Predrojstvena diagnostika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ultrazvočni posnetek plodu v 20. tednu nosečnosti.

Predrojstvena (prenatalna) diagnostika zajema preiskave nerojenega otroka (zarodka oziroma plodu) in nosečnice za ugotovitev morebitnih nepravilnosti otroka (npr. spina bifida, Downov sindrom in druge kromosomske nepravilnosti, cistična fibroza ...).

Metode predrojstvene diagnostike so lahko povsem neinvazine (opravljene povsem zunaj telesa), na primer ultrazvočni pregled, druge so pa invazivne, kar pomeni, da je potreben poseg v telo – na primer amniocenteza, biopsija horijevih resic ... Invazivne metode prinašajo določeno tveganje za nerojenega otroka.

Razlogi[uredi | uredi kodo]

Razlogi za opravljanje predrojstvene diagnostike so na splošnem treh vrst:

  • omogoči hitro prepoznavo bolezni in s tem morebitno zdravljenje že med nosečnostjo ali pripravo na zdravljenje takoj po porodu;
  • daje staršem možnost odločitve o tem, ali bodo plod s hudimi nepravilnostmi obdržali;
  • omogoči staršem, da se psihološko, socialno, zdravstveno pripravijo na otroka z zdravstvenimi težavami ali prizadetostjo ali na morebitno rojstvo mrtvega otroka.

Metode[uredi | uredi kodo]

Neinvazivne metode[uredi | uredi kodo]

Gre za preiskave nerojenega otroka zunaj telesa nosečnice.

  • Ultrazvočna preiskava - normalno se opravita dve ultrazvočni preiskavi. Prva se izvede med 8. in 12. tednom nosečnosti, s katero se nosečnost potrdi ter ugotovi morebitna večplodna nosečnost. Druga preiskava sledi med 20. in 22. tednom. Pri zapletih se ulrazvočne preiskave opravijo pogosteje. Pri nosečnicah, starih nad 35. let, se izvede še meritev nuhalne svetline, pri mlajših nosečnicah pa je ta ultrazvočna preiskava samoplačniška.[1] Meritev nuhalne svetline je presejalni test za odkrivanje Downovega sindroma.
  • Poslušanje plodovega srčnega utripa (glej stetoskop).
  • ...

Invazivne metode[uredi | uredi kodo]

  • Manj invazivne metode so preiskave materinega seruma na določene sestavine (v prvem trimesečju: beta humani horijev gonadotropin – β-hCG, inhibin A ..., v drugem trimesečju: alfa-fetoprotein, β-hCG, inhibin A, estriol, hiperglikoliziran hCG ...).
  • Med manj invazivne metode spada tudi zajem plodovih krvnih celic iz materine krvi; s tem se lahko pridobi plodova DNK, s čimer lahko na primer določijo otrokov spol. Pridobitev plodovih celic iz materinega krvnega obtoka je težavno.
  • Med bolj invazivne metode prištevamo na primer biopsijo horijevih resic (horijeve celice lahko namreč pridobijo le z invazivno metodo, pri kateri je tveganje za sprožitev splava 1 %), amniocenteza (preiskava plodovnice, ki jo pridobijo z aspiracijo bodisi skozi nožnico bodisi skozi trebušno steno; tveganje za sprožitev splava je okoli 0,5 %), embroskopija in fetoskopija (redka metoda, pri kateri gre za vstavitev posebnega inštrumenta v maternico za ogled zarodka/plodu).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.zd-lj.si/zdlj/content/view/406/470/