Grad Završje: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
JozefD (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
JozefD (pogovor | prispevki)
Vrstica 6: Vrstica 6:
Prvi zapisi o Završju izhajajo iz leta 1102, pod imenom Castrum Piemonte, v darovnici [[Ulrik II. Weimar-Orlamünde|Ulrika II. mejnega grofa v Istrski marki]] [[Oglejski patriarhat|Oglejskemu patriarhatu]]. V vsej svoji zgodovini je imel Kozljak več imen. V srednjem veku so ga imenovali Castrum Pyamont in Poymont, Pemund so ga imenovali Nemci, in novejše hrvaško Završje.
Prvi zapisi o Završju izhajajo iz leta 1102, pod imenom Castrum Piemonte, v darovnici [[Ulrik II. Weimar-Orlamünde|Ulrika II. mejnega grofa v Istrski marki]] [[Oglejski patriarhat|Oglejskemu patriarhatu]]. V vsej svoji zgodovini je imel Kozljak več imen. V srednjem veku so ga imenovali Castrum Pyamont in Poymont, Pemund so ga imenovali Nemci, in novejše hrvaško Završje.


Oglejski patriarhi so grad, mestece in gospostvo podelili v fevd gospodom Contarini, ki so bili pod vplivom Goriške grofije, in vladarjev bližnje pazinske regije. Leta 1300 je Završje pripadalo pazinskim grofom - [[Goriški grofje|Goriškim grofom]]. Nato so ga zavzeli [[Beneška republika|Benečani]], ki so ga leta 1360 obranili pred napadom enot krškega grofa Frankopana. Nato je Završje neuspešno napadal patriarh Ludvik della Torre in sile tržaškega škofa Negrija, ki so bili takrat v vojni s pazinskimi grofi. Od leta 1374, po smrti [[Goriški grofje|Goriškega grofa Alberta IV.]], je spadalo Završje pazinski grofiji, katera je istega leta prešla v roke avstrijske družine [[Habsburžani|Habsburg]] in dvignjeno v položaj fevda.
Oglejski patriarhi so grad, mestece in gospostvo podelili v fevd gospodom Contarini, ki so bili pod vplivom Goriške grofije, in vladarjev bližnje pazinske regije. Leta 1300 je Završje pripadalo pazinskim grofom - [[Goriški grofje|Goriškim grofom]]. Nato so ga zavzeli [[Beneška republika|Benečani]], ki so ga leta 1360 obranili pred napadom enot krškega grofa Frankopana. Nato je Završje neuspešno napadal patriarh Ludvik della Torre in sile tržaškega škofa Negrija, ki so bili takrat v vojni s pazinskimi grofi. Od leta 1374, po smrti [[Albert IV. Goriški|Goriškega grofa Alberta IV.]], je spadalo Završje pazinski grofiji, katera je istega leta prešla v roke avstrijske družine [[Habsburžani|Habsburg]] in dvignjeno v položaj fevda.


Na čelu fevda Završje je bil kapetan, ki je imel lastno upravo, urbar in načelnika. Konec 14. stoletja se prične počasno doseljevanje hrvaških družin na to področje. Gospostvo Završje so avstrijski oblastniki odstopali za letno pristojbino, zaradi česar so se tu izmenjevali številni lastniki. Po letu 1412 so Završje večkrat napadali Benečani v okviru vojn proti Madžarom, Turkom in Avstrijcem. To je trajalo vse do leta 1511, ko so ga Benetke formalno zavzele. Pripojitev je bila formalno potrjena z Wormskim mirom. Leta 1530 so Benečani dali gospostvo Završje na dražbo in odkupil jo je Justinijan Contarini. Njegovi nasledniki so gospostvo imeli tristo let, do 19. stoletja, ko je za kratek čas padla pod oblast Napoleona in takoj za tem pod Avstrijo.
Na čelu fevda Završje je bil kapetan, ki je imel lastno upravo, urbar in načelnika. Konec 14. stoletja se prične počasno doseljevanje hrvaških družin na to področje. Gospostvo Završje so avstrijski oblastniki odstopali za letno pristojbino, zaradi česar so se tu izmenjevali številni lastniki. Po letu 1412 so Završje večkrat napadali Benečani v okviru vojn proti Madžarom, Turkom in Avstrijcem. To je trajalo vse do leta 1511, ko so ga Benetke formalno zavzele. Pripojitev je bila formalno potrjena z Wormskim mirom. K gospostvu Završje je spadala poleg Završja še vas [[Vižinada]], Kostanjica in Brtonigla. Leta 1530 so Benečani gospostvo Završje po delih prodali na dražbi. Završje s sosednjo vasjo Kostanjico je 1532 odkupil beneški patricij Justinijan Contarini. Družina Contarini je gospoščino upravljala preko imenovanega kapitana. Družina patricijev Contarini je gospostvo imela tristo let, do 19. stoletja, ko je za kratek čas padla pod oblast Napoleona in takoj za tem pod Avstrijo.


