Pogovor:Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji

Smrtne obsodbe duhovnikov

Spremenil stavek o smrtnih obsodbah. Nedoločenost je ostala, vendar je bilo prej še bolj površno ... "20 let ali smrtno obsodbo". Smrtne obsodbe duhovnikov v povojnih procesih zaslužijo podrobnejšo omembo. Na primer v smislu:

• število izrečenih obsodb in število izvršenih kazni
• primerjava z vsemi (duhovniškimi in neduhovniškimi) smrtnimi obsodbami v tistem času.

Sicer pa predlagam poseben članek o knjigi zgodovinarke Griesserjeve, tu pa le skrčen (in kvantificiran, številke, imena) povzetek. MGTom (pogovor) 12:43, 31. marec 2014 (CEST)

Knjiga Tamare Griesser je sicer relevantna, ampak tako pomembna ali znamenita, da bi si zaslužila geslo, pa pmm vendar ni. --IP 213 (pogovor) 14:12, 31. marec 2014 (CEST)

Poanta je bila v tem, da naj podrobnosti o procesih gre v poseben članek, lahko o knjigi ali članek Povojni politični procesi v Sloveniji. MGTom (pogovor) 14:33, 3. april 2014 (CEST)

Zgodovina

Izbrisal napoved:

Glejte članka Zgodovina rimskokatoliške cerkve v Sloveniji in Zgodovina krščanstva v Sloveniji.

Člankov ni na obzorju! MGTom (pogovor) 02:14, 31. marec 2014 (CEST)

Kazen za »povprečnega duhovnika«

Velika večina duhovnikov je bila obsojena na visoke kazni. Povprečni duhovnik, ki je bil obtožen posplošenega »protiljudskega delovanja«, je bil obsojen na 5 do 10 let zapora ali prisilnega dela.

Zelo nenatančno navajanje o povprečni višini kazni. Ali povprečna kazen pomeni: (skupni seštevek let kazni)/(skupno število duhovnikov) ? Verjetno ne. Spremenil besedilo. MGTom (pogovor) 12:29, 31. marec 2014 (CEST)

Pristranskost

menim da ni m+nobene potrebe, da bi samo opravljali čez komunizem in nič povedali o VZROKIH za takšno ravnanje. Cerkev je bila glavni popihovalec narodnega izdajstva!

Kljub temu, da anonimni uporabnik ni utemeljil svojih izjav, je opozoril na resno pomanjkljivost v poglavju o Cerkvi po II. sv. vojni - napisano je bilo po točno enemu samemu viru, ki ga je izdala založba pod okriljem Cerkve same, torej založba, ki ji je v neposrednem interesu da se Cerkev prikaže v čim boljši luči. Zato je podana interpretacija zgodovinskih dejstev v najboljšem primeru vprašljiva. --Yerpo ^Ha? 20:46, 28. februar 2008 (CET)

V zadnjem času se ogromno opravlja čez partizane, čez vse kar so ustvarili.Moj ded je bil partizan in so ga ubili belogardisti(brez vsakršnega sojenja!) velespoštovani avtor bi lahko omenil tudi kakšnega domobranske zločine nad Slovenci!(gotovo se je zgodovine učil v Cerkvi!)Sicer pa res uboga uboga Cerkev, ki smo ji vzeli vse pokljuške gozdove , ki jih tako nujno potrebuje!

Moram pohvaliti članek o domobrancih, odličen je. Prav zanimivo je, kako se revizionisti iz cerkvenih vrst trudijo na vsak način on+blatiti komunizem, v nadaljevanju pa še partizane..zakaj ta avtor nenapiše kakšnega članka o cerkvenih zločinih? o pokolih meed križarskimi pohodih? o inkviziciji? o uničevanju Indijancev pod blagoslovom Katoliške Cerkve?o ustaških zločinih nad Srbi? Sam sem tudi v svojempopravku napisal stvari v mnogo spravljivejši luči, žal pa so nekateri še vedno zasvojeni z ideološkimi boji! Žal!

