackson, and C. Chew (1991). "The Late Quaternary Vegetational and Climatic History of Easter Island." Journal of Quaternary Science 6: 85-115.
  • Jo Anne Van Tilburg (1994). Easter Island Archaeology, Ecology and Culture. London; Washington, D.C.: British Museum Press; Smithsonian Institution Press. ISBN 0-7141-2504-0 http://www.sscnet.ucla.edu/ioa/eisp/
  • Alfred Metraux [1]
  • Katherine Routledge (1919). The Mystery of Easter Island: The Story of an Expedition. London.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]