Navadna peščena kozica
Navadna peščena kozica | ||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||||||
| ||||||||||||||||||||
Crangon crangon (Linnaeus, 1758) | ||||||||||||||||||||
Sinonimi | ||||||||||||||||||||
Astacus crangon (Linnaeus, 1758) |
Navadna peščena kozica (znanstveno ime Crangon crangon) je členonožec iz družine peščenih kozic.
Opis
[uredi | uredi kodo]Navadna peščena kozica povprečno zraste med 30 in 50 mm v dolžino, izjemoma pa lahko doseže tudi do 90 mm. Barva te vrste rakov je svetlo rjavkasta s temnejšimi pegami. Oprsje, ki zavzema skoraj polovico telesa se konča s členastim zadkom, na koncu katerega je pahljačast rep, ki se razširi v tri krpe.
Prehranjuje se z majhnimi morskimi nevretenčarji, pa tudi manjšimi rakci in polžki. Osebki naj bi bili enospolni, obdobje parjenja pa je odvisno od življenjskega okolja. Po oploditvi nosi samica oplojene ikre od 3-4 tedne v poletnem ter okoli 10 tednov v spomladanskem času. Ličinke kozic so planktonske velikosti in se razvijajo v odraslega raka okoli 5 tednov. Po enem do dveh letih raki spolno dozorijo, živijo pa tri leta.
Z navadno peščeno kozico se hrani mnogo vrst rib, ki se jim kozica umika le z begom.
Razširjenost
[uredi | uredi kodo]Navadna peščena kozica je najpogostejša v južnem delu Severnega morja, Irskem morju, v Sredozemlju z vsemi morji ter v vzhodnem Atlantiku. Zadržuje se v obalnem delu do globine 150 metrov, najraje na peščenem dnu, po čemer je dobila tudi slovensko ime. Ta vrsta rakov je gospodarsko izjemno pomembna, največ kozic pa nalovijo v južnem Severnem morju.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Fotografije Arhivirano 2007-06-25 na Wayback Machine.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Fish, J. D. & Fish, S. (1996) A student's guide to the seashore. Second Edition. Cambridge University Press, Cambridge.
- Arnott, S.A., Neil, D.M. and Ansell, A.D. (1999) Escape trajectories of the brown shrimp Crangon crangon, and a theoretical consideration of initial escape angles from predators. The Journal of Experimental Biology, 202: 193-209.
- Buczacki, S. (2002) Fauna Britannica. Hamlyn, London.