Portal:Literatura/Navedki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Arhiv izbranih navedkov portala Literatura.

Arhiv[uredi kodo]

Prav filozof se hočem udati usodi in izkazati se večjega nego li je moja bolest.
(Luiza Pesjak: Beatin dnevnik, 1887)


»A vendar je lepo rumeno in tudi sveti se kakor pravo zlato.«

»Resnica! Zato je pa tudi mnogega premotilo. Nisi ti prvi in tudi zadnji ne boš. Zapomni si dobro: Ni vse zlato, kar se sveti.«
Fran Erjavec, Ni vse zlato, kar se sveti, 1887.


Dolgo je že, kar se je praznovala ta ženitev, in ženin Janče je danes sivolas starec, vižensko mater Ciljo pa so že pokopali pred desetimi leti.

Vselej kedar me zanese mila osoda v domovje, obiščem gorenjske planine in med njimi Krvavec blizu Grintovca, ki mi budi toliko prijetnih mladostnih spominov.

Bilo je pred tremi leti. Vesela družba je korakala o potu svojega obraza vrh v nebo kipeče planine ter sklenola odpočiti si v senčnem zatišji pri tako zvanem viženskem znamenji.

Prišedši tja našla je le ostanek črvivega križa na starem mestu, ostalo je treščil vihar ali – morda hudobna človeška roka v vrtoglavi prepad. Ob tem robu se je namreč ponesrečil nekdanji Viženčar, ali kakor so trdili nekteri, planol je sam v globino. Govoril sem potem s sivolasim Jančetom ter mu naznanil, da mislim postaviti jaz njegovemu očetu in njemu drug spominek – v tej povesti. Smejal se je in pristavil:

"Le zapišite, kako je bilo, če hočete, saj jaz ne bodem čital, ker se nisem nikdar učil, kakor se današnji svet, ki je ves učen in drugačen, a povem vam, za vso tisto vednost bi ne dal svoje priproste domačije tú v gorah, ki mi je ostala tako ljuba kot nekdaj in ktero sem se učil ljubiti v nesreči. Tako popišite povest na Vižencah in resnico bodete povedali."

Anton Koder, Viženčar, 1881.


"Srečna sta bila Janez i Marjetica v zakonskom stanu, dobro sta gospodarila, pobožno živela, i vidno je vladal blagoslov božji nad njima. – Množilo i naraščalo se jima je premoženje od dana do dana, od leta do leta po umnem kmetovaju. Svoje bogatsvo pa nista nikada obračala v puhlo napihovanje i štimanje pred svetom! Bila sta tolažitelja i podporitelja siromašnih sovaščanov. Ni dan minul, da ne bi bila Marjetica kakoga vbogoga milosrčno nasitila, oblekla i nadarila. Zato jih je pa tudi cela vas spoštovala i ljubila. Nobeden jima ni mogel kaj krivoga, kaj nepoštenoga al nepravičnoga očitati! Dočakala sta vnučke svojih vnukov kterim sta v dolgih, zimskih večerih po stoterokrat pripovest pripovedati mogla, od hudobnoga celjskoga grofa, od vplemenitenja Teharčanov, od groznih Turkov, od vjetja pod Beligradom, od suženstva i rešenja. I tako se je ta pripovest od deda do vnuka; od ust do ust, od stoletja do stoletja do današnjega dne v teharski okolici ohranila."

(Ferdo Kočevar, Mlinarjev Janez, slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov, 1859, http://lit.ijs.si/janez1.html)


Valentin Vodnik: Péſma Na moje Rojáke

Krajnz! toja sémla je sdráva,
Sa pridne njé léga najpráva,
  Polje, vinograd,
    Góra, morjé,
  Rúda, kupzhía,
    Tebe redé.

Sa vuk ſi prebriſane glave,
Pa zhédne nu terdne poſtave;
  Iſhe te ſrézha,
    Um ti je dan,
  Najdel jo bóſh, ak
    Niſi saſpán.

Glej ſtvarniza vſe ti ponudi,
Li jemat od njé ne samudi,
  Leniga zhaka
    Stergan rokàl,
  Palza beraſhka
    Prasni bokàl.

