Navadna pršica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Navadna pršica
Tetranychus urticae with silk threads.jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Arthropoda (členonožci)
Razred: Arachnida (pajkovci)
Podrazred: Acari (pršice)
Red: Trombidiformes
Družina: Tetranychidae (prelke)
Rod: Tetranychus
Vrsta: T. urticae
Znanstveno ime
Tetranychus urticae
C. L. Koch, 1836

Navadna pršica, znana tudi po imenih hmeljeva pršica in fižolova pršica (znanstveno ime Tetranychus urticae) je vrsta pršic, ki se hrani s sokom različnih rastlin in velja za škodljivca kmetijskih rastlin. Je najpogostejša vrsta iz družine prelk, njen genom pa je bil v celoti sekvenciran leta 2011 in je tako prvi sekvencirani genom pipalkarjev.[1]

Opis[uredi | uredi kodo]

Odrasle pršice so s prostim očesom komaj vidne. Odrasla samica je dolga med 0,4[2] in 0,5 mm in ima hrbtno izbočeno telo, poraščeno z drobnimi dlačicami, razporejenimi v štirih vzdolžnih vrstah. Samci so nekoliko manjši in povprečno dosežejo v dolžino 0,35 mm. Telo samcev je zoženo. Barva telesa je rumenkasta do zelenkasta. Diapavzalne zimske samice so oranžne do opekasto rdeče. V sredini telesa sta na obeh straneh dve temnejši pegi, ki včasih segata do zadnjega dela telesa. Imajo 8 členastih nog. Navadne pršice, ki živijo v rastlinjakih, zmernem in tropskem podnebju, predejo tanke svilene niti na zgornji in spodnji strani listov napadenih rastlin.[2]

Samica živi okoli 30 dni, med tem časom pa odloži 90-120 jajčec, včasih celo 200 po celi listni ploskvi gostiteljske rastline. Jajčeca so okroglasta, svetla, pozneje rumenkasta, v premeru pa merijo med 0,13 in 0,14 mm. Iz jajčec se po 3 do 5 dneh izležejo ličinke, ki imajo takoj po ekloziji tri pare nog, protonimfe in deutonimfe pa imajo štiri pare. Med tremi levitvami, ki jih opravijo ličinke prehajajo skozi dve fazi: aktivno fazo in fazo mirovanja. Razvoj od jajčec do odrasle pršice traja pri optimalni temperaturi 30-33° C od 8 do 12 dni; pri temperaturi 21° C pa 14 dni. Letno lahko navadna pršica razvije od 6 do 10 generacij.[3] Iz neoplojenih jajčec se pri navadni pršici izležejo samci.[4]

Kolonija pršic

Prezimijo oplojene odrasle diapavzalne samice[5], običajno pod listjem, v razpokah tal, na opornih kolih ali stebrih. Aktivne postanejo marca do aprila pri čemer se podajo najprej na plevele, še posebno koprive na katere pogosto odložijo tudi jajčeca.

Razširjenost[uredi | uredi kodo]

Navadna pršica izvira iz Evrazije, danes pa je razširjena že po vsem svetu.[5] Hrani se na več kot 200 rastlinskih vrstah. Med gojenimi rastlinami je velik škodljivec predvsem na hmelju, fižolu, bobu, grahu, krompirju, detelji, lucerni in na okrasnih rastlinah, pa tudi na sadnjem drevju in vinski trti. Napada tudi plevele, med katerimi velja izpostaviti koprive po katerih je dobila znanstveno ime.[3]

V Indiji predstavlja navadna pršica enega najpogostejših škodljivcev na ašvagandi (Withania somnifera).[6]

Nadzor škodljivca[uredi | uredi kodo]

Po Evropi se navadno pršico zatira kemično s pomočjo akaricidov, preventivno pa z rastlinsko higieno, ki vključuje odstranjevanje plevelov iz rastlinjakov in okolice in s sežiganjem tega plevela. V nekaterih državah se že izvaja tudi biološki nadzor s pomočjo plenilske vrste Phytoseiulus persimilis[2], ki izsesava ličinke in odrasle navadne pršice.[3]


Reference[uredi | uredi kodo]

  1. Miodrag Grbić, Thomas Van Leeuwen, Richard M. Clark, Stephane Rombauts, Pierre Rouzé, Vojislava Grbić, Edward J. Osborne, Wannes Dermauw, Phuong Cao Thi Ngoc, Félix Ortego, Pedro Hernández-Crespo, Isabel Diaz, Manuel Martinez, Maria Navajas, Élio Sucena, Sara Magalhães, Lisa Nagy, Ryan M. Pace, Sergej Djuranović, Guy Smagghe, Masatoshi Iga, Olivier Christiaens, Jan A. Veenstra, John Ewer, Rodrigo Mancilla Villalobos, Jeffrey L. Hutter, Stephen D. Hudson, Marisela Velez, Soojin V. Yi, Jia Zeng, Andre Pires-daSilva, Fernando Roch, Marc Cazaux, Marie Navarro, Vladimir Zhurov, Gustavo Acevedo, Anica Bjelica, Jeffrey A. Fawcett, Eric Bonnet, Cindy Martens, Guy Baele, Lothar Wissler, Aminael Sanchez-Rodriguez, Luc Tirry, Catherine Blais, Kristof Demeestere, Stefan R. Henz, T. Ryan Gregory, Johannes Mathieu, Lou Verdon, Laurent Farinelli, Jeremy Schmutz, Erika Lindquist, René Feyereisen & Yves Van de Peer (2011). "The genome of Tetranychus urticae reveals herbivorous pest adaptations". Nature 479 (7374): 487–492. PMC 4856440. PMID 22113690. doi:10.1038/nature10640. 
  2. 2,0 2,1 2,2 Thomas R. Fasulo & H. A. Denmark (december 2009). "Twospotted spider mite". Featured Creatures. University of Florida / Institute of Food and Agricultural Sciences. Pridobljeno dne 20. maja 2011. 
  3. 3,0 3,1 3,2 "NAVADNA PRŠICA (FIŽOLOVA, HMELJEVA) - TETRANYCHUS URTICAE". Biotehniška fakulteta in UVHVVR. Pridobljeno dne 29. januarja 2018. 
  4. Cytological studies of the two-spotted spider mite Tetranychus urticae Koch (Tetranychidae, trombidiformes). I: Meiosis in eggs. C. C. M. Feiertag-Koppen, Genetica, 1976, Volume 46, Issue 4, pages 445-456, DOI: 10.1007/BF00128090
  5. 5,0 5,1 D. A. Raworth, D. R. Gillespie, M. Roy & H. M. A. Thistlewood (2002). "Tetranychus urticae Koch, twospotted spider mite (Acari: Tetranychidae)". V Peter G. Mason; John Theodore Huber. Biological Control Programmes in Canada, 1981–2000. CAB International. str. 259–265. ISBN 978-0-85199-527-4. 
  6. Ashutosh Sharma & Pratap Kumar Pati (2012). "First record of the carmine spider mite, Tetranychus urticae, infesting Withania somnifera in India" (PDF). Journal of Insect Science 12 (50): 50. doi:10.1673/031.012.5001.