Neulijska mirovna pogodba

Neulijska mirovna pogodba ( tudi Neulijski mir) je bila podpisana 27. novembra 1919 v predmestju Pariza Neuilly-sur-Seine, med Antanto z ene strani in Bolgarije z druge strani. Z neulijskim mirom, kateri je stopil v veljavo 9. avgusta 1920, je bila končana vojna med Bolgarijo in zavezniškim državam.

Neulijska mirovna pogodba ima 13 poglavij in 291 členov. Bolgarija je izgubila 25 566 kvadratnih km ozemlja, ki ga je dobila Kraljevina SHS. Grčija je dobila zahodno Trakijo (8712 kvadratnih km), s čim je Bolgarija odsekana od Egejskega morja in je imela pravico trgovskega izhoda preko pristanišča Dedeagača. Romunija pa je dobila južno Dobrudžo.

V pogodbi je predvideno, da vojaške sile Bolgarije služijo samo za stabilizacijo razmer v državi in kot policijska zaščita meja. Moč vojske ne sme preseči števila 20 000 vojakov in oficirjev ter 10 000 policistov, s tem da število oficirjev ne prekorači ene dvajsetine, podoficirjev pa ne več kot ene petnajstine skupne vojske. Prepovedan je uvoz orožja ali drugega vojnega materiala. Bolgarija ni smela imeti vojne mornarice, vsa plovna in obrambna mornariška sredstva so se morala predati zaveznikom, razen 4 topnjač in 6 bojnih čolnov za policijsko službo na Donavi in vzdolž črno morske obale. Prepovedano je bilo tudi vojno letalstvo.

Bolgarija se je obvezala, da zaveznikom izplača 2 250 milijonov zlatih frankov in da bo Grčiji, Kraljevini SHS in Romuniji v roku 6 mesecev predala prek 70 000 glav živine. Kot kompenzacijo za uničenje srbskih rudnikov, pa je morala Kraljevini SHS v toku 5 let predati po 50 000 ton premoga.

Vojaške odločbe so prenehale veljati 31. julija 1938 s podpisom Pakta o nenapadanju med Bolgarijo in državami članicami Balkanskega pakta.

Glej tudi

• versajski sporazum
• senžermenska pogodba
• Pariška mirovna konferenca (1919)
• Trianonska mirovna pogodba