Pozvolski sporazum

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Livonska konfederacja: na zemljevidu je prikazano stanje po severnih križarskih vojnah, ki je ostalo večinoma nespremenjeno do severnih vojn[1]
Lucas Cranach mlajši: Sigismund II. Avgust

Pozvolski mirovni sporazum je bil sporazum o miru in zavezništvu, ki sta ga 5. in 14. septembra 1557 sklenili Livonska konfederacija in Poljsko-Litovska unija. Prva pogodbena stran je prepustila svoje ozemlje pod zaščito druge.[2] Povod za sklenitev sporazuma so bili spori med člani Livonske konfederacije in vojaški pritisk poljskega kralja in velikega vojvoda Litve Sigismunda II. Avgusta. Ruski car Ivan IV. Grozni je imel sporazumu za provokacijo in grožnjo in sprožil livonsko vojno.[3]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Veliki mojster tevtonskih vitezov Albert (Albreht) je uvedel protestantsko reformacijo in sekulariziral južne dele Države tetvonskih vitezov, s čimer je leta 1525 ustvaril prvo evropsko protestantsko državo v Kneževini Prusiji pod poljsko zaščito.[4] Njegovi poskusi, da bi uvedel protestantizem v livonskih pokrajinah v posesti reda, so naleteli na odpor in povzročili neslogo v Livonski konfederaciji.[5]

Ko je Albertov brat riški nadškof Viljem poskušal v svoji nadškofiji uvesti luteranski cerkveni red, je za svojega koadjutorja imenoval protestanta Krištofa Macklenburškega. Katoliški deli Livonije so se temu uprli in Viljema in Krištofa aretirali.[5]

Sporazumi[uredi | uredi kodo]

Dansko posredovanje v sporu je bili z intervencijo Sigismunda II. Avgusta prekinjeno.[5] Sigismund je zahteval, da se Viljem in Krištof osvobodita in da Livonska konfederacija sprejme njegovo zaščito.[5] Livonski konfederaciji je napovedal vojno,[6] zbral vojsko in julija 1557[7] krenil proti Livoniji, da bi dosegel svoje zahteve,[5] 5. in 14. septembra[8] je dal v svojem vojaškem taboru pri Pozvolu[9] Livoniji v podpis tri sporazume.[10]

Vsi trije sporazumi so se nanašali na odnose med livonskimi deželami in Sigismundom.[11] Prva dva, podpisana 5. septembra, sta bila rezultat posredovanja delegacije Svetega rimskega cesarstva.[6] Viljem je bil osvobojen in se je z vsemi prejšnjimi pravicami vrnil na nadškofovski položaj v Rigi.[7] Livonija je obnovila svoje odnose z Litvo in z njo sklenila obrambno-napadalni pakt.[10] Prvi sporazum je v imenu Tevtonskega reda podpisal novi veliki mojster reda Viljem Fürstenberški.[10] 14. septembra je skupaj z drugimi člani reda ratificiral tudi druga dva sporazuma.[11]

Posledice[uredi | uredi kodo]

Zavezništvo je bilo usmerjeno proti Ruskemu carstvu in si prizadevalo vzpostaviti nadoblast na livonskem ozemlju. Ruski car Ivan IV. Grozni je zavezništvo obravnaval kot grožnjo in povod za vojno.[1] Marca 1557 je z Novgorodskim sporazumom končal vojno s Švedsko, zato se je zdaj lahko osredotočil na Livonijo. Za začetek je zahteval podreditev Dorpata (Tartu).[5]


Car je na Pozvolski sporazum reagiral in napadel Livonijo še preden je nova koalicija uspela zbrati svojo vojsko. Leta 1558 se je začela livonska vojna, ki je trajala do leta 1583.[5] Posledice vojne so bile, da je Reval (Talin) prišel pod zaščito Švedske, Ösel (Saaremaa) je okupirala Danska-Norveška, veliki mojster tevtovnsega reda Gotthard Kettlerški pa je sekulariziral vse, kar niso okupirali Rusi. Uradno je bil podrejen Sigismundu II. Avgustu, ki se je razglasil za kneza Kurlandije.[1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Frost (2000), str. 5.
  2. De Madariaga (2006), str. 127.
  3. Frost (2000), str. 4-5.
  4. Frost (2000), str. 2.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 Frost (2000), str. 4.
  6. 6,0 6,1 Tiberg (1984), str. 86.
  7. 7,0 7,1 Reddaway (1978), str. 353.
  8. Lubieniecki (1995), str. 798.
  9. Kiaupa (2005), str. 107.
  10. 10,0 10,1 10,2 Macinnes in drugi (2000), str. 67.
  11. 11,0 11,1 Tiberg (1984), str. 90.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • De Madariaga, Isabel (2006). Ivan the Terrible. Yale University Press. str. 127. ISBN 0-300-11973-9.
  • Frost, Robert I. (2000). The Northern Wars. War, State and Society in Northeastern Europe 1558-1721. Longman. ISBN 978-0-582-06429-4.
  • Kiaupa, Zigmantas (2005). The history of Lithuania (2 izd.). Baltos lankos. ISBN 9955-584-87-4.
  • Lubieniecki, Stanisław (1995). Williams, George Huntston (ur.). History of the Polish Reformation. Harvard theological studies. 37. Fortress Press. ISBN 0-8006-7085-X.
  • Macinnes, Allan I.; Riis, Thomas; Pedersen, Frederik, ur. (2000). Ships, guns, and Bibles in the North Sea and Baltic States, c. 1350-c. 1700. Northern European Historical Research Network Proceedings. 1. Tuckwell Press. ISBN 1-86232-167-1.CS1 vzdrževanje: Uporaba editors parametra (link)
  • Reddaway, William Fiddian (1978). The Cambridge history of Poland. 2. Octagon. ISBN 0-374-91250-5.
  • Tiberg, Erik (1984). Zur Vorgeschichte des Livländischen Krieges. Acta Universitatis Upsaliensis. Studia historica Upsaliensia (nemščina). 134. Almqvist och Wiksell. ISBN 91-554-1509-1.