Členonožci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Členonožci
Ptičji pajek Brachypelma smithi
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Arthropoda
Latreille, 1829
Poddebla in razredi

Členonožci (znanstveno ime Arthropoda, iz grščine ἄρθρον arthron - »sklep« in ποδός podos - »stopalo«, dobesedno stopala s sklepi) so najštevilčnejše deblo živali. Znanih je preko milijon vrst, kar znaša tri četrtine vseh znanih živalskih vrst,[1] po eni od novejših ocen pa naj bi bilo vseh vrst med 5 in 10 milijoni.[2]

Telesna zgradba[uredi | uredi kodo]

Sodeč po telesni zgradbi in drugih značilnosti so členonožci sorodni kolobarnikom. Najočitnejša podobnost je, da imajo oboji členjeno telo in enako osnovno zgradbo živčevja z možgani na hrbtni strani sprednjega dela telesa in trebušnjačo - živčno povezavo na trebušnem delu z zadebelitvami (gangliji) v vsakem členu. Členi so med seboj različni (t.i. heteronomno členjenje) in tvorijo jasno definirane telesne regije, največkrat dve ali tri - glavoprsje in zadek ali glavo, oprsje in zadek. Zanje je značilno tudi, da jih obdaja trden, večplasten zunanji skelet, ki ga izloča zunanja plast kože. Deli se v tanko, zunanjo plast prokutikulo in mnogo debelejšo epikutikulo spodaj. Prokutikula je iz beljakovin in včasih tudi vodoodpornih voskov, epikutikula pa je ponovno dvoplastna, sestavljata jo eksokutikula na zunanji in endokutikula na notranji strani. Obe gradijo beljakovine in polisaharid hitin. Zgradba je v eksokutikuli ojačana s procesom, podobnim strojenju: molekule so križno povezane med seboj, kar da trdno, neprožno strukturo, ki je značilna za členonožce. V pregibih med členi eksokutikula manjka, zato so upogljivi. Zaradi trdnega zunanjega ogrodja se morajo vsi členonožci leviti - periodično odvreči pretesno hitinjačo, da lahko rastejo. Njihova obarvanost je najpogosteje posledica prisotnosti melaninskih pigmentov v skeletu, ki dajejo rjavo, rumeno, rdečo ali oranžno barvo. Nekatere vrste pa so živopisanih, iridescenčnih barv, ki nastanejo zaradi loma svetlobe na fini rebrasti strukturi vrhnje plasti.

Ime so dobili po značilnosti, da so poleg telesa členjene tudi okončine. Razen pregibov so toge in omišičene tako, da se lahko hitro premikajo po principu vzvoda. Izrastki zunanjega skeleta v notranjosti okončin, na katere se pripenjajo mišice, omogočajo natančnejši nadzor nad gibanjem. Členjene okončine so ena od bistvenih prednosti napram kolobarnikom, ki je verjetno omogočila takšen razmah členonožcev. Poleg tega so se pri raznih podskupinah okončine spremenile za opravljanje drugih nalog poleg lokomocije. Krilate žuželke so med členonožci posebnost, saj imajo poleg nog še dodaten par ali dva kril, ki so se razvila povsem ločeno.

Tudi notranja zgradba členonožcev je členjena. Imajo odprto krvožilje, kjer hemolimfa obliva notranje organe v skupni telesni votlini. Poganja jo bolj ali manj izraženo cevasto srce, sodeluje pa tudi skeletno mišičje kadar je žival aktivna. Zgradba dihal in izločal je raznolika, glede na taksonomski položaj in okolje, v katerem določena skupina členonožcev živi. Čutila za kemične in mehanske dražljaje so večinoma v obliki izrastkov skeleta - čutilnih dlak, poleg tega pa mnogi členonožci tudi vidijo s katerim od tipov očes. Ta so bodisi enostavna očesca, bodisi sestavljena očesa.

