Pingo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pinga na Tuktoyaktuku, severna Kanada
Pogled z vrha pinga na drug pingo sredi jezera staljenega ledu, v ozadju je Arktični ocean (20. julij 1975)

Pingo je grič z ledenim jedrom na polju permafrosta.

Griči imajo premer 30-1000 m in višino 3–70 m.[1] Običajno so stožčaste oblike in nastajajo in se ohranjajo samo v permafrostnih okoljih v Arktiki in Subarktiki.[2] Pingo je periglacialna reliefna tvorba, opredeljena kot neledeniška reliefna tvorba ali proces, povezan s hladnim podnebjem.[3] Ocenjuje se, da je na Zemlji več kot 11.000 pingov.[4] Največ, okoli 1350, jih je na območju polotoka Tuktoyaktuk v severni Kanadi.[5] Podatkov o pingih je trenutno izredno malo.[5]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zrušen pingo v delti reke Mackenzie; okoli njega so vidni obrisi odteklega jezera (2. avgust 1987)

Pinge je prvi opisal John Franklin leta 1825, potem ko se je povzpel na majhen pingo na otoku Ellice v delti Mackenzieja.[6] Naziv pingo je prvi uporabil arktični botanik Alf Erling Porsild leta 1938 v svojem članku o zemeljskih gomilah zahodne arktične obale Kanade in Aljaske. Izposodil si ga je od Inuitov iz zahodne Kanade. Izraz pingo v njihovem jeziku pomeni stožčast grič.[7] Porsildu v čast je poimenovan Pingo Porsild na Tuktoyaktuku.[7]

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Permafrost.

Pingi lahko nastanejo samo v okolju permafrosta. Zaradi taljenja podpornega ledu se lahko zrušijo, pri čemer lahko nastane kraterju podobna vdrtina.[8] Porušeni pingi na nekem območju kažejo, da je tam nekoč obstajal permafrost.

Hidrostatični pingi[uredi | uredi kodo]

Shematski prikaz nastanka hidrostatičnega pinga

V zaprtem sistemu nastane pingo kot posledica hidrostatičnega tlaka vode v njegovem jedru.[9] Takšni pingi nastajajo v območjih trajnega permafrosta z neprepustno plastjo tal[9] na ravnih, slabo odvodnjenih območjih z omejeno količino podzemne vode, kot so plitva jezera in rečne delte.[3] Proces je shematsko prikazan na sliki.[10] Neprepustna plast jezerskih sedimentov omogoča zbiranje rekoče vode pod njo.[10] V zimskih mesecih začne sedimentna plast zmrzovati in s tem raztezati, kar ima za posledico zvišanje hidrostatičnega tlaka[10] in potiskanje sedimentov navzgor. V poletnih mesecih se začne ledeno jedro gomile taliti, kar ima za posledico njeno pogrezanje.[10]

Hidravlični pingi[uredi | uredi kodo]

Shematski prikaz nastajanja hidravličnega pinga

Hidravlični pingi ali pingi odprtih sistemov so posledica podzemnega vodnega vira. Hidrostatični tlak, ki potiska vodo navzgor, povzroči nastanek ledene leče na vrhu vodnega stebra.[9] Pingi z odprtim sistemom nimajo omejitev glede količine razpoložljive vode, razen če vodonosnik zamrzne. Pogosto se pojavljajo ob vznožju pobočij vzpetin in so splošno znani kot pingi grenlandskega tipa.[2] Podtalnica je izpostavljena arteškemu pritisku in z rastjo ledenega jedra potiska tla navzgor.[1] Tal ne dviguje sam arteški tlak, temveč ledeno jedro, ki se napaja z vodo iz vodonosnika. Hidravlični pingi so pogosti v tankem in prekinjenem permafrostu, ki omogoča nastanek ledenega jedra in hkrati zagotavlja oskrbo z arteško podtalnico. Pogosto so podolgovati ali ovalni, proces njihovega nastajanja pa še ni popolnoma pojasnjen.

