Portret Biance Ponzoni Anguissola
| Portret Biance Ponzoni Anguissola | |
|---|---|
 | |
| Umetnik | Sofonisba Anguissola |
| Leto | 1557 |
| Tehnika | Olje na platnu |
| Mere | 98 cm × 75 cm |
| Kraj | Gemäldegalerie, Berlin |
Portret Biance Ponzoni Anguissola ali Dama v belem[1] je slika olje na platnu. Leta 1557 jo je naslikala italijanska umetnica Sofonisba Anguissola. Slika prikazuje slikarkino mamo.[2][3] Zdaj jo hranijo v Gemäldegalerie, v Berlinu.[4] Upodobljenka je bila prepričljivo identificirana kot mati slikarke Bianca Ponzoni Anguissola, saj se na sliki ponovita kar dva elementa iz slike Šahovska igra: Lucijino naglavni nakit in biserna ogrlica z obeskom, ki ga nosi Minerva.[5] Pod naslonjalom stola sta podpis in datum »Sophonisba Angussola Virgo F. 15.5. 7«.
Opis[uredi | uredi kodo]
Sofonisba Anguissola je občutljiva na neopazne poudarke, ki izhajajo iz izraznega jezika njene matere, ženske, ki jo upodablja in jih nariše podobo, ki se zdi takojšnja, prozorno ogledalo skrivnih misli in dolgih in sladkih afektivnih zapetov. Gladkost polti in izrazna sila spominjata na Tiziana. Na sliko vpliva langobardski realizem 16. stoletja, pa tudi dragoceni beneški kromatizem; kažejo se naturalistični vplivi, ki se jih je naučila v šoli pri Campiju; izbira elegantni klasicizem in svetlečo telesnost Correggia in opozarja na manieristične prefinjenosti Agnola Bronzina. Sofonisba Anguissola nas uči, kako pogledati v dušo.
Lik matere kaže moč, v zavitem doprsnem pogledu, v roki, naslonjeni na leseni naslon stola, v zapleteni igri zlatih kvadratov, ki sestavljajo dragoceno tkanino obleke, prekinjeno na vrhu z rokavi, pritrjeni na ramena s tankimi vezalkami, iz katerih štrli belina srajce. Nežno in spretno vezenje z zlatimi nitmi v trtnih poganjkih krasi rob srajce, ki poteka na prsih in ramenih. Živahna svežina izvira iz njenega še vedno gladkega zrelega ženskega obraza, zadovoljnega z ljubeznijo moža in sedmih otrok. Drža izžareva vedrino, intimno zadovoljstvo da se pojavi v središču prizora. Ne gre za trenutni posnetek, temveč za zgodbo o polnem, udobnem življenju, obkroženem s skrbjo, prepričano v prihodnost.
Bianca Ponzoni se je leta 1530 poročila s plemeničen Amilcare Anguissolom, s katerim je sedem imela: Sofonisbo, Eleno, Lucijo, Minervo, Evropo, Asdrubale in Anno Marijo. Hčerki sta postali slikarki, razen Minerve, ki je postala učiteljica. Sin Hasdrubal je bil glasbenik.
Sobolj[uredi | uredi kodo]
Bianca Ponzoni oživi bogato zlato ogrlico z obeskom, ki izstopa ob svetlečem odsevu obleke. Z levo roko boža sobolja, poseben dragulj iz 16. stoletja, deloma v zlatu in deloma v krznu, ki ga imajo rade plemkinje in kraljice. Glava živali je bila izdelana iz zlata, tudi z vložki iz draguljev, medtem ko je bilo krzno pristno kot pri majhni živali. Sobolj, simbol plodnosti, je bil rezerviran za poročene ženske in matere več otrok. Prednik 19. stoletja in secesijski muf je bil uporabljen tudi za ogrevanje konic prstov.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »Cultorweb entry«.
- ↑ Italian women artists from Renaissance to Baroque, Milano, Skira, 2007
- ↑ Flavio Caroli, Sofonisba Anguissola e le sue sorelle, Milano, A. Mondadori, 1987
- ↑ »The work on display, 1926-1933« (v nemščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. junija 2020. Pridobljeno 7. aprila 2021.
- ↑ Sofonisba Anguissola e le sue sorelle, Milano, Leonardo Arte, 1994, page 204
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Flavio Caroli, Sofonisba Anguissola e le sue sorelle, Milano, A. Mondadori, 1987, SBN IT\ICCU\CFI\0111864.
- Sofonisba Anguissola e le sue sorelle, Milano, Leonardo Arte, 1994, SBN IT\ICCU\RER\0011916.
- Italian women artists from Renaissance to Baroque, Milano, Skira, 2007, SBN IT\ICCU\VEA\0702687.