Poslednja sodba (Bosch)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Poslednja sodba
Poslednja sodba (spodnji del manjka)
UmetnikHieronymus Bosch
Letoc. 1482
Vrstaolje na tabli; triptih
Mere167,7 cm × 60 + 127 + 60 cm
KrajAkademija za likovno umetnost, Dunaj

Poslednja sodba je triptih Hieronymusa Boscha, ustvarjen po letu 1482.

Triptih trenutno hranijo na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju (Akademie der bildenden Künste) v Avstriji. Zunanja stran kril je na tabli pobarvana v tehniki grizaj, notranja krila in srednja tabla pa v olju na lesu. Leva in desna tabla merita 167,7 x 60 cm, srednja tabla pa 164 x 127 cm. Ne gre zamenjati niti z razdrobljenim Boschevim umetniškim delom z istim naslovom (zdaj v Münchnu), niti z drugo Boschevo celotno sliko, po možnosti slikarja v njegovi delavnici.[1]

Poreklo[uredi | uredi kodo]

Zaprt triptih.

Najstarejša omemba slike je v inventarju avstrijske zbirke nadvojvode Leopolda Wilhelma iz leta 1659, kot jo je napisal Hieronimo Bosz. Konec 18. stoletja je delo pridobil grof Lambert-Sprinzenstein, od katerega je kasneje odšlo na sedanjo lokacijo. V 17. in 18. stoletju je bil triptih široko prebarvan in je izgubil del barv.

Nekateri umetnostni zgodovinarji [2] so to delo opredelili kot delo, ki ga je leta 1504 pridobil Filip I. Kastiljski, drugi pa to zanikajo. Dendrokronološka analiza je dokazala, da je bila slika narejena šele okoli leta 1482 [2] Obstaja kopija dela, pripisana Lucasu Cranachu starejšemu, v Gemäldegalerie, Berlin.

Opis[uredi | uredi kodo]

Sestava slike je podobna triptihoma Triptih Seneni voz ali Vrt zemeljskih naslad, oba prikazujeta tudi rajski vrt na levi tabli in pekel na desni. Osrednja tabla prikazuje Poslednjo sodbo v bolj nejasnem vzdušju kot pekel.

Zaprt triptih[uredi | uredi kodo]

Kot pri drugih sodobnih flamskih triptihih so tudi tu krila navzven pobarvana v grizaju, na katerih sta upodobljena dva svetnika. Na levi je sveti Jakob na romanju z romarskim klobukom, palico in beraško vrečo (morda sklic na neko epizodo v Zlati legendi); na desni je sveti Bavo, zaščitnik Flandrije, ki s sokolom na levem zapestju daruje revnim.

Eden od likov na zadnji tabli, starka z otrokom, se pojavi na risbi, ki jo pripisuje Boschu, zdaj v zasebni zbirki San Franciscu. [2]

Detajl leve table.
Poslednja sodba (manjkajo deli zgoraj in spodaj).

Leva tabla[uredi | uredi kodo]

Na levi tabli je prikazan rajski vrt svetopisemske zgodovine kot zelena pokrajina v spodnjih treh četrtinah. V zgornjem delu je Bosch upodobil Boga, ki sedi na svojem prestolu, obdan s svetlečim halom.[2] Okoli njega je oblačno nebo, z angeli, ki se borijo z upornimi angeli, ki se ob padcu spreminjajo v hudiče.

Spodaj je, brano od spodaj: Bog ustvarja Evo iz Adamovega rebra, pri čemer Adam spi pri njenih nogah; kača, ki vabi Evo in drevo spoznanja dobrega in zla; in na koncu Adam in Eva, ki ju je angel, ki ima meč, pregnal iz vrta v temen gozd.

Srednja tabla[uredi | uredi kodo]

Osrednja slika prikazuje Poslednjo sodbo, ki temelji na Janezovi Knjigi razodetja. Zgoraj je Kristus kot sodnik, obkrožen z Devico Marijo, Janezom Evangelistom in apostoli. Nebesno območje, pobarvano v svetlo modro barvo, je v nasprotju s preostalo tablo, ki jo zaseda temno rjavkasta kazen Prekletih, medtem ko blaženi zasedajo le majhen del.


Kazni izvirajo iz pošastnih bitij v peklu: prekleti so sežgani, zabodeni, nataknjeni, obešeni na mesarske trnke, prisiljeni jesti nečisto hrano (požrešni) ali podvrženi zobcem čudnih strojev. Ta prizor je močno podoben desni tabli na Boschevem Vrtu v muzeju Prado.

Desna tabla[uredi | uredi kodo]

Tematsko se Pekel na desni ne razlikuje od Poslednje sodbe.[3] Satan v središču sprejme preklete duše. Mučni prizori se nadaljujejo na tej tabli v temni pokrajini, v kateri prevladujejo plameni in hudičeve figure.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. WGA.hu
  2. 2,0 2,1 2,2 Varallo, Franca (2004). Bosch. Milan: Skira.
  3. Romano, Eileen (2005). Bosco. Unidad Editorial. ISBN 84-89780-69-2.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Romano, Eileen (2005). Bosco. Unidad Editorial. ISBN 84-89780-69-2.
  • Varallo, Franca (2004). Bosch. Milan: Skira.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]