Samostalniška beseda

Samostalniška beseda je ena od besednih vrst, ki poimenuje bitja, predmete ali pojme ter ji je lasten spol (ženski, moški ali srednji), število (ednina, dvojina ali množina), sklon in sklanjatev. V stavčnih členih lahko primarno nastopajo samostalniške besede v osebku, predmetu, lahko pa tvorijo tudi povedkovo določilo ali prislovno določilo.

K samostalniškim besedam štejemo:

Samostalnik (npr. hiša, mraz, jedro).

Samostalnik (substantiv) je pregibna besedna vrsta, ki neposredno poimenuje bitja (žena), reči (nož) ali pojme (sreča). Večinoma jih uporabljamo za opisovanje oseb, živali, rastlin, predmetov, naprav, krajev in pokrajin ter pri razlaganju oz. definiranju pojmov.

V slovenščini so samostalniki ženskega, srednjega ali moškega spola. Večinoma samostalnikov z -ø-končnico v imenovalniku ednine je moškega spola (korak-ø, korak-a), s končnico -a v imenovalniku ednine ženskega spola (miz-a, miz-e), s končnico -o/-e v imenovalniku ednine srednjega spola (sonc-e, sonc-a). Obstajajo tudi izjeme, npr. -ø-končnica v imen. ed. za ženski spol (breskev-ø, breskv-e), saostalniki moškega spola s končnico -a (vojvod-a, vojvod-e) ali -o/-e (avt-o, avt-a; final-e, final-a).

Poleg spola, lahko samostalniški besedi določimo tudi podspola: živost in človeškost.

Slovenščina pozna tri slovnična števila: ednina, dvojina, množina. Število izražamo s končnico (en korak-ø, dva korak-a, trije korak-i; ena miz-a, dve miz-i, tri miz-e; eno sonc-e, dva sonc-a, tri sonc-a). Samostalniki imajo praviloma tri števila, nekatere pa lahko uporabljamo zgolj v ednini ali množini. Edninski samostalniki so npr. kri, sadje, upanje, prihodnost itd., množinski pa možgani, ošpice, sani, jetra ... Čeprav poznamo dvojino, včasih namesto nje uporabljamo množino, npr. pri parnih delih telesa (roke, noge, oči), oblačilih (rokavice, nogavice), obuvalih (drsalke, kotalke) in bioloških parih (starši).

Samostalnike sklanjamo po ustaljenih sklanjatvenih vzorcih, ki sebujejo šest sklonov.

Samostalnik lahko nastopa v vlogi:

1. osebka, npr. Pevka poje.
2. neposrednega predmeta, npr. Poslušati pevko.
3. predmeta ali prislovnega določila, npr. Veseliti se zaradi pevke.
4. povedkovega določila in povedkovega prilastka, npr. Žena je pevka.

Rabi se svojilno ob pomožniku (Biti pevkino) in samostalniški besedi (Petje pevke). Namesto navadnega samostalnika lahko uporabimo samostalniški ( ali posamostaljeni) zaimek.

Samostalniški zaimek

• Samostalniški zaimki posredno poimenujejo bitja, pojme in stvari, kar pomeni, da namesto samostalnika uporabimo samostalniške zaimke, ker se tako izognemo dobesednemu ponavljanju besed. Tak način poimenovanje imenujemo pozaimljanje.
• Samostalniške zaimke delimo na osebne (1., 2., 3. oseba) in neosebne.

1. Osebni samostalniški zaimki:

• Osebni samostalniški zaimki zaznamujejo govorečega (jaz), ogovorjenega (ti) ter neudeleženega v pogovoru (on/ona/ono). Oblike samostalniških zaimkov:            → naglasna oblika (mene, tebe, naju)            → naslonska oblika (me, te, ga, jo)            → navezna oblika (zame, vanj, predte, ponj)                        navezna oblika je sestavljena iz predloga in tožilniške oblike naslonskega osebnega zaimka

