Čin Ši Huang

Čin Ši Huang
Rojstvo	259 pr. n. št. Handan, Čin, Džao
Smrt	210 pr. n. št. Guangzong County, dinastija Čin
Državljanstvo	dinastija Čin Čin
Poklic	politik, cesar, vladar, vladar

Čín Ší Huáng (kitajsko: 秦始皇; pinjin: Qin Shi Huangdi; dobesedno 'Prvi cesar Čina'), prvi kitajski cesar združene Kitajske, * 259 pr. n. št., † 210 pr. n. št. Od leta 247 do 221 pr. n. št. je bil Dženg, Kralj Čina (秦王政, Qín Wáng Zhèng, osebno ime 嬴政 Jíng Džèng ali 趙政 Džào Džèng).

Čin Ši Huang je bil ustanovitelj Kitajskega cesarstva in ostaja priljubljena kitajska zgodovinska in mitološka osebnost. Knez Jing Dženg, kasnejši Čin Ši Huang, je bil sin priležnice - konkubine. Skupaj z očetom Džuangšjangom (kitajsko: 秦莊襄王; pinjin: Zhuangxiang) je bil v času svojega rojstva talec v sosednji državi Džao. Trgovec Li Buvej, ki je Džuangšjangu pripeljal ženo in mu pomagal, da se je povzpel na prestol Države Čin, je kasneje postal njen prvi minister.

Dženg je kot trinajstletnik leta 247 pr. n. št. postal vladar Države Čin. V času njegove mladoletnosti je imel Li Buvej neomejeno oblast, a mu jo je Dženg leta 237 pr. n. št. krvavo odvzel in ga poslal v pregnanstvo, na poti tja pa je bil zastrupljen.

Cesar Čin Ši Huang je pomemben predvsem kot prvi vladar Kitajskega cesarstva, ki ga je leta 221 pr. n. št. združil z osvojitvijo sedmih Sprtih držav. Tudi beseda Kitajska (China) izhaja iz njegovega imena. Kitajska svojemu prvemu cesarju in njegovim svetovalcem dolguje zahvalo za velike dosežke, kot so izgradnja Kitajskega zidu, poenotenje denarnega sistema in pisave (veliko znakov je obstajalo v več različicah, zato so bili težki za razumevanje) in splošno centralizirano vladavino cesarja (glejte dinastija Čin).

Cesar se je zavzemal tudi za despotizem. Zaradi svoje trde in brezobzirne vladavine je bil zelo nepriljubljen in postal tudi tarča več atentatov. Nekoč so ga skušali umoriti v sprejemni dvorani. Cesar je hotel potegniti svoj meč, vendar ga ni mogel izvleči, ker je bil predolg. Namesto tega je tekal po dvorani, dokler ni atentatorju neki dvorjan podstavil noge. Cesarjevi protiukrepi so bili preseljevanje, zažiganje knjig in kaznovanje vsakega nasprotovanja s smrtjo.

Želel si je tudi nesmrtnosti, zato je pripravil odpravo, ki naj bi poiskala bajeslovne Otoke Nesmrtnih ob vzhodni obali Kitajske, vendar mu je ta namesto večnega življenja prinesla njegov konec. Zanj naj bi bil kriv napoj nesmrtnosti s preveliko vsebnostjo živega srebra, ki so mu ga pripravili njegovi dvorni modreci in zdravniki. Umrl je leta 210 pr. n. št. v palači v prefekturi Šačiju. Njegov naslednik naj bi postal najstarejši princ Fusu, ki je nasprotoval usmrtitvam učenjakov, ki se niso strinjali s sežiganjem knjig in je bil zato kazensko premeščen k Velikemu zidu.

Prvi minister Li Si, glavni evnuh Džao Gao in princ Huhaj so v strahu, da bi izbruhnil upor, med dvomesečnim potovanjem v prestolnico prikrivali cesarjevo smrt. Evnuha, ki je v govoru posnemal cesarja, so posadili v njegovo nosilnico, zadaj pa so pritrdili posušeno ribo, s katero so prikrili smrad razpadajočega trupla. Nato so princa Fusuja in njegovega generala Meng Tjana prisilili v samomor. Tako je Huhaj postal drugi kitajski cesar.

Čin Ši Huangov mavzolej stoji v tedanji prestolnici Čanganu (današnji Šjan) v provinci Šanši. Skupaj z glineno vojsko je vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine.

Cesarjeva priljubljenost se še danes odraža v številnih filmih, v katerih se pojavlja njegova osebnost, na primer: Cesar in njegov atentator, Junak in v številnih risanih filmih.