Mestna termoelektrarna Ljubljana: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
brez povzetka urejanja
m (→‎Oprema termoelektrarne: poravnava slike levo, ob besedilu, na katerega se nanaša)
 
Leta 1925 so objekt dozidali in obratovati sta pričela dva [[dizel|dizelska motorja]] moči 0,3 MW vsak s trifaznim izmeničnim tokom. Napetost za razsvetljavo je znašala 220 V, napetost za elektromotorje (medfazna) pa 380 V. V tem letu so obnovili vseh šest starih parnih kotlov in jim zamenjali rešetke z drobnejšimi, ki so bile namenjene za [[premog]] nižje granulacije po kotlovski strani, medtem ko so po parni strani vgradili tudi pregrevalnike pare, s čimer so dosegli večji entalpijski padec v ekspanzijskem stroju, saj je imela pregreta para več energije od nasičene. Tako se je poraba premoga na proizvedeno enoto električne energije znižala, s čimer tudi lastna cena proizvedene električne energije. Tako je leta 1925 bila skupna električna moč MTL 1,8 MW s šestimi parnimi kotli na pregreto paro in dvema dizelskima agregatoma ter je dajala enosmerni in izmenični tok.
[[Slika:Skoda steam turbine-Ljubljana Siska industrial zone.jpg|thumb|left|Škodina parna turbina - nizkotlačni del iz mestneMestne termoelektrarne Ljubljana, danes razstavljena v industrijski coni Šiška]]
Leta 1930 so objekt dozidali in obratovati je pričela parna turbina z reduktorjem moči 2,2 MW z izmenično napetostjo in dvema novima kotloma na pregreto paro. Parno turbino je naredila družba Škodini Zavodi, generator 50 Hz družba Siemens-Schncker, parna kotla družba Babcock & Wilcox Co. v konzorciju z družbo Prva brnska strojna tovarna - Brno (Češka), hladilni stolp družba Ogrin, stikalne naprave pa družba Brown & Boveri. Nova parna kotla za turbino sta bila zmogljivosti 10 ton pare na uro vsak in z napravo za čiščenje napajalne vode parnih kotlov, saj so naprave višjih tlakov in temperatur občutljivejše na kakovost napajalne vode ter s tem škodljivih pojavov izločanja kotlovca iz vode. Novi turboagregat je v primerjavi z batnimi parnimi stroji ekvivalentne moči zasedel štirikrat manj prostora. Moč pomožnih kotlovskih naprav je znašala 190 kW. V tem letu je bila dostavljena tudi tako imenovana naprava generator motor, ki je imela vlogo pretvarjanja enosmerne napetosti v izmenično in obratno, glede na trenutne potrebe omrežja. Naprava je bila sestavljena iz enega enosmernega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot generator ali kot motor, in enega izmeničnega trifaznega rotacijskega stroja, ki je lahko deloval kot motor ali generator, oba stroja sta bila spojena in prenašala moč med seboj po potrebi in naprej na omrežje. Z uvedbo izmeničnega toka se je odprla možnost oskrbe tudi okolice mesta. Tako je leta 1930 bila skupna in končna električna moč 4 MW z osmimi parnimi kotli na pregreto paro in dvema dizelskima agregatoma. V noči na 15. avgusta 1931 so na [[Železniška postaja Ljubljana|ljubljanskem kolodvoru]] zasvetile prve žarnice napajane na elektriko iz Šaleške doline (po novem prenosnem 60 kV daljnovodu Velenje-Podlog-Črnuče), ki jo je proizvajala [[Termoelektrarna Velenje]], s tem dogodkom se je začela stagnacija MTL, saj je Ljubljana lahko dobivala zanesljivo elektriko iz oddaljenega energetskega bazena, kjer je bila vsa potreba infrastruktura na pragu elektrarne, poleg tega je bila energetsko učinkovitejša in izključno na izmenični tok s parnimi turbinami. Leta 1939 se je nova [[Termoelektrarna Trbovlje]], ki je bila nove generacije na prašno kurjavo (brez rešetk) priključila na RTP Podlog in s tem tudi začela napajati Ljubljano, kar je spet povečalo zanesljivost oskrbe. Leta 1943 pa je začela obratovati tudi [[Termoelektrarna Brestanica]] z takrat sodobno nemško tehnologijo. Potrebe v Ljubljani po električni energije je bilo tako bolj smiselno zadostovati z prenosom elektrike iz oddaljenih energetskih bazenov, ki niso imeli problemov s transportom goriva in podobno. Tako so bila vlaganja v MTL nesmiselna v okviru proizvodnje električne energije, ker ne glede na vložke bi bila elektrarna še vedno sredi mesta in je bilo premog potrebno voziti iz krajev, kjer so obratovale učinkovitejše termoelektrarne: Brestanica, Trbovlje, Velenje. Zadnja leta obratovanja z vsemi enotami je MTL predstavljala eno izmed najbolj zastarelih termoenergetskih objektov.
 
Leta 1947 je MTL prenehala oddajati enosmerni tok, ki je bil zastarel že leta 1898. S tem je prenehala obratovati s parnimi batnimi stroji zaradi neekonomičnosti (kar je po znanih podatkih bila zadnja javna termoelektrarna na batne stroje v Sloveniji) in je oddajala samo še izmenični tok skupne moči 2,8 MW.
Leta 1961 so jo preuredili v začasno kotlarno in s tem letom je prenehala proizvajati električno energijo. V letu 1960 je moč Termoelektrarne Šoštanj dosegla 135 MW in je imela nekajkrat višji izkoristek od MTL ter celo elektro filtre dimnih plinov in z vodikom hlajen generator, skratka takrat najsodobnejšo zahodnoevropsko opremo s čimer je bilo obratovanje tako šibkega in neučinkovitega postrojenja kot je MTL dokončno spoznano za nesmiselno. Postalo je tudi jasno, da Ljubljana klasične termoelektrarne v središču mesta ne rabi, temveč toplarno, ki bo reševala težave z individualnimi kurišči v mestu, ki močno obremenjujejo prizemne plasti zraka s trdimi delci. Oskrba z elektriko se izvaja s prenosom od tam, kjer je na voljo primerna infrastruktura: Šoštanj, Brestanica, Trbovlje.
 
Leta 19661968 je kotlarna končno prenehala obratovati, ko je začela redno oskrbovati mesto z daljinsko toploto [[Termoelektrarna Toplarna Ljubljana]] iz [[Četrtna skupnost Moste|Most]].
 
Eden batni parni stroj (Proizvajalca: Erste Brünner Maschinenfabriks - Brünn) izdelan leta 1897 je še danes možno videti v Tehničnem muzeju Bistra, kjer se nahaja tudi visokotlačni del turbine z reduktorjem (Proizvajalca: Škodovy závody - Plzeň) izdelan leta 1926.
 
== Sklici in opombe ==
846

urejanj

Navigacijski meni