Prirejeno sproščanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Prirejêno (tudi nadzorovano ali kontrolirano) spróščanje je v farmaciji sproščanje zdravilne učinkovine, torej njeno prehajanje iz neraztopljene oblike v farmacevtski obliki v raztopljeno obliko na mestu aplikacije oziroma absorpcije, s hitrostjo ali mestom sproščanja, prilagojenim namenu oziroma načinu delovanja.[1] Prirejeno sproščanje omogoča posebna sestava ali posebna farmacevtska oblika ali poseben postopek izdelave.[2]

Vrste[uredi | uredi kodo]

Prirejeno sproščanje je lahko več vrst:

  • zakasnelo/zapoznelo sproščanje
Gre za prehajanje učinkovine iz farmacevtske oblike s časovnim zamikom. Posebna oblika zakasnelega sproščanja je gastrorezistentnost, ki pomeni odpornost peroralnih farmacevtskih oblik proti želodčnemu soku.[1]
  • podaljšano sproščanje
Podaljšano sproščanje poteka kontinuirano daljše časovno obdobje.[1] Tradicionalne farmacevtske oblike brez prirejenega sproščanja načeloma sprostijo učinkovino takoj, potrebno pa je pogosto odmerjanje, pri čemer pa odmerek zdravila v krvnem obtoku niha. S podaljšanim sproščanjem se lahko dosežejo bolj konstantne koncentracije učinkovine v krvi, odmerjanje pa je manj pogosto.[3] Podaljšano sproščanje in delovanje učinkovine je še posebej prednostno v primerih, ko je vnos zdravila tehnično zelo zahteven, kot v primeru intratekalnega ali intraventrikularnega vnosa citarabina. Podaljšano sproščanje učinkovine se lahko tehnološko doseže na primer z njeno vgraditvijo v nanodelce.[4]
  • pulzirajoče sproščanje
Sproščanje učinkovine poteka v časovnih presledkih.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  2. 2,0 2,1 Formularium Slovenicum: slovenski dodatek k Evropski farmakopeji – FS 2.0, Ljubljana: Zavod za farmacijo in za preizkušanje zdravil, 2005: 77.
  3. Bhargava A. et al. ORAL SUSTAINED RELEASE DOSAGE FORM: AN OPPORTUNITY TO PROLONG THE RELEASE OF DRUG. IJARPB: 2013, 3 (1): 7-14.
  4. Cegnar M., Kerč J. Nanozdravila. Farm vestn 2012; 63: 82–87.