Življenjski krog[uredi | uredi kodo]

Zadnja levitev (preobrazba) škržata

Členonožci imajo z izjemo nekaj ozko specializiranih skupin ločena spola in se razmnožujejo spolno. Oploditev je po navadi notranja, bodisi neposredno, bodisi posredno, kadar samec odloži paket semenčic in ga samica nato pobere s svojo spolno odprtino. Zunanje oploditve se poslužujejo samo nekateri vodni predstavniki. Praktično vsi členonožci ležejo jajčeca, v katerih se razvijajo zarodki. Navidezna izjema so ščipalci, kjer se ličinke izležejo iz jajčec že v materinem telesu.

Pravkar izlegla ličinka je lahko miniaturna kopija odrasle živali brez spolnih organov, ali pa se od nje tako skrajno razlikuje, da je bila še do pred nedavnim opisana kot ločena vrsta (npr. pri nekaterih rakih). Zaporedje levitev, skozi katere gre preden odraste, razdeli življenje členonožca v jasno razmejene faze (stadije). Levitve se lahko nadaljujejo tudi skozi odraslo obdobje do konca življenja. Prehodu med ličinko in odraslo živaljo pravimo preobrazba. Ta pri členonožcih, ki se kot odrasli ne levijo več, sovpada z zadnjo levitvijo.

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Členonožci živijo v skoraj vseh naravnih okoljih na Zemlji, od visokogorij do morskih globin in ekstremnih habitatov. Poleg amniotov so edina skupina živali, ki uspeva v suhih okoljih. To jim omogoča zunanji skelet, ki je lahko prevlečen z voskasto plastjo in učinkovito ščiti pred izsušitvijo.

Klasifikacija[uredi | uredi kodo]

Členonožce navadno razvrščamo v pet poddebel, od katerih so predstavniki enega v celoti izumrli:

  • trokrparji - nekoč velika skupina morskih členonožcev, izumrli na prelomu perma in triasa pred okrog 248 milijoni let.
  • pipalkarji - sem sodijo pajki, pršice, ščipalci in sorodni organizmi. Značilen zanje je par pipalk, okončin tik nad usti, ki so pri ščipalcih preoblikovane v klešče, pri pajkih pa v strupnike.
  • stonoge - njihovo telo je sestavljeno iz mnogih podobnih členov, vsak izmed katerih nosi po par nog.
  • šesteronožni členonožci - žuželke in nekaj drugih manjših skupin, katerih predstavniki imajo tri pare nog, ki izraščajo iz oprsja
  • raki - raznolika skupina večinoma vodnih živali. Najočitnejša skupna značilnost je, da imajo dvoroge okončine.

Vendar pa je klasifikacija na tem nivoju še vedno predmet mnogih debat in rednega prilagajanja razvrstitve novim odkritjem. Nedvoumno razvrščanje otežujejo tudi nekateri fosilni členonožci, ki bodisi niso podobni nobeni od uveljavljenih skupin, bodisi kažejo podobnost z več kot eno. Rezultati molekularnih raziskav med drugim porajajo dvom v veljavnost skupine rakov.[3]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Waggoner, Ben. "Introduction to the Arthropoda". University of California Museum of Paleontology. Pridobljeno dne 19.12.2010. 
  2. ^ Ødeggard, Frode (2000). "How many species of arthropods? Erwin’s estimate revised". Biological Journal of the Linnean Society 71: 583–597. doi:10.1006/bijl.2000.0468. 
  3. ^ Hassanin A. (2006), "Phylogeny of Arthropoda inferred from mitochondrial sequences: Strategies for limiting the misleading effects of multiple changes in pattern and rates of substitution", Molecular Phylogenetics and Evolution 38: 100–116, doi:10.1016/j.ympev.2005.09.012 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ruppert, E.E. in Barnes, R.D. (1994). Invertebrate Zoology (6-ta izd.). Saunders College Publishing. COBISS 35352833. ISBN 0030266688. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
(v angleščini)