Hidravlični pingi običajno zrastejo le nekaj centimetrov na leto.[11] Največji torej nastajajo več desetletij ali celo stoletij in rastejo iz sredine v višino in ne hkrati v višino in širino.[6] Visoki so od 3 do 70 m in imajo premer od 30 do 1000 m.[1] Običajno so okrogli. Manjši imajo običajno zaobljene vrhove, večji pa so zaradi tajanja ledu podrti ali imajo obliko kraterja.[6]

Lokacije[uredi | uredi kodo]

Grenlandija[uredi | uredi kodo]

Na Granlandiji je tudi več drugih ledeniških reliefnih tvorb. Ocenjuje se, da je na zahodni obali 29 pingov in na vzhodni obali 71 pingov. Večina pingov se nahaja v zalivu Disko in na polotoku Nuussuaq na zahodu otoka.[9] Debelina permafrosta v zalivu Disko je okoli 150 m, kar zagotavlja idealne pogoje za razvoj pingov zaprtega sistema. Največji pingo je na otoku Disko. Širok je okoli 100 m in visok 15 m. Največji pingo na vzhodni obali je polkrožne oblike, širok 100 m in visok 8 m in je še aktiven.[12]

Kanada[uredi | uredi kodo]

Delta reke Mackenzie z izsušenim jezerom v ozadju; pingo na sliki še raste (avgust 1987)
Pingo v delti reke Mackenzie

Polotok Tuktoyaktuk je območje z morsko tundro na obali Arktičnega oceana v severozahodni Kanadi. Polotok je prekrit z debelim permafrostom, starim več kot 50.000 let. Pingi na tem območju se razlikujejo po velikosti in premeru. Najbolj priljubljen je Ibyuk pingo, ki je tudi najvišji pingo v Kanadi. V višino meri 50 m in vsako leto zraste za nekaj centimetrov. Je eden najmlajših na tem območju, ocenjeno star okoli 1000 let.[2] Okoli leta 1990 se je več večjih pingov začelo taliti.

Aljaska[uredi | uredi kodo]

Zrušen pingo v delti Mackenzieja z velikim ledenim jedrom; okoli njega je viden obris izsušenega jezera (8. avgust 1987)
Pingo v delti Mackenzieja z vidnim ledenim jedrom (8. avgust 1987)
Taleči se pingi pri Tuktoyaktuku, severozahodna Kanada

S permafrostom je pokrito približno 80% Aljaske. Po vsej Aljaski je več kot 1500 pingov, večinoma z odprtim sistemom. Visoki so od 3 do 54 m in imajo premere od 15 do 450 m.[13] Najvišji pingo na svetu je prav aljaški Kadleroshilik pingo. Visok je 54 m in še zraste nekaj cm na leto.[13]

Sibirija[uredi | uredi kodo]

Največja gostota pingov v Sibiriji je ob reki Leni v okolici Jakutska. Na tem območju je okoli 500 pingov. Območje tvorijo aluvialne nižine z območji debelega permafrosta, ki omogoča nastanek in razvoj pingov.[9]

Srednja Azija[uredi | uredi kodo]

Območja Srednje Azije so znana po najvišje ležečih pingih na svetu.[9] Na Tibetanski planoti so zaradi trajno zamrznjenega terena pingi na nadmorski višini tudi nad 4.000 m. To okolje je kot nalašč za nastajanje pingov, nizke temperature pa preprečujejo njihovo propadanje.[14]

Skandinavija[uredi | uredi kodo]

V Skandinaviji ni nobenega znanega pinga, nekatere tvorbe pa kažejo, da so v preteklosti morda obstajali.[15]

Mars[uredi | uredi kodo]

Na Marsu ni potrjen noben pingo, obstaja pa nekaj njim podobnih tvorb,[9] ki se zaradi pomanjkanja dokazov ne štejejo za pinge.[14]

Učinki podnebnih sprememb[uredi | uredi kodo]