             ZA + ME → ZAME

	1. oseba ednine	2. oseba ednine	3. oseba ednine moški/srednji spol	3. oseba ednine ženski spol
IMENOVALNIK	jaz	ti	on/ono	ona
RODILNIK	mene/me	tebe/te	njega/ga	nje
DAJALNIK	meni/mi	tebi/ti	njemu/mu	njej/ji
TOŽILNIK	mene/me	tebe/te	njega/ga	njo/jo
MESTNIK	o meni	o tebi	o njem	o njej
ORODNIK	z menoj/mano	s teboj/s tabo	z njim	z njo

Naslonsko obliko poznajo samo nekateri skloni v ednini (rodilnik, dajalnik, tožilnik)

V dvojini in množini so naslonske oblike le pri nekaterih sklonskih oblikah za 3. osebo, sicer pa imajo vsi trije spoli od rodilnika dalje enake oblike.

	1. oseba dvojine	2. oseba dvojine	3. oseba dvojine
IMENOVALNIK	midva/ -e/ -a	vidva/ -e/ -a	onadva/onidve/onadva
RODILNIK	naju	vaju	njiju/ju
DAJALNIK	nama	vama	njima/jima
TOŽILNIK	naju	vaju	njiju/ju
MESTNIK	o naju/o nama	o vaju/o vama	o njiju/o njima
ORODNIK	z nama	z vama	z njima

	1. oseba množine	2. oseba množine	3. oseba množine
IMENOVALNIK	mi/me	vi/ve	oni/one/ona
RODILNIK	nas	vas	njih/jih
DAJALNIK	nam	vam	njim/jim
TOŽILNIK	nas	vas	njih/jih
MESTNIK	o nas	o vas	o njih
ORODNIK	z nami	z vami	z njimi

Povratno osebni zaimek ­NIMA OBLIKE V IMENOVALNIKU!

Raba zaimka se nanaša na osebek. Uporablja se takrat, kadar sta osebek in predmet/prislovno določilo ista stvar ali predmet.

Andraž si je kupil novo šolsko torbo. Ivan vsakega vidi, le sebe ne. Še pri sebi poglej.

	povratno svojilni zaimki:
IMENOVALNIK	/
RODILNIK	sebe/se
DAJALNIK	sebi/si
TOŽILNIK	sebe/se
MESTNIK	o sebi
ORODNIK	s seboj/ s sabo

2. Neosebni samostalniški zaimki:

Neosebni samostalniški zaimki (kot že ime samo pove) ne izražajo slovnične osebe in so lahko samo v ednini.

	ŽIVO (človek)	NEŽIVO (živali, rastline, stvari, pojmi)
Vprašalni	Kdo je pred vrati?	Kaj piše?
Oziralni	Kdor ni naredil domače naloge, bo kaznovan.	Kar si naredil, sprejmi.
Nedoločni	Nekdo trka na vrata.	Nekaj ti je padlo na tla iz torbice.
Nikalni	Nihče ne bo prišel na seminar.	Nič takega se ni zgodilo včeraj
Poljubnostni	Ti bo že kdo pomagal.	Pojdi v knjižnico in si kaj izberi.

Sklanjanje neosebnih samostalniških zaimkov:

KDO	KDOR	NIHČE	NEKDO	KAJ	KAR	NIČ	NEKAJ
koga	kogar	nikogar	nekoga	česa	česar	ničesar	nečesa
komu	komur	nikomur	nekomu	čemu	čemur	ničemur	nečemu
koga	kogar	nikogar	nekoga	kaj	kar	nič	nekaj
pri kom	o komer	o nikomer	pri nekom	o čem	o čemer	o ničemer	o nečem
s kom	s komer	z nikomer	z nekom	s čim	s čimer	z ničimer	z nečim

Posamostaljeni pridevnik (npr. dežurni).

Posamostaljeni pridevniki so besede, ki so bile prvotno pridevniki, z izgubo samostalnika ob sebi pa so prevzeli sami funkcijo samostalnika (na primer dežurni (zdravnik)). Ohranili so pridevniško sklanjatev, torej jih sklanjamo kot pridevnik (npr. dežurn-i, dežurn-ega, dežurn-emu ...). Večinoma v to kategorijo sodijo lastna imena (Dostojevski, Koseski, Trebnje, Visoko ...).