Portal:Literatura/Navedki/36. teden
Sem čez goličavo hiti popotnik. Vsak korak pospremi z zamahom proste roke in gre — varno, moško, prav nič utrujeno. Prišel je izza roba, iz ohlapne megle, ki boža ločice v dolini. Tam je dan še mlad, ni se še ugrel, medtem ko je tod, po kraškem robu razlita ena sama božja svetloba.
Popotnik se dviza po rdečem kolovozu, navzdol, navkreber, kakor je pač svet v teh krajih, in ureja korak z zamahi desnice. Z drugo roko napenja oprtnico, na kateri visi platnena torba. Tako prispe do pod Obrova in stopi na cesto, ki je sonce še ni oblilo.
Drugače pa ji ne manjka sonca tej ljubi, stari cesti, ves dan se greje na njem. Le tam, kjer steče skozi naselje, pade včasih nanjo za klobuk orehove sence. A kaj bi s tem! Vasi so redke in popotnik, če se je že odpravil z doma, ne kani posedati v hladu. Vdan v božjo voljo tepta po prahu, hiti s pripeko in svojo skromno mislijo ...
Takšna je cesta poleti.