Olga Spesivceva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Olga Spesivceva
Portret
Domače imeОльга Алекса́ндровна Спеси́вцева
RojstvoOlga Alekdandrovna Spesivceva
18. julij 1895({{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1][2][3]
Rostov na Donu, Ruski imperij
Smrt16. september 1991({{padleft:1991|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})[1][2][…] (96 let)
New York, ZDA
DržavljanstvoFlag of Russia.svg Ruski imperij
Flag of the Soviet Union.svg Sovjetska zveza
Flag of the United States.svg ZDA
Poklickoreografinja, balerina, balerina

Olga Aleksandrovna Spesivceva (rusko: Ольга Алекса́ндровна Спеси́вцева), ruska balerina, * 18. julij [J.K. 6. julij] 1895, Rostov na Donu, Ruski imperij, † 16. september 1991, Valley Cottage, New York, ZDA.

Bila je ena najboljših primabalerin 20. stoletja. Imela je odlično klasično tehniko, brezhiben slog in scensko spiritualiteto, kar velja za utelešenje romantične balerine.[5]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Olga Spesivceva se je rodila v Rostovu na Donu kot hčerka opernega pevca in njegove žene.[5] Po smrti njenega očeta je bila poslana v sirotišnico z gledališkimi povezavami v Sankt Petersburgu, centru kulture. Leta 1906 je vstopila na Kraljevo akademijo za balet, kjer je bila najprej študentka Klavdije Kuličevske, kasneje pa študentka Evgenije Sokolove in Agrippine Vaganove.

Leta 1913 je diplomirala in se pridružila Mariinskemu gledališču, kjer je leta 1916 postala solistka. Spesivceva je bila izvrstne romantična plesalka s popolno tehniko in kot taka idealna za vloge kot so Giselle in Odette-Odille v Labodjem jezeru. Kmalu je postala ena najbolj občudovanih plesalk v gledališču.[5]

Leta 1916 jo je Sergej Djagiljev povabil na ameriško turnejo z družbo Ballets Russes, kjer je plesala z Vaslavom Nižinskim v Le Spectre de la rose, Les Sylphides in v "Bluebird pas de deux" iz baleta Speča lepotica. Leta 1918 se je vrnila v Mariinsko gledališče, ki se je po Oktobrski revoluciji preimenovalo v Državno akademsko gledališče opere in baleta. Napredovala je na raven balerine. V tem času je bila na Zahodu skoraj nepoznana.

Nadaljevala je s sodelovanjem z Ballets Russes v tujini. Leta 1921 je v Londonu plesala vlogo "Aurore" v Djagiljevi prenovi Speče princese, leta 1923 pa v Teatru Colón v Buenos Airesu. S pomočjo svojega nekdanjega moža Borisa Kapluna, boljševiškega funkcionarja in ljubitelja umetnosti je Rusijo zapustila leta 1924. Sprejela je vabilo, da bi kot primabalerina plesala v Baletu pariške opere, kjer je ostala do leta 1932. V tem času je obdržala stike z Ballets Russes. Leta 1932 je še enkrat gostovala v Londonu, plesala je v baletu Giselle z Antonom Dolinom iz Kraljevega baleta. Med letoma 1932 in 1937 je po svetu nastopala s številnimi družbami, plesala pa je tako vloge iz klasičnega repertoarja kot sodobni balet koreografov, kot sta Michel Fokine in Bronislava Nižinska. Ko je plesala v tujini je bila pogosto netočno imenovana kot Olga Spesiva.[6]

Občasno je doživljala obdobja klinične depresije. Leta 1934 so se ji v Sydneyju pokazali znaki mentalne bolezni tako, da je potrebovala hospitalizacijo. Leta 1937 je zaradi živčnega zloma zapustila oder. Nekaj časa je poučevala, potem se za kratko vrnila k nastopanju in leta 1939 v Teatru Colón zadnjič nastopila. Istega leta se je preselila v ZDA, kjer je poučevala in opravljala delo svetovalke Fundacije baletnega gledališča v New Yorku. Leta 1943 jo je doletel še en živčni zlom in zopet je bila hospitalizirana.[7]

BBC je eta 1964 o njenem življenju predvajal kratko oddajo, dve leti kasneje pa je Anton Dolin napisal knjigo o njej. Naslov obeh del je The Sleeping Ballerina. Strokovni plesalci so jo opisovali kot "največjo rusko balerino tega časa"[8] in "Vrhunska klasična balerina stoletja".[9]

Leta 1998 jo je ruski koreograf Boris Eifman naredil za junakinjo svojega baleta Red Giselle.[10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. FemBio: Банк інформації про видатних жінок, Frauendatenbank, Банк данных о выдающихся женщинах
  4. Find a Grave — 1995.
  5. 5,0 5,1 5,2 Ольга Спесивцева в Мегаэнциклопедии Кирилла и Мефодия
  6. "Olga Spessivtseva; Ballerina Called One of Century's Greatest 'Giselles'". Los Angeles Times. 19 September 1991.
  7. "The Tragic Downfall of Olga Spessivtseva: From Great Ballerina to Electric Shock Therapy – We Heart Vintage blog". Weheartvintage.co. 10. februar 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31 Avgust 2017. Pridobljeno dne 7. april 2021.
  8. Beaumont, Cyril 1940. The Diaghilev Ballet in London. Written of her engagement for the premiere of the Sleeping Princess in 1921. str. 193
  9. Clarke, Mary and Clement Crisp. (1981), The History of the Dance. Orbit, London, UK. str. 174
  10. Kisselgoff, Anna. "A Doomed Russian Ballerina Swept Up by the Revolution." The New York Times. The New York Times, 31. januar 1999.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Craine, Debra and Mackrell, Judith (2000). The Oxford Dictionary of Dance. New York: Oxford University Press. ISBN 0-19-860106-9.
  • Dolin, Anton (1966). The Sleeping Ballerina: The Story of Olga Spessivtzeva, with foreword by Dame Marie Rambert. Muller, London.
  • The Great History of Russian Ballet: Its Art and Choreography (1998). Bournemouth, England: Parkstone Publisher; The Great Encyclopedia of Russia Publishing House. ISBN 1-85995-175-9.
  • Kahane, Martine [besedilo] in Wild, Nicole [ilustracije] (1992). Les Ballets Russes à l’Opéra. Paris: Editions Hazan, Bibliothèque Nationale. ISBN 2-85025-249-2.
  • Koegler, Horst (1982). The Concise Oxford Dictionary of Ballet. Second Edition. New York: Oxford University Press. ISBN 0-19-311330-9.
  • Kisselgoff, Anna (31. januar 1999). "DANCE REVIEW; A Doomed Russian Ballerina Swept Up by the Revolution". The New York Times (angleščina).
  • LeMoal, Philippe (1999). Larousse Dictionnaire de la Danse. Paris: Larousse, Librairie de la Danse. ISBN 2-03-511318-0.
  • Lifar, Serge (1957). Les trois graces du XX° siècle—Légends et vérités. Paris: Corréa-Buchet Chastel.
  • Lifar, Serge (1959). The Three Graces: Ana Pavlova, Tamara Karsavina, Olga Spessivtzeva: The Legends and the Truth. Angleški prevod Gerard Hopkins. London: Cassell & Co.
  • Kennedy, Ludovic (1959). The Sleeping Ballerina BBC. Televizijski dokumentarni film z arhivskimi posnetki.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]