Piroklastični tok: Razlika med redakcijama
Nova stran z vsebino: thumb|right|350px|Piroklastični tokovih na pobočjih ognjenika Mayon (Filipini) leta 1984 '''Piroklastični tok''' ali '''pir... |
+ zbirka |
||
| Vrstica 6: | Vrstica 6: | ||
Piroklastični tokovi, ki vsebujejo velik delež plinov oziroma manj kot 0,1 – 1 volumski odstotek trdnih delcev,<ref>Wendy Bohrson : Pyroclastic eruptions and their deposits http://www.geo.mtu.edu/~raman/PFS.ppt.</ref> se imenujejo ''popolnoma razredčeni piroklastični gosti tokovi'' ali ''piroklastični valovi''. Tovrstni tokovi tečejo praviloma po dolinah, zaradi majhne gostote pa lahko stečejo tudi preko gorskih grebenov. Pri temperaturah pod 250 °C lahko vsebujejo vodno [[para|paro]] in [[voda|vodo]] in se imenujejo ''hladni tokovi'', čeprav so še vedno zelo vroči in smrtno nevarni. Hladni piroklastični tokovi nastanejo, če je je vulkanski dimnik zalit s plitvim jezerom ali morjem. Popolnoma razredčeno je lahko tudi čelo gostega piroklastičnega toka. Takšno je bilo na primer čelo med izbruhom Mount Peléeja leta 1902, ki je ubilo skoraj 30.000 ljudi.<ref> Arthur N. Strahler (1972), ''Planet Earth: its physical systems through geological time''</ref> |
Piroklastični tokovi, ki vsebujejo velik delež plinov oziroma manj kot 0,1 – 1 volumski odstotek trdnih delcev,<ref>Wendy Bohrson : Pyroclastic eruptions and their deposits http://www.geo.mtu.edu/~raman/PFS.ppt.</ref> se imenujejo ''popolnoma razredčeni piroklastični gosti tokovi'' ali ''piroklastični valovi''. Tovrstni tokovi tečejo praviloma po dolinah, zaradi majhne gostote pa lahko stečejo tudi preko gorskih grebenov. Pri temperaturah pod 250 °C lahko vsebujejo vodno [[para|paro]] in [[voda|vodo]] in se imenujejo ''hladni tokovi'', čeprav so še vedno zelo vroči in smrtno nevarni. Hladni piroklastični tokovi nastanejo, če je je vulkanski dimnik zalit s plitvim jezerom ali morjem. Popolnoma razredčeno je lahko tudi čelo gostega piroklastičnega toka. Takšno je bilo na primer čelo med izbruhom Mount Peléeja leta 1902, ki je ubilo skoraj 30.000 ljudi.<ref> Arthur N. Strahler (1972), ''Planet Earth: its physical systems through geological time''</ref> |
||
== Zunanje povezave == |
|||
{{Zbirka|Category:Pyroclastic flows}} |
|||
==Sklici== |
==Sklici== |
||
Redakcija: 16:56, 24. februar 2011
Piroklastični tok ali piroklastični gosti tok[1] je hiter tok izjemno vročega plina, ki lahko doseže temperaturo do 1000 °C, in kamnin s skupnim imenom tefra, ki teče v smeri od ognjenika s hirostjo do 700 km/h.[2] Tokovi tečejo ponavadi ob tleh njegova hitrost pa je odvisna od gostote toka, količine izbruhanega materiala, njegove hitrosti pri izbruhu in naklona pobočja ognjenika. Piroklastični tokovi so običajni pri eksplozivnih ognjeniških izbruhih in so pogosto uničujoči.
Naziv pirolastični je sestavljen iz grških besed πῦρ [pir] – ogenj in κλαστός [klastós] – zdrobljen. Nekateri tokovi se imenujejo nuée ardent, kar v francoščini pomeni žareč oblak. Francoski naziv se je prvič uporabil leta 1902 v opisu uničujočega izbruha ognjenika Mount Pelée (francosko: Montagne Pelée) na Martiniqueju, ki je v temi rdeče žarel.[3]
Piroklastični tokovi, ki vsebujejo velik delež plinov oziroma manj kot 0,1 – 1 volumski odstotek trdnih delcev,[4] se imenujejo popolnoma razredčeni piroklastični gosti tokovi ali piroklastični valovi. Tovrstni tokovi tečejo praviloma po dolinah, zaradi majhne gostote pa lahko stečejo tudi preko gorskih grebenov. Pri temperaturah pod 250 °C lahko vsebujejo vodno paro in vodo in se imenujejo hladni tokovi, čeprav so še vedno zelo vroči in smrtno nevarni. Hladni piroklastični tokovi nastanejo, če je je vulkanski dimnik zalit s plitvim jezerom ali morjem. Popolnoma razredčeno je lahko tudi čelo gostega piroklastičnega toka. Takšno je bilo na primer čelo med izbruhom Mount Peléeja leta 1902, ki je ubilo skoraj 30.000 ljudi.[5]
Zunanje povezave
Sklici
- ↑ Branney M.J.. Kokelaar, B.P. 2002, Pyroclastic Density Currents and the Sedimentation of Ignimbrites. Geological Society London Memoir 27, str. 143.
- ↑ Pyroclastic flows USGS
- ↑ Lacroix, A. (1904) La Montagne Pelée et ses Eruptions, Paris, Masson.
- ↑ Wendy Bohrson : Pyroclastic eruptions and their deposits http://www.geo.mtu.edu/~raman/PFS.ppt.
- ↑ Arthur N. Strahler (1972), Planet Earth: its physical systems through geological time