Dobro organizirana Avstrijska oblast je gradu in mestecu prinesla nov razvoj, še posebej z izgradnjo ozkotirne železniške proge imenovane "Parenzana". V času vladavine Avstrijskega cesarstva in Republike Italije po prvi svetovni vojni je Završje imelo pošto, šolo, dve trgovine, oljarno in razne druge obrtne enote. Leta 1943 je protifašistično gibanje zajelo tudi področje Završja, in hrvaški in italijanski antifašisti so se skupno borili proti nemški okupaciji. Pariškim Mirovni Sporazumom z Italijo je Završje dodelil FNRJ Jugoslaviji. Zaradi ekonomskih in političnih razlogov je sledilo masovno iseljevanje, tako da je od nekdanjih devedeset družin sedaj v mestecu živi le še štirideset prebivalcev.
Dobro organizirana Avstrijska oblast je gradu in mestecu prinesla nov razvoj, še posebej z izgradnjo ozkotirne železniške proge imenovane "Parenzana". V času vladavine Avstrijskega cesarstva in Republike Italije po prvi svetovni vojni je Završje imelo pošto, šolo, dve trgovine, oljarno in razne druge obrtne enote. Leta 1943 je protifašistično gibanje zajelo tudi področje Završja, in hrvaški in italijanski antifašisti so se skupno borili proti nemški okupaciji. Pariškim Mirovni Sporazumom z Italijo je Završje dodelil FNRJ Jugoslaviji. Zaradi ekonomskih in političnih razlogov je sledilo masovno izseljevanje, tako da je od nekdanjih devetdeset družin sedaj v mestecu živi le še štirideset prebivalcev.


== Zanimivosti ==
== Zanimivosti ==

Redakcija: 21:20, 7. februar 2021

Grad (Kaštel) Završje in istoimensko mestece v severni Istri.

Grad Završje (hrvaško Kaštel Završje, italijansko „Piemonte d'Istria, Pyamont ali Poymont”, nemško Pemund), je bil srednjeveški grad, ali palača v istoimenskem obzidanem mestecu na severu Istre, ki je bil pozidan že sredi 11. stoletja. Nahaja se na 240 m visokem hribu Završje na pol poti med Grožnjanom in Oprtaljem, cca 10 KM od državne meje s Slovenijo.

Zgodovina

Grad Završje in istoimensko mestece z nekdaj dvojnim obzidjem je bil najverjetneje zgrajen v drugi polovici 11 stoletju. Zgradili so ga najverjetneje plemiči gospodje Contarini, vazali in ministeriali istrskega mejnega grofa Ulrika I. Weimar-Orlamunde. Istrski mejni grof Ulrik Weimarski je posesti v Istri nad tem območjem dobil z darovnico kralja Henrika IV. iz leta 1064. Prvi zapisi o Završju izhajajo iz leta 1102, pod imenom Castrum Piemonte, v darovnici Ulrika II. mejnega grofa v Istrski marki Oglejskemu patriarhatu. V vsej svoji zgodovini je imel Kozljak več imen. V srednjem veku so ga imenovali Castrum Pyamont in Poymont, Pemund so ga imenovali Nemci, in novejše hrvaško Završje.