Odgovor avtorja razdelka:

Popolnoma drži, da je poglavje napisano po samo enem viru. Vendar pa vas vabim, da ta vir tudi preberete. Na zadnjuh straneh omenjene knjige so namreč navedeni viri, ki jih je uporabljala avtorica - v veliki večini opisanih sodnih procesov so viri preprosto kar ohranjeni uradni zapisniki sodnih razprav. Pisali so jih predstavniki takratne sodne veje oblasti in ne Cerkev. Če se vam zdijo pristranski, to ni zaradi delovanja Cerkve! Marino 11:30, 3. marec 2008 (CET)

V katerem od virov, navedenih v knjigi, piše recimo "Oblast je še posebej preganjala prav tiste duhovnike, ki so bili med vojno izrazito narodno zavedni in so naredili največ dobrega, saj so bili ravno ti duhovniki zelo priljubljeni, zato se je Partija čutila ogroženo"? To je en tak primer izrazito subjektivne avtorjeve interpretacije zgodovinskih dejstev, ki v Wikipediji nimajo kaj početi. --Yerpo ^Ha? 08:41, 13. marec 2008 (CET)

K navedenemu bi dodal,da je Grieserjeva, ne oziraje na svojo izobrazbo,vstopila v obdelavo teme izrazito enostransko usmerjena.Iz gozda dreves poišče od lubadarja napadeno drevo in na temu ustvarja stanje zdravja celotnega gozda. Slovenija obsega nekaj preko 20.000 km2. Medvojna Ljubljanska provinca je obsegala na grobo ocenjeno 13% sedanje površine države Slovenije. Toda tu se je, prav po zaslugi RKC s sedežem v Ljubljani, rodilo vse tisto, ki še danes povzroča celo vedno bolj izražena medsebojna nasprotovanja. Če bi tedaj ljubljanski škof imel enak odnos do okupacije kakor mariborski in duhovniki Primorske, bi pisali povsem drugo zgodovino. Nepopačeno in ne kakor piše sedaj avtorica. Saj bi bili brez slovenskih sodelavcev okupatorja v vojaški obliki. V primeru posameznikov,ki bi se pridružili k okupatorjem, nebi bilo vredno obravnavati njihovega dela in se o tem še danes medsebojno obdelovati. Pisali bi samo v primeru morebitnih hudih zločinov posameznih kolaborantov,Slovencev. Na drugi strani je nesporno, da so tudi duhovniki sodelovali v borbi proti okupatorjem. Pri tem opravljali obrede verske izpovedi za partizane, kjer je bila možnost. Izpričano od mnogih tedanjih borcev. Obtožba duhovnikov po končani vojni je bila posledica razmer in vedenja o njihovih dejanjih. Njihovo medvojno delovanje so opravljali iz odnosa in vrednotenja upornikov s strani svojega ljubljanskega škofa. Da so na osnovi procesnih napak v devetdesetih letih oprostili mnogo duhovnikov, vzame to avtorica za temeljno oporo svoji trditvi o preganjanju duhovnikov. Pri tem so izhajale pobude oprostitve tedanjih obsodb iz ideološkega pristopa in polne opore našega prvega javnega tožilca RS, v vojnem času pripadnika domobranstva.Z današnjim znanjem in sodno ureditvijo je bilo strokovno procesno slabe sodbe z lahkoto odpraviti. Toda ne zaradi stvarnega delovanja obtožencev temveč procesnih napak in formalnih pomanjkljivosti. Prve mesece po vojni je za kaj takega manjkalo tako natančno opredeljenih pravil kakor se to uporablja danes, kakor tudi sodne organiziranosti, družbene klime in iz tega vrednot sožitja. Odnos do zločinskih dejanj okupatorja je bil, takoj po končanju vojne, močno vsajen v telesa ljudi (primerjajmo odziv zavezniških vojakov ko so osvobajali konc.taborišča v Nemčiji!). Izvensodna usmrtitev izročenih domobrancev v prvih dveh mesecih po osvoboditvi, predanih s strani Angležev, je bil pri nas izražen odnos do razmer v Evropi.Poudarjeno v Nemčiji. Saj smo bili soočeni prav s pomanjkanjem narodne zavednosti tedanjih duhovnikov v Ljubljanski provinci, ki so imeli vse možnosti,če že ne sodelovati v borbi proti okupatorjem, svoje delo posvetiti samo verski izpovedi. Toda njihov pristop, poudarjeno tedaj v manj dostopnih krajih, je odločilno pripomogel k medsebojnem ubijanju. Mnogokrat sovaščanov ob polni vrednosti duhovnikov. Cerkev je z navajanjem brezbožnosti umestila vir medsebojnega nasprotovanja. Za njo izven tega ni bila pomembna temeljna pravica naravnega prava, ki izpostavlja lastno preživetja pred pravice napadalcev pri vdoru v tuji dom.In prav v tem je duhovnikov najbolj manjkalo ter so se mnogi celo pridružili napadalcem.Vse za zaščito vernosti in ne življenj.V svoji zgodovini je to stalnica njihovega delovanja od začetka uveljavitve. -Ta nepodpisani komentar je dodal Uporabnik:MALEKS (pogovor • prispevki) 15:01, 8. oktober 2009.