Pojdi na vsebino

Protioklepno raketno orožje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Protioklepno raketno orožje je vsako protioklepno orožje, ki uporablja izstrelke z raketnim pogonom za uničenje oklepnih bojnih vozil.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Pripadnika 1. konjeniške divizije, oborožena z Bazuko.

Zgodovina protioklepnih raketnih orožij se je začela pred 2. svetovno vojno, ko se je tank iz okornega vozila, razvitega konec 1. svetovne vojne razvil v enega najmočnejših orožij. Začeli so razvijati pehotna protioklepna orožja.

Osnova teh (in tudi mnogih današnjih) orožij je t. i. kumulativni naboj, katerega princip je leta 1888 odkril Američan Charles E. Munroe.

Znana orožja te vrste so bila nemški Panzerfaust in Panzerschreck in ameriška Bazuka, katerih učinek pa je bil z ustreznimi protiukrepi kmalu zmanjšan.

Po vojni se je razvoj teh orožij nadaljeval. Tako je nastal znameniti ruski RPG-7, ki je še danes kljub zastarelosti zelo razširjen.

Delitev

[uredi | uredi kodo]

V osnovi delimo vsa protioklepna raketna orožja na dve skupini, glede na kakšne izstrelke uporabljajo:

Orožja z nevodljivimi izstrelki uporabljajo pehotni vojaki, medtem ko orožja z vodljivimi izstrelki lahko uporabljajo vojaki ali pa jih namestimo na vozila, ki so prvenstveno namenjena za protioklepno bojevanje (npr. M901) ali pa kot dodatno obrambo oborožitev (npr. M2 Bradley).

Druga delitev je glede na uporabo:

  • orožja za enkratno uporabo (npr. Panzerfaust) in
  • orožja za večkratno uporabo (npr. PIAT).

Orožja za enkratno uporabo so po navadi množično proizvedene in imajo preprost namerilni sistem, ki omogoča osnovno merjenje.

Glede, na kakšne bojne glave uporabljajo, jih delimo na:

  • kontaktne (eksplodirajo ob stiku s površino; niso učinkoviti ob debelejšem oklepu),
  • HEAT,
  • HESH,...

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]