Ognjena korala

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ognjena korala
Millepora alcicornis
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Cnidaria (ožigalkarji)
Razred: Hydrozoa (trdoživnjaki)
Red: Anthomedusae
Družina: Milleporidae
Fleming, 1828
Rod: Millepora
Linnaeus, 1758
Raznolikost
okoli 50 vrst[1]
Območja bivanja po svetu
Območja bivanja po svetu

Ognjene korale (znanstveno ime Millepora) so skupina kolonijskih trdoživnjakov, na videz podobne pravim koralnjakom, ki prebivajo na koralnih grebenih Atlantskega, Indijskega in Pacifiškega oceana ter Karibskega morja.[2]

Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Ognjene korale imajo svetlo rumeno-zeleno do rjavo ogrodje in rastejo v obliki grmičkov ali kupol na skalah in koralah do globine 40 m. Zunanje ogrodje je zgrajeno iz apnenca. Polipi trdoživnjakov, torej tudi polipi ognjenih koral, so za razliko od polipov koralnjakov mikroskopske velikost in so večinoma obdani z zunanjim ogrodjem ter med sabo povezani s številnimi majhnimi kanali. Na razmeroma gladki površini ogrodja so vidne številne majhne odprtine (pore) dveh vrst: daktilopore in gastropore. Iz tega izhaja znanstveno ime Milleropora, ki dobesedno pomeni »tisoč odprtin«.

Življenjski prostor in način življenja[uredi | uredi kodo]

Prebivajo na koralnih grebenih v vseh tropskih in subtropskih morjih. Ponekod tvorijo obsežne kolonije, ki dominirajo nad ostalimi koralami.

Iz daktilopor štrlijo dolge in tanke dlačice, ki so del t. i. »obrambnih« polipov. Na dlačicah se nahajajo številne ožigalne celice (nematociste), s katerimi ujamejo in onesposobijo plen, katerega pričnejo prebavljati prebavni polipi v gastroporah. Ognjene korali poleg tega živijo v sožitju z algami iz rodu Symbiodinium, ki preko fotosinteze korale preskrbujejo s hranili, v zameno za to pa jih korale ščitijo in omogočajo ugodno mesto za dostop do sončne svetlobe.

Mnogoščetinec Spirobranchus giganteus corniculatus na ognjeni korali

Na ognjene korale se pogosto naselijo mnogoščetinci Spirobranchus giganteus, ki v koralo izvrtajo luknjo in zgradijo cevko, v kateri varno bivajo, navzven pa štrlita dve lovki s peresastimi izrastki, ki sta podobni »božičnemu drevescu«.[3]

Razmnoževanje[uredi | uredi kodo]

Razmnoževanje ognjenih koral vključuje stadij polipa ter stadij meduze in je tako bolj zapleteno kot pri drugih koralah na grebenih. Z brstenjem na polipih nastanejo ličinke, imenovanje efire, ki se od polipov nato odcepijo. Iz efir se razvije stadij meduze, ki se razmnožuje spolno z zunanjo oploditvijo. Iz oplojenih jajčec se razvijejo prosto plavajoče ličinke (planule), ki se naselijo na morskem dnu in ustvarijo nove kolonije. Ognjene korale se razmnožuje tudi nespolno s fragmentacijo.

Strupenost[uredi | uredi kodo]

Glavna sestavina strupa ognjenih koral je visoko-molekularna beljakovina, ki je do sedaj bila izolirana iz M. alcicornis in M. tenera. In vitro ima toksin hemolitične lastnosti ter povzroča nekrozo kože. Raziskave so sicer težavne zaradi velike nestabilnosti te beljakovine.

Potapljači, pa tudi kopalci, nemalokrat zamenjajo ognjene korale z morsko travo, zaradi so ožigi doka pogosti. Po dotiku se takoj pojavi bolečina, ki je podobna ožigu klobučnjakov, prizadeti del kože pordi in malo zateče. Ravno po tej »zloglasni« bolečini so ognjene korale tudi dobile svoje ime. Hujša reakcija se pojavi na občutljivejših deli kože, kot so ustnice ter predeli okoli oči in spolovil. V nekaterih primerih se pojavi koprivnica (urtikarija), ki pa po enem dnevu po navadi izgine. Simptomi ožiga hitro minejo, vendar lahko vztrajajo tudi do nekaj dni.

Najboljša preventiva je izogibanje dotika z ognjenimi koralami. Kožo pred ožigom ščitijo že lahko oblačila, ki morajo pokrivati izpostavljene ude. Zaradi navadno blage simptomatike prva pomoč ob ožigu ni potrebna. Ob hujših oz. vztrajajočih simptomih je na prizadeti del kože priporočljivo nanesti kis ali 40-70 % izopropilni alkohol.

Ogroženost[uredi | uredi kodo]

Ognjene korale in koralne ribe

Tako kot drugi organizmi, ki prebivajo na koralnih grebenih, so tudi ognjene korale ogrožene zaradi človeških posegov v naravo, kot so nalaganje kopenskega sedimenta, onesnaževanje, nenadzorovan ribolov, ki poškoduje krhko strukturo koral in povzroči prekomerno razmnoževanje alg zaradi pomanjkanja rib, potapljaške aktivnosti, lov eksotičnih vrst koralnih rib za akvarije, ki se rade skrivajo med ognjenimi koralami ipd.[4][5]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. "Millepora Linnaeus, 1758". World Hydrozoa Database. Pridobljeno dne 10.12.2014. 
  2. Veron JEN. (2000) Corals of the World, 3. izdaja. Townsville, Avstralija: Australian Institute of Marine Sciences.
  3. Alasdair JE. (1987). Red Sea. Oxford: Pergamon Books Ltd., str. 242. ISBN 0-08-028873-1
  4. Wilkinson C. (2004) Status of Coral Reefs around the World. Townsville, Avstralija: Australian Institute of Marine Science.
  5. Gasparini JL s sod. (2005). "Marine ornamental trade in Brazil". Biodiversity and Conservation 14: 2883–99. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Mebs D. (2010). "Feuerkoralle". V: Gifttiere: Ein Handbuch für Biologen, Toxikologen, Ärzte und Apotheker, 3. izdaja. Stuttgart: Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft mbH, str. 54. ISBN 978-3-8047-2510-2 (nemško)
  • "Fire corals (Millepora spp.)". ARKive. Pridobljeno dne 10.12.2014. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]