Pojdi na vsebino

Piščančji davek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Intenzivna pridelava piščancev v ZDA je vodila do piščančje vojne z Evropo v letih 1961–1964

Piščančji davek (angleško Chicken tax) je 25-odstotna tarifa na lahka gospodarska vozila (v začetku pa tudi na krompirjev škrob, dekstrin in brandy), ki so jo Združene države Amerike uvedle leta 1964 pod predsednikom Lyndonom B. Johnsonom kot odgovor na tarife za uvoz ameriških piščancev, ki sta jih uvedla Francija in Zahodna Nemčija.[1] Obdobje med letoma 1961 in 1964[2] so zaznamovale napetosti in pogajanja o tej zadevi na vrhuncu hladne vojne, mediji so dogajanje poimenovali »piščančja vojna«.[3]

Tarife na škrob, dekstrin in brandy so bile kasneje umaknjene,[4] ta oblika protekcionizma pa je vse od leta 1964 ostala v veljavi za lahka gospodarska vozila in dala ameriški avtomobilski industriji pomembno prednost pred tujimi konkurenti na domačih tleh.[5] Po mnenju analitikov dajatev škoduje potrošnikom in celo ameriškim proizvajalcem samim, vendar veliki proizvajalci avtomobilov vse do danes lobirajo proti njeni ukinitvi.[6][7]

Več podjetij se izogiba ali poskuša izogibati tarifi na različne načine, vključno z domačimi, ki so medtem preselile del proizvodnje v tujino.[6] Lahka tovorna vozila, proizvedena v Mehiki in Kanadi, so izvzeta po določilih Severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma.[8]

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Zaradi intenzifikacije pridelave piščancev po drugi svetovni vojni in spremljajočega padca cen je piščančje meso, nekoč znak prestiža, postalo temeljno živilo v ZDA.[9] V Evropi je do zgodnjih 1960. let ostalo delikatesa.[10] Z uvozom cenenega piščančjega mesa so cene po vsej celini začele hitro padati in močno vplivale na prehranjevalne navade tudi tu.[10] Samo v letu 1961 je v Zahodni Nemčiji poraba na prebivalca narasla za 23 %; skoraj polovico uvoza je predstavljalo ameriško piščančje meso.[10]

Nizozemska je obtožila ZDA oblikovanja dampinških cen (prodaje pod ceno proizvodnje), francoska vlada pa je prepovedala uvoz, uradno zaradi skrbi, da bodo umetno dodani rastni hormoni vplivali na moško plodnost. Nemška združenja pridelovalcev so javno obtožila ameriške pridelovalce, da pri vzreji uporabljajo arzenik.[10]

Ob krizi v trgovinskih odnosih med ZDA in skupnim evropskim trgom[10] je Evropa začela uvajati tarife z namenom spodbujanja povojne prehranske samooskrbe.[11] Evropski trgi so začeli nadzorovati cene piščančjega mesa.[10] Prva je višje tarife uvedla Francija in prepričala Zahodno Nemčijo, da ji sledi, z namenom povečanja deleža na dobičkonosnem nemškem trgu po izključitvi ameriške konkurence.[3] EGS je uvedla Skupno kmetijsko politiko, določila najnižje uvozne cene za vse uvožene piščance in preklicala vse obstoječe vezave tarif in druge koncesije po Splošnemu sporazumu o carinah in trgovini (GATT). ZDA je leta 1962 formalno protestirala proti EGS po njeno nepoštenim omejitvam uvoza ameriške perutnine. Ameriški pridelovalci so beležili četrtinski upad izvoza v Evropo.[10] Izgube so ocenili na 26–28 milijonov USD[3] (leta 2021 bi to ustrezalo 21976—$23666 milijonom USD).

Ameriški senator J. William Fulbright iz Arkansasa, takrat glavne pridelovalke, in predsednik senatnega komiteja za mednarodne odnose, je zaradi tega nekoč celo prekinil Natovo razpravo o jedrskem oboroževanju, da bi protestiral nad omejitvami trgovine s piščanci. Zagrozil je z zmanjšanjem števila ameriških vojakov v Natu. Takratni nemški kancler Konrad Adenauer, ki si je pogosto dopisoval z Johnom F. Kennedyjem o zadevah, kot so Berlin, Laos in invazija v Prašičjem zalivu, je pripomnil, da je bila približno polovica korespondence o piščancih.[3][10]

Neuspeh diplomacije

[uredi | uredi kodo]
Piščančji davek je omejil prodajo kombijev, kot je Volkswagen tip 2, v izvedenki poltovornjaka

