Victor Hugo: Razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
odstranjen 1 zlog ,  pred 5 leti
pravopis
(pravopis)
'''Victor-Marie Hugo''', [[Francozi|francoski]] [[pisatelj]], [[pesnik]], [[dramatik]], [[akademik]] in [[državnik]], * [[26. februar]] [[1802]], [[Besançon]], [[Franche-Comté]], † [[22. maj]] [[1885]], [[Pariz]], [[Francija]].
 
Hugo velja za najbolj vplivnega [[romantika|romantičnega]] pisatelja [[19. stoletje|19. stoletja]]. S svojimi deli je poživil in razširil francoski literarni jezik. Velja za pomembnega ideologa Evropskega gibanja, premišljevalca Evrope po Napoleonu in zavednega republikanca.
 
Pisal je zelo raznovrstna dela, ki so obsegala tako [[Roman|romane]], gledališčne drame in tragedije, eseje, različne članke, bil je tudi pesnik, fotograf in slikar. Poleg literarnega ustvarjanja je bil pomemben evropski mislec, esejist, ki je z govori, dopisovanji in razmišljanji vplival na Francijo tudi med prisilnim izgonom.
 
=== Literarni uspeh ===
Literarno se je Hudo prebil zs čaščenjem liberalnega voditelja, kar bi bilo tudi čaščenje Napoleona. Pesmi kot so “À la Colonne” in “Lui” so ga pripeljale v zbor liberalnih pisateljev časopisa Le Globe, kot pisatelj pa se je tudi oprl uvedbi cenzure tiska in celo trpel cenzurne posege v njegovo gledališko predstavo Marion de Lorme (1829), ki je bila kritična do Ludvika XIII. Hugo odvrne zs pisanjem igre Hernani, izrazito romantične predstave.
 
Četudi sedaj znan kot pisec gledaliških iger, slavo doseže z romanom Cerkev Notre-Dame v Parizu, zgodovinskim romanom iz časa Ludvika XI, ki dotika življenjskih zgodb telesno pokvečenega zvonarja v oskrbi cerkve in mlade ciganke v mestnem okolju, kar doživi veliko večji odmev kot njegova prva knjiga Zadnji dnevi obsojenih (1829), ki je humanitarni protest zoper smrtno kazen.
 
Victor Hugo je ob tem še vedno tudi precej političen poet, ki odslikava pisano politično dogajanje ustavnih sprememb, a piše tudi povsem intimne in osebne pesmi, celo premišljevalne. Hugo izraža željo in ambicijo, da bi bil odmev svojega časa. Tako je z enako gorečnostjo izpovedoval pravice delavcev in pomen molitve in premišljevanja, lahko celo v isti zbirki. Hvalil je tako [[Napoleon Bonaparte|Napoleonov]] vzpon in premišljeval o republikanskih idejah. Mnoge pesmi so bile tako med seboj nasprotujoče, a so bile pisane zs prisrčnostjo in tankočutnostjo, pa tudi izbranimi besedami.
 
Z revolucijo leta 1848 je deležen politične funkcije poslanca in potrdi tudi imenovanje princa Napoleona na oblast. A Napoleon se pomika proti desnici, Victor Hugo pa v istem obdobju postaja vedno bolj prepričan levičar in nasprotnik samodržca v parlamentu. Decembra 1851 se zgodi državni udar in nastopi vnovična vlada [[Napoleon III.|Napoleona III]]., Victor Hugo pa podpira odpor proti spremembi oblasti, nato pa pobegne v [[Bruselj]].
Napisal je tudi nekaj esejev in zgodovinskih romanov vezanih na angleški boj zoper fevdalizem v 17.stoletju in dobrodelnost in poštenje med francosko revolucijo. Piše tudi o otoških mornarjih, katerim posveti tudi roman.
 
Izgon se konča z družbenimi spremembami v Franciji leta 1970, ko Napoleon III. prekine svojo oblast. Okoli teh let doživi resno krizo, umre mu najprej žena, nato pa kmalu tudi dva sinova. Do njegove smrti mu ostane za družabnico igralka in partnerka, s katero ostane do smrti. Zaradi vojnih obračunov se še enkrat vrne na otok, a od leta 1874 do smrti preživi v Franciji. Med letoma 1841 in 1885 je bil član [[Francoska akademija|francoske akademije]]. Ker je bil nasprotnik Napoleona III., je dolga leta preživel v izgnanstvu, zagovarjajoč demokracijo in republiko, ob bivanju v Franciji po razglasitvi tretje republike pa je postal spet tudi poslanec francoskega parlamenta (a je kmalu odstopil). Ob smrti je bil deležen državnega pogreba in državnih in nacionalnih časti povezanih zs francoskim [[Panteon, Pariz|Panteonom]] in Slavolokom zmage.
 
== Dela ==
257.037

urejanj

Navigacijski meni