Valentin Vodnik, Péſme sa pokúſhino (1806).[1]


Že precej po prihodu svojem na Hrvatsko sem se bil namenil, da popišem vse važnejše pripetljaje, katere bom videl ali slišal, ter jih priobčim v kakem slovenskem listu ali pa tudi v posebni knjigi. Doba je bila tožna ali jako zanimiva! Dunajska vlada je hotela Hrvate ponemčiti, poslavši jim vse polno nemških ali kolikor toliko ponemčenih birokratov, po večini slovenske krvi, ki so s surovo silo pregnali narodni jezik iz vseh državnih uradov in višjih učilnic. Mene je neizrečno mikalo zvedeti, kako se bodo ponašali ti uradniki, kojim so dali Ogri ime »Bahovi huzarji« in kako bodo varovali in branili proti njim hrvatski »Iliri« svoje narodne pravice in svetinje. Pazil sem torej jako pozorno na vse pojave tujega nasilja in domorodnega odpora in popuščanja. Marsikatero reč sem si bil tudi zapisal, da se mi ne izmakne iz spomina. Te svoje opazke sem zdaj zbral, in jih dajem na svetlo v tej knjigi, koji sem dal naslov »Bahovi huzarji in Iliri«. Kar pripovedam v njej, potrdijo mi batje Hrvatje brez dvojbe, da je resnica. Jaz popisujem to, kar sem videl sam na svoje oči in čul na svoja ušesa. Priobčujem pa tudi mnoge take reči, katere so mi pravili moji slovenski in hrvatski prijatelji in znanci. Ti možje so bili resni in ugledni poštenjaki, kojim sem smel brezpogojno verjeti. Jedini izjemek je moj varaždinski tovariš (Franta), ki se je rad lagal, kadar ga je ščegetal kak nemški »vic«. Svoje pustolovščine mi je pravil dostikrat ali vsako pot nekoliko drugače. Njegovi rojaki so sodili, da prodaja rad tuje doživljaje za svoje.

(Janez Trdina, Bahovi huzarji in Iliri, 1903)


Ko zima ne bila bi gospod'vala,
ko Jazon je čez naše kraje šel,
še dan'šnji dan Ljubljana bi ne stala
in jaz pa tudi peti ne b' imel,
kar s'cer vam gode moja pevska žila;
Ljubljana mi junaka je rodila.

Simon Jenko: Ognjeplamtič


Proti koncu zime je bilo, v drugem letu francoske Ilirije, v gorski strani tistega lepega trikota med Kranjem, Kamnikom in Ljubljano, ki ima vse polno temnih gajev in zelenih polj, da si jih duša ob jasnem dnevu ne more nagledati. V gozdu nad Zagorjem se je bil obesil neznanec. Našli so ga trdega in mrzlega, v vetru nihajočega. Šele naslednji dan so ga spoznali, da je iz vasi doma; noč ga je bila pred leti vzela, smrt ga je prinesla. Obuvalo je bilo francosko; pas, na katerega se je bil zadrgnil, je bil vojaški. Pokopali so ga na rob pokopališča. Sorodniki so se ga sramovali; le njegova teta, stara ženica, je stopila k podobarju Ivanu Seljaku in ga je prosila, naj naslika znamenje, da ga bodo pribili na bukev.

Ivan Seljak je bil še mlad človek, s komaj vidnimi poganjki pod nosom, s Tolminskega doma. Mojster Peter Štravs je trdil, da je kljub mladosti v mnogočem izvedenejši nego on, zato ga je poslal samega v Zagorje, da postavi v podružnični cerkvi nov oltar Marije v rajskem veselju. Župnik je zmajal z glavo, možje so zmajali z glavo, Ivan se je lotil dela.

Imel je sobo v hiši, v kateri je bila že ob prihodu Francozov umrla gospodinja; ostal je gospodar s hčerko Uršulo; ta je leto zatem dobila sinčka. Njegov oče je bil francoski vojak, ki je že pred otrokovim rojstvom izginil. Ivan si je bil sobo pregradil s platnom v dva dela; za tem platnom je čepel, rezljal in snoval. Redko je kdo prihajal k njemu; le »francoska ljubica«, ki mu je nosila hrano, je polagoma začela ostajati po ure in ure pri njem.

(France Bevk, Soha svetega Boštjana, Dom in svet 1928)


Dolina, dolina
     w dolinie potoczek, —
Nie mogę zapomnieć
     dziéwki czarnych oczek.
                           Krakowiak.

