Obstojno organsko onesnaževalo
Obstojna organska onesnaževala (znana tudi pod angleškim izrazom Persistent Organic Pollutants, POP) so organske spojine z negativnim vplivom na okolje in človeško zdravje, ki so odporne na razgradnjo z naravnimi kemičnimi, biološkimi in fotolitičnimi procesi v okolju.[1][2] Običajno so to halogenirane organske spojine z visoko lipofilnostjo in kemično obstojnostjo na račun neobčutljivosti vezi C-Cl za hidrolizo in fotolizo. V določenih pogojih so hlapni, kar pomeni, da se lahko učinkovito razširjajo v okolju in pridejo v živali ter človeka z zaužitjem, vdihavanjem ali prek matere na zarodek. Zaradi lipofilnosti se nato kopičijo v maščobnem tkivu živali, kar se še potencira z biomagnifikacijo po prehranjevalni verigi. Stabilnost in lipofilnost sta pogosto povezani z vsebnostjo halogenov, zato so polihalogenirane organske spojine še posebej problematične.[3][4] Nekatera obstojna organska onesnaževala imajo naraven izvor, nastajajo na primer v določenih geoloških in bioloških procesih, večina pa je umetno sintetiziranih. Uporabljajo se med drugim kot pesticidi, topila, zdravilne učinkovine in prekurzorji v kemični industriji.[5]
Obstojna organska onesnaževala so strupena; izpostavljenost lahko pri živalih vključno s človekom povzroči, odvisno od konkretne snovi in odmerka, razvojne motnje, kronična obolenja in tudi smrt. Mednarodna agencija za raziskave raka razvršča nekatere od njih med karcinogene.[1] Večina deluje tudi kot hormonski motilci in imajo že pri zelo nizkih koncentracijah velik vpliv na razvoj, če je zarodek izpostavljen v kritičnem trenutku.[6] Zaradi nevarnosti je Program ZN za okolje sprejel Stockholmsko konvencijo o obstojnih organskih onesnaževalih, ki ureja ravnanje s temi snovmi in jo je ratificirala večina svetovnih držav. Po načelu previdnosti se konvencija osredotoča zlasti na prepoved proizvodnje in trgovanja ter iskanje alternativ, v manjši meri pa tudi ravnanje z obstoječimi zalogami in odpadki najbolj problematičnih predstavnikov, kot so poliklorirani bifenili (PCB), insekticidi aldrin, dieldrin, endrin in DDT ter drugi.[7]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Ritter, L.; Solomon, K.R.; Forget, J.; Stemeroff, M.; O'Leary, C.. Persistent organic pollutants. Program ZN za okolje. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-09-26. https://web.archive.org/web/20070926101350/http://www.chem.unep.ch/pops/ritter/en/ritteren.pdf. Pridobljeno 2007-09-16.
- ↑ »Obstojna organska onesnaževala«. Urad RS za kemikalije. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. januarja 2019. Pridobljeno 8. januarja 2019.
- ↑ Walker, C.H. (2008). Organic Pollutants: An Ecotoxicological Perspective (2. izd.). Taylor & Francis. ISBN 978-1-4200-6258-8.
- ↑ Kelly, B.C.; Ikonomou, M.G.; Blair, J.D.; Morin, A.E.; Gobas, F.A.P.C. (2007). »Food Web-Specific Biomagnification of Persistent Organic Pollutants«. Science. Zv. 317, št. 5835. str. 236–239. doi:10.1126/science.1138275.
- ↑ El-Shahawi, M.S.; Hamza, A.; Bashammakhb, A.S.; Al-Saggaf, W.T. (2010). »An overview on the accumulation, distribution, transformations, toxicity and analytical methods for the monitoring of persistent organic pollutants«. Talanta. Zv. 80. str. 1587–1597. doi:10.1016/j.talanta.2009.09.055.
- ↑ Damstra, T. (2002). »Potential Effects of Certain Persistent Organic Pollutants and Endocrine Disrupting Chemicals on Health of Children«. Clinical Toxicology. Zv. 40, št. 4. str. 457–465. PMID 12216998.
- ↑ »Stockholmska konvencija o obstojnih organskih onesnaževalih«. Urad RS za kemikalije. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. januarja 2019. Pridobljeno 8. januarja 2019.