Oglejski patriarhi so grad, mestece in gospostvo podelili v fevd gospodom Contarini, ki so bili pod vplivom Goriške grofije, in vladarjev bližnje pazinske regije. Leta 1300 je Završje pripadalo pazinskim grofom - Goriškim grofom. Nato so ga zavzeli Benečani, ki so ga leta 1360 obranili pred napadom enot krškega grofa Frankopana. Nato je Završje neuspešno napadal patriarh Ludvik della Torre in sile tržaškega škofa Negrija, ki so bili takrat v vojni s pazinskimi grofi. Od leta 1374, po smrti Goriškega grofa Alberta IV., je spadalo Završje pazinski grofiji, katera je istega leta prešla v roke avstrijske družine Habsburg in dvignjeno v položaj fevda.

Na čelu fevda Završje je bil kapetan, ki je imel lastno upravo, urbar in načelnika. Konec 14. stoletja se prične počasno doseljevanje hrvaških družin na to področje. Gospostvo Završje so avstrijski oblastniki odstopali za letno pristojbino, zaradi česar so se tu izmenjevali številni lastniki. Po letu 1412 so Završje večkrat napadali Benečani v okviru vojn proti Madžarom, Turkom in Avstrijcem. To je trajalo vse do leta 1511, ko so ga Benetke formalno zavzele. Pripojitev je bila formalno potrjena z Wormskim mirom. K gospostvu Završje je spadala poleg Završja še vas Vižinada, Kostanjica in Brtonigla. Leta 1530 so Benečani gospostvo Završje po delih prodali na dražbi. Završje s sosednjo vasjo Kostanjico je 1532 odkupil beneški patricij Justinijan Contarini. Družina Contarini je gospoščino upravljala preko imenovanega kapitana. Družina patricijev Contarini je gospostvo imela tristo let, do 19. stoletja, ko je za kratek čas padla pod oblast Napoleona in takoj za tem pod Avstrijo.

Dobro organizirana Avstrijska oblast je gradu in mestecu prinesla nov razvoj, še posebej z izgradnjo ozkotirne železniške proge imenovane "Parenzana". V času vladavine Avstrijskega cesarstva in Republike Italije po prvi svetovni vojni je Završje imelo pošto, šolo, dve trgovine, oljarno in razne druge obrtne enote. Leta 1943 je protifašistično gibanje zajelo tudi področje Završja, in hrvaški in italijanski antifašisti so se skupno borili proti nemški okupaciji. Pariškim Mirovni Sporazumom z Italijo je Završje dodelil FNRJ Jugoslaviji. Zaradi ekonomskih in političnih razlogov je sledilo masovno izseljevanje, tako da je od nekdanjih devetdeset družin sedaj v mestecu živi le še štirideset prebivalcev.

Zanimivosti

V Završju je srednjeveška cerkev Blažene Device Marije z romanskim zvonikom, ki je bila nazadnje obnovljena leta 1879, vendar zgrajena v 16. stoletju. Cerkev je imela srebrne svetilke in svečnike iz 18. stoletja in lepo okrašen kelih z medaljoni iz leta 1476. Ta kelih je cerkev prodala konec 18. stoletja in je končal v Rotschildovi zbirki, in se sedaj nahaja v pariškem Louvru.

V Završju so leta 2017 snemali film »Robin Hood: Origins«, v katerem je Završje igralo vlogo rojstnega gradu Robina Hooda, ki je na povratku domov našel požgano rojstno hišo in se zato odloči obračunati z zloglasnim šerifom Nottinghama.

Završje


Zunanje povezave

Koordinati: Grad Završje 45°22′24.6″N, 13°46′26.8″E

Viri

  • Ivetac, J.: Korijeni istarskih gradova, Josip Turčinović, Pazin, 2002
  • Foscan, L., I castelli medioevali dell' Istria, Edizioni Italo Svevo, Trst, 1992;
  • Gaetano Benčić, Rino Cigui e Denis Visintin: "Appunti per la storia di Piemonte e del suo Territorio", Circolo Istria, 2011;
  • Matejčić R.: Granične utvrde i gradovi u sjevernoj Istri (Rašporski Kapetanat), Buzetski zbornik, 24., 1998., str. 19.-47