Zaradi globalnega segrevanja se temperature v Arktiki hitro dvignejo, kar povzroča taljenje permafrosta,[16] izjemno občutljivega na podnebne spremembe. Posledica segrevanja je seveda tudi taljenje jeder in sesedanje pingov in nastanek jezer.[17] Vpliv podnebnih sprememb na rast in propadanje pingov trenutno preučuje le nekaj študij.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Pidwirny, M (2006). »Periglacial Processes and landforms«. Fundamentals of Physical Geography.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Mackay, J. Ross (2. oktober 2002). »Pingo Growth and collapse, Tuktoyaktuk Peninsula Area, Western Arctic Coast, Canada: a long-term field study«. Géographie Physique et Quaternaire. 52 (3): 271–323. doi:10.7202/004847ar. ISSN 1492-143X.
  3. ↑ 3,0 3,1 Harris, Stuart A. (1988). Glossary of permafrost and related ground-ice terms. ISBN 0-660-12540-4. OCLC 20504505.
  4. ↑ Grosse, G.; Jones, B.M. (2011). »Spatial distribution of pingos in northern Asia«. The Cryosphere. 5 (1): 13–33. Bibcode:2011TCry....5...13G. doi:10.5194/tc-5-13-2011.
  5. ↑ 5,0 5,1 Mackay, J. Ross (1998). »Pingo Growth and Collapse, Tuktoyaktuk Peninsula Area, Western Arctic Coast, Canada: A Long-Term Field Study« (PDF). Géographie Physique et Quaternaire. University of Montreal. 52 (3): 311. doi:10.7202/004847ar. Pridobljeno 23. junija 2012.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 Mackay, Ross (2011). »Pingos of the Tuktoyaktuk Peninsula Area, Northwest Territories«. Géographie Physique et Quaternaire. Department of Geography University of British Columbia. 33: 3–61. doi:10.7202/1000322ar.
  7. ↑ 7,0 7,1 Mackay, J. Ross (1. januar 1988). »The Birth and Growth of Porsild Pingo, Tuktoyaktuk Peninsula, District of Mackenzie«. Arctic. 41 (4). doi:10.14430/arctic1731. ISSN 1923-1245.
  8. ↑ »Six bizarre landforms created by global warming«. New Scientist (v ameriški angleščini). Pridobljeno 9. novembra 2022.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 9,6 Yoshikawa, K. (2013). »Pingos«. Treatise on Geomorphology. 8: 274–297. doi:10.1016/B978-0-12-374739-6.00212-8. ISBN 9780080885223.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 »Formation of Closed System Pingos« (v britanski angleščini). Pridobljeno 25. aprila 2020.
  11. ↑ »Pingo Canadian Landmark«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. junija 2007.
  12. ↑ Bennike, O (1998). »Pingos at Nioghalvfjerdsfjorden, eastern North Greenland«. Geology of Greenland Survey Bulletin. 180: 159–162. doi:10.34194/ggub.v180.5101.
  13. ↑ 13,0 13,1 Jorgenson, M.T.; Yoshikawa, K.; Kanevskiy, M.; Shur, Y.; Romanovsky, V.; Marchenko, S.; Grosse, G.; Brown, J.; Jones, B. (2008). »Permafrost characteristics in Alaska«. Proceedings of the Ninth International Conference on Permafrost. 3: 121–122.
  14. ↑ 14,0 14,1 Burr, D.M.; Tanaka, K.L.; Yoshikawa, K. (2009). »Pingos on Earth and Mars«. Planetary and Space Science. 57 (5): 541–555. Bibcode:2009P&SS...57..541B. doi:10.1016/j.pss.2008.11.003.
  15. ↑ Svensson, Harald (1976). »Pingo problems in the Scandinavian countries«. Biuletyn Peryglacjalny. 26: 33–40.
  16. ↑ Schuur, Edward A. G.; Abbott, Benjamin (30. november 2011). »High risk of permafrost thaw«. Nature. 480 (7375): 32–33. doi:10.1038/480032a. ISSN 0028-0836. PMID 22129707. S2CID 4412175.
  17. ↑ Grosse, G.; Jones, B. M. (7. januar 2011). »Spatial distribution of pingos in northern Asia«. The Cryosphere (v angleščini). 5 (1): 13–33. Bibcode:2011TCry....5...13G. doi:10.5194/tc-5-13-2011. ISSN 1994-0424.

Viri[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pingo&oldid=6136732«