Diplomatska prizadevanja so po 18 mesecih propadla[4][12] in 4. decembra 1963 je predsednik Johnson z izvršnim ukazom (odlok 3564) uvedel 25-% davek (skoraj desetkratnik povprečne ameriške tarife) na uvoz krompirjevega škroba, dekstrina, brandyja in lahkih tovornih vozil, ki je stopil v veljavo 7. januarja 1964.[13]

Johnson je z odlokom uveljavljal pravico po GATT,[11] kjer lahko prizadeta država poveča tarife za toliko, kolikor ima izgub zaradi diskriminatornih tarif drugih. Davek je uradno ciljal na evropske izdelke v približni protivrednosti zmanjšanja prodaje piščancev v Evropo.[14]

Kasneje so prišli v javnost posnetki pogovorov v Beli hiši, ki so nakazali, da je na odločitev za lahka gospodarska vozila vplival dejavnik, ki ni imel zveze s piščanci. Johnson je namreč januarja 1964 poskušal prepričati predsednika sindikata United Auto Workers (UAW), naj ne skliče stavke tik pred predsedniškimi volitvami 1964 in naj podpre predsednikovo platformo za človekove pravice. Predsednik UAW, Walter Reuther, je v zameno želel, da se Johnson odzove na povečevanje uvoza Volkswagnovih lahkih gospodarskih vozil.[14]

Piščančji davek je neposredno omejil uvoz nemških kombijev Volkswagen tip 2 v konfiguracijah, ki so ustrezale opredelitvi lahkega gospodarskega vozila – to je gospodarskih kombijev in poltovornjakov.[14] Še istega leta je uvoz »avtomobilskih tovornjakov« iz Zahodne Nemčije upadel za dve tretjini glede na 1963 – na 5,7 milijona USD (leta 2021 bi to ustrezalo 46988 milijonom USD). Nedolgo zatem so Volkswagnova lahka gospodarska vozila »praktično izginila z ameriškega trga«.[4]

Dajatev je prizadela tudi druge proizvajalce, predvsem japonske (Toyota, Datsun, Isuzu in Mazda).

Posledice

[uredi | uredi kodo]

Tarifa je prizadela vse države, ki bi želele izvažati lahka tovorna vozila v ZDA, tako je praktično iztisnila manjše azijske proizvalajce iz trga.[15] Medtem so veliki ameriški proizvajalci, skoncentrirani v Detroitu, lobirali za ohranitev tarife, s čimer so omejili pritisk konkurence v razvoj vozil z manj emisij in nižjo porabo.[14]

Tarifa je še vedno v veljavi.[16] Nekateri komentatorji, kot je ekonomist Robert Z. Lawrence s Harvard, menijo, da je tarifa pohabila ameriško avtomobilsko industrijo s tem, da jih je 40 let izolirala pred pravo konkurenco.[17][nezanesljiv vir?]

Izogibanje tarifi

[uredi | uredi kodo]
Chevrolet LUV: med leti 1972 in 1980 so ga uvažali v konfiguraciji šasija–kabina (torej brez tovornega prostora)
Ford Transit Connect za uvoz: deli notranje opreme so po uvozu uničeni

Japonski proizvajalci so najprej ugotovili, da se lahko izognejo piščančjemu davku tako, da v ZDA izvažajo vozila v konfiguraciji šasija–kabina (celotno lahko gospodarsko vozilo brez tovornega prostora), ki so podvržena le 4-% tarifi.[4] Tovorni prostor nato dodajo v manjšem obratu v ZDA in vozilo prodajajo kot lahko gospodarsko vozilo. To vrzel so ZDA zaprle s spremembo zakonodaje leta 1980.[4] Subaru je svoj poltovornjak BRAT v letih 1978 do 1987 opremljal s parom nazaj obrnjenih sedežev v tovornem prostoru, s čimer je bilo vozilo kategorizirano kot »vozilo za prevoz potnikov«. Leta 1989 se je ameriška carinska služba odzvala s spremembo klasifikacije, ki je vse športne terence z dvemi vrati klasificirala kot lahka tovorna vozila.[4] Proizvajalci Toyota, Nissan, Suzuki (v partnerstvu z GM) in Honda so na koncu zgradile obrate za izdelavo v ZDA in Kanadi ter se tako izognile izvažanju končnih produktov.[1] Tudi Mercedes je svoj dostavnik Sprinter sestavljal v ZDA in ga prodajal pod blagovno znamko Dodge.[18]