1.
Sred zemlje slovinske
bio se grad vidjeva,
U tom bělom gradu
ponosita děva.

U te děve jedno
momče zarobljeno
Vapi i nariče
gorko razcviljeno.

2.
Ti bi grade bio
bez tvoje děvice
Tužan, kô bez Vilah
zelene gorice.

Ja bi bio sretan,
slobodan kô ptica,
Da nikad neviděh
Njena krasna lica.

Stanko Vraz, Djulabije, 1836


Tesniga serca predložim slavjanskimu svetu to delce, pri Slovencih pervo te verste. K začetku se težko ključ najde, in ta težkoča terja, da se presod letega ozira derži; vsaj si mora vsaka knjiga, ki se pri nas prikaže, celino kerčiti.

Alj tudi zvunajni zaderžki so pri tem delu veliki; namenjeno je namreč učečoj se mladeži, da se po njemu soznani s pesniki cele Slovenije, in tudi z nekaterimi ilirskimi; in da se iz njega uči lepo in u slavjanskem duhu pisati. Slovnica jugoslavjanska pak še je malo kaj ustanovljena, tedaj pisatelji pišó po svojih mislih različno in, po takem se je zmešnjava posebno u slovničkih formah ugnezdila. —

Kakih sem jaz pri tem misel, vsak lahko u kratkem krasoslovju pesničtva vidi. Glavno pravilo je, da se u književni jezik uvede samo kar je res in kolikor mogoče u celem narodu, in kar se prileže pravilam mislenja; dalje, da se, gde so razne ceste, izbere tista, ki nas z drugimi našimi brati Jugoslavjani zjedini. Tedaj se mi ne dopade : lepši slika, boljši leto, boljiga ukusa itd.; tedaj sem med: bratom in bratam se perviga deržal. — Rad bi po tem nekaj ugladil tudi vse tuje spise, alj razun drugih uzrokov u tem delu doslednost že zavoljo soglasja nije bila mogoča. —

(Ivan Macun: Cvetje slovenskiga pesničtva, Trst, 1850)


Kako si prostrana, dolina šentflorjanska! Otrok, kakor sem bil, sem te premeril, če sem šel s sklonjeno glavo in z butaro na hrbtu skozi ozko globel; zdaj te ne premerim z jasnim očesom, če stojim na hribu! Tvoje meje so se razmikale kakor spoznanje moje duše in bridkost mojega srca. Zakaj prej si mi bila svet, zdaj si mi več nego svet, si mi dom!

Vse tvoje sladkosti sem poznal, vse tvoje lepote. Ampak ljubil sem te šele, ko sem trpel zaradi tebe. Spoznal sem tvoj resnični obraz, ko sem ugledal njegovo senco.

Iz tvoje blagoslovljene zemlje rastejo tenke, visoke korenine in se oklepajo kakor slak mojih nog, mojega telesa, moje duše. Od začetka sem se jih prestrašil; zdaj jih božam, pritiskam jih k sebi. Pobegnil sem, da bi bil sam gospodar: svoja prst, svoj cvet in svoj sad; list, ki ni bil rojen ne na drevesu, ne na grmu; kamen, ki ni bil izluščen iz skale.

(Ivan Cankar, Zgodbe iz doline šentflorjanske), 1908


Moje pesmi[uredi kodo]

Na tujem nas osamljena je vila
s šepetom tajnim tiho navdihnila.
Kakor čez noč, oh, temne, nevesele
v pustinji žalostni smo se spočele.
Samote duh obsipal ni s sijajem,
z ledenim nas je davil ogrljajem.
Da zvezde nam svetlejše so žarele,
krepkeje, veseleje pač bi pele.
To pomni, brate, krivo nas ne sodi!
Prav motri, urni nas in zdrav nam bodi!

(Ivan Trinko: Pesmi, 1897)


To vam je bil dan za Zaplanke, kakršnega ne pomnijo niti najstarejši vaščani. Zaplanke so obogatele za novo pridobitev - in po čigavi zaslugi, vas vprašam? Saj ni nobenega dvoma. Ata župan Teleban so bili tisti, ki so omogočili Zaplankarjem, da se je pri njih kakor pri vseh naprednih ljudeh ustanovilo prepotrebno društvo za gašenje ali kakor temu društvu povsod pravijo: »gasilsko društvo«.

(Joža Vovk, Kako so Zaplankarji luno gasili, 1939)