Narodnoosvobodilni boj: Razlika med redakcijama
m Bot: Migracija 6 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:Q626006 |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 7: | Vrstica 7: | ||
V času druge svetovne vojne so pripadniki [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|Narodnoosvobodilne vojske]], ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z [[Nemci|nemškimi]], [[Italijani|italijanskimi]] ali [[domobranci|domobranskimi]] enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane.<ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.</ref> |
V času druge svetovne vojne so pripadniki [[Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije|Narodnoosvobodilne vojske]], ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z [[Nemci|nemškimi]], [[Italijani|italijanskimi]] ali [[domobranci|domobranskimi]] enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane.<ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.</ref> |
||
Večletna raziskava [[Inštitut za novejšo zgodovino|Inštituta za novejšo zgodovino]] je pripeljala do ocene, da so slovenski partizani skupaj z drugimi pripadnimi revolucionarnimi silami ([[VOS]]) med vojno in neposredno po vojni pobili preko 24.000 prebivalcev takratne Slovenije (od tega približno 14.000 po koncu vojne). S tem so slovenske partizanske enote neposredno odgovorne za okoli 25% vseh z vojno povezanih žrtev na današnjem ozemlju [[Slovenija|Republike Slovenije]]. <ref name="RTV2012-06-10">{{cite web |url=http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 |title=Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev |language=Slovene |trans_title=The First True Census: 6,5% of the Slovenes died in the War and Post-War Violence |date=10 June 2012 |work=MMC RTV Slovenija |publisher=RTV Slovenija |first=Ana |last=Svenšek}}</ref> |
|||
| ⚫ | |||
| ⚫ | Drugi viri navajajo, da so partizani med in neposredno po drugi svetovni vojni ubili 13.483 pripadnikov [[Slovensko domobranstvo|Slovenskega domobranstva]] (11.000 po vojni), 813 pripadnikov [[Prostovoljna protikomunistična milica|Prostovoljne protikomunistične milice]] in 362 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske v ilegali. Civilne žrtve partizanskega nasilja v teh statistikah niso vključene. V času druge svetovne vojne je bilo ubitih še 9759 Slovencev mobiliziranih v nemško vojsko, 1172 Slovencev mobiliziranih v italijansko vojsko in 415 mobiliziranih v madžarsko vojsko. Največ jih je seveda padlo v nemški vojski, večina na vzhodni fronti ali pa v ujetništvu.<ref>Marjan Anidžarič, Jože Dežman, Ludvik Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2001, str. 104-119.</ref> |
||
== Viri == |
== Viri == |
||
Redakcija: 14:33, 27. november 2013
Narodnoosvobodilni boj, tudi narodnoosvobodilna borba (kratica NOB) je oznaka boja jugoslovanskih narodov proti okupatorjem na območju Jugoslavije in s tem Slovenije v obdobju med letoma 1941 in 1945, ki ga je vodila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ).
Narodnoosvobodilni boj je izraz, s katerim označujemo oborožen boj Osvobodilne fronte (OF) in partizanskih enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim enotam na območju Jugoslavije. V času druge svetovne vojne, po okupaciji Jugoslavije in napadu na Sovjetsko zvezo (ko je Kominterna ukazala boj proti Tretjemu rajhu), so se nekatere zunaj-parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. 15 različnih strank in skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala stranke, kot so Komunistična partija Slovenije, Krščanski socialisti, Narodni demokrati - Sokoli, liberalci Stare pravde, ali skupine, kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Partizani so odigrali pomembno vlogo pri porazu nacizma in fašizma. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa OF ni prva začela oboroženega odpora proti okupatorju, ampak so to storili pripadniki Tigra (13. maja 1941), ki so se proti italijanski okupaciji slovenske Primorske borili že dalj časa.
V času druge svetovne vojne so pripadniki Narodnoosvobodilne vojske, ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z nemškimi, italijanskimi ali domobranskimi enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane.[1]
Večletna raziskava Inštituta za novejšo zgodovino je pripeljala do ocene, da so slovenski partizani skupaj z drugimi pripadnimi revolucionarnimi silami (VOS) med vojno in neposredno po vojni pobili preko 24.000 prebivalcev takratne Slovenije (od tega približno 14.000 po koncu vojne). S tem so slovenske partizanske enote neposredno odgovorne za okoli 25% vseh z vojno povezanih žrtev na današnjem ozemlju Republike Slovenije. [2]
Drugi viri navajajo, da so partizani med in neposredno po drugi svetovni vojni ubili 13.483 pripadnikov Slovenskega domobranstva (11.000 po vojni), 813 pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice in 362 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske v ilegali. Civilne žrtve partizanskega nasilja v teh statistikah niso vključene. V času druge svetovne vojne je bilo ubitih še 9759 Slovencev mobiliziranih v nemško vojsko, 1172 Slovencev mobiliziranih v italijansko vojsko in 415 mobiliziranih v madžarsko vojsko. Največ jih je seveda padlo v nemški vojski, večina na vzhodni fronti ali pa v ujetništvu.[3]
Viri
- ↑ Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.
- ↑ Svenšek, Ana (10. junij 2012). »Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev«. MMC RTV Slovenija (v Slovene). RTV Slovenija.
{{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter|trans_title=(predlagano je|trans-title=) (pomoč)Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava) - ↑ Marjan Anidžarič, Jože Dežman, Ludvik Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2001, str. 104-119.
Glej tudi
- Seznam slovenskih partizanskih divizij
- Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije
- narodnoosvobodilni boj na Štajerskem
Zunanje povezave
 | Ta članek o vojaški zgodovini je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |