Staroslovenci

Janez Bleiweis v svojem kabinetu

Staroslovenci so bili politična smer in tabor v slovenskem političnem in kulturnem razvoju v šestdesetih in sedemdestih letih 19. st. in so nasprotna skupina mladoslovencem. Zgled za to poimenovanje so vzeli iz češkega političnega življenja (staročehi in mladočehi). Ta delitev se je začela v šestdesetih letih 19. st. ter postala očitna ob vprašanju časopisja po letu 1865. Znano ime te dobe je Janez Bleiweis, ki se je zavzemal za slovenski časopis v nemščini; menil je namreč, da bodo tako Nemci bolj seznanjeni s slovenskimi zahtevami in jih tako podprli. Nasprotja med staroslovenci in mladoslovenci pa se kažejo predvsem iz liberalne in svobodomiselne usmeritve mladoslovencev ter naraščajočega nasprotovanja temu veljaku ter t.i. prvakom. Bleiweis je užival velik ugled na začetku ustavne dobe (1861), le-ta pa je začel upadat, ko so se porodila številna kulturna ter druga vprašanja: kje bo ljubljanska čitalnica, ali naj izhaja politični časopis stranke v slovenščini ali nemščini, ali je dovoljena kritika o politiki Slovencev v državnem zboru, ali naj se prvo mesto nameni Francetu Prešernu ali Jovanu Koseskemu idr. V teh napadih so ves čas poudarjali, da ne sme nihče misliti drugače kakor Bleiweis in da o vsem odloča sam. Le primer tega se odraža v pesmi Josipa Stritarja Dunajski soneti, ki govori da: "sega Bleiweisova oblast od Drave do Soče in da ga Slovenija "moli enoglasno"...". Najbolj osovražen med prvaki, ki naj bi imel med drugim tudi prevelik vpliv na Bleiweisa, pa je bil Etbin Henrik Costa.

Glej tudi

• mladoslovenci