Ford je uvažal vse modele dostavnika Ford Transit Connect kot vozila za prevoz potnikov tako, da je v turški tovarni vdelal zadnja okna, sedeže in varnostne pasove. Po uvozu v ZDA so okna nadomestili s kovinskimi ploščami in odstranili zadnje sedeže z varnostnimi pasovi. To je podjetje stalo nekaj sto dolarjev na vozilo, prihranilo pa več tisoč dolarjev v dajatvah.[1] Po oceni ameriške carinske uprave je podjetje s to prakso med letoma 2002 in 2018 prihranilo 250 milijonov USD.[19] Uprava je leta 2013 razsodila, da se je Ford izogibal dajatvam in podjetje je leta 2020 izgubilo sodni spor, zaradi česar mu je grozilo 1,3 milijarde USD kazni poleg poplačila razlike.[20] Na koncu so se pogodili za 365 milijonov USD.[21]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Dolan, Matthew (23. september 2009). »To Outfox the Chicken Tax, Ford Strips Its Own Vans«. Wall Street Journal.
  2. ↑ »Common Market: End of the Chicken War«. Time. 29. november 1963. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2008. Pridobljeno 28. aprila 2010.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 »Common Market: The Chicken War«. Time. 14. junij 1963. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2008. Pridobljeno 28. aprila 2010.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Ikenson, Daniel (18. junij 2003). »Ending the 'Chicken War': The Case for Abolishing the 25 Percent Truck Tariff«. The Cato Institute. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2011. Pridobljeno 29. novembra 2011.
  5. ↑ Kong, Benson (1. junij 2009). »Mahindra Planning Kit Assembly of Diesel Pickups To Avoid Chicken Tax«. Motor Trend. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. junija 2013. Pridobljeno 22. septembra 2009.
  6. ↑ 6,0 6,1 Hoffman, Bryce (3. marec 2018). »If You Aren't Worried About A Trade War, You Don't Know About The Chicken Tax«. Forbes. Pridobljeno 2. januarja 2025.
  7. ↑ »Does the "Chicken Tax" encourage people to purchase larger trucks?«. Tax Policy Center. 31. maj 2023. Pridobljeno 2. januarja 2025.
  8. ↑ McIntosh, Jil (5. julij 2017). »Rearview Mirror: The Chicken Tax«. Driving. Pridobljeno 2. januarja 2025.
  9. ↑ Godley, Andrew; Williams, Bridget (28. julij 2009). »Democratizing Luxury and the Contentious 'Invention of the Technological Chicken' in Britain«. Business History Review. 83 (2): 267–290. doi:10.1017/S0007680500000520. S2CID 153833716. SSRN 1440355.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 10,6 10,7 »Western Europe: Nobody But Their Chickens«. Time. 30. november 1962. Pridobljeno 20. maja 2021.
  11. ↑ 11,0 11,1 »Common Market: Ruffled Feathers«. Time. 16. avgust 1963. Pridobljeno 28. aprila 2010.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  12. ↑ Ikenson, Daniel J. (6. julij 2003). »The Big Three's Shameful Secret«. Cato Institute.
  13. ↑ »Lyndon B. Johnson: Proclamation 3564 – Proclamation Increasing Rates of Duty on Specified Articles«. American Presidency Project, UCSB.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 14,3 Bradsher, Keith (30. november 1997). »Light Trucks Increase Profits But Foul Air More than Cars«. The New York Times. Pridobljeno 28. aprila 2010.
  15. ↑ Hunting, Benjamin (10. marec 2009). »Global Vehicles and Thailand Argue Against 'Chicken Tax' On Imported Pickups«. Autobytel. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. maja 2012.
  16. ↑ Levin, Doron (28. marec 2018). »Want To Sink Detroit Automakers? Make A Trade Deal That Weakens U.S. Tariff Protecting Pickups«. Forbes. Pridobljeno 10. junija 2018.
  17. ↑ »Frozen Chickens Killed Detroit. Discuss«. Green Car Reports. 7. maj 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. maja 2009. Pridobljeno 24. septembra 2009.
  18. ↑ Noran S. Mayersohn (2. december 2001). »By Any Name, It's the Mercedes of Cargo Vans«. The New York Times. Pridobljeno 28. aprila 2010.
  19. ↑ Chan, Szu Ping (18. oktober 2018). »When's a van a van and when's it a car?«. BBC News. Pridobljeno 18. oktobra 2018.
  20. ↑ Shepardson, David (3. junij 2021). »Ford says it could face $1.3 billion in new penalties in Transit imports«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 29. junija 2023.
  21. ↑ »Ford Motor Company Agrees to Pay $365M to Settle Customs Civil Penalty Claims Relating to Misclassified and Under-Valued Vehicles«. United States Department of Justice. 11. marec 2024. Pridobljeno 2. januarja 2025.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Piščančji_davek&oldid=6366157«