Pojdi na vsebino

Nasreddine Dinet

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nasreddine Dinet
Portret
Nasreddine Dinet, Avtoportret (1891), Musée Nasreddine Dinet à Bou Saâda
RojstvoAlphonse-Étienne Dinet
28. marec 1861
Pariz, Francija
Smrt24. december 1929 (star 68)
Pariz, Francija
NarodnostFrencoz
Državljanstvo Francija[1]
IzobrazbaLycée Henry IV; Académie Julian; École nationale supérieure des Beaux-Arts
Poklicslikar, ilustrator, litograf
Poznan poslikarstvo, prevodi arabske literature
GibanjeOrientalizem

Nasreddine Dinet (rojen kot Alphonse-Étienne Dinet 28. marca 1861 – 24. decembra 1929, Pariz) je bil francoski orientalistični slikar in eden od ustanoviteljev Société des Peintres Orientalistes [Društvo francoskih orientalističnih slikarjev]. Nad Severno Afriko in njeno kulturo je postal tako očaran, da se je spreobrnil v islam in obvladal arabščino. Poleg slik je prevajal arabsko literaturo v francoščino.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Alphonse-Étienne Dinet, rojen v Parizu, je bil sin uglednega francoskega sodnika Philippa Léona Dineta in Marie Odile Boucher.[2] Leta 1865 se je rodila njegova sestra Jeanne, ki bo njegova biografinja.[3]

Od leta 1871 je študiral na Lycée Henry IV, kjer je bil med dijaki tudi bodoči predsednik Alexandre Millerand. Po diplomi leta 1881 se je vpisal na École nationale supérieure des Beaux-Arts in vstopil v atelje Victorja Gallanda. Naslednje leto je študiral pri Williamu Bouguereauju in Tonyju Robert-Fleuryju na Académie Julian. Prvič je razstavljal tudi na Salon des artistes français.

Raoucha (1901), National Museum of Fine Arts of Algiers

Dinet je leta 1884 z ekipo entomologov opravil svoje prvo potovanje v Bou Saâda ob pogorju Ouled Naïl v severni Alžiriji. Naslednje leto je opravil drugo potovanje z vladno štipendijo, tokrat v Laghouat. Takrat je naslikal svoji prvi dve alžirski sliki: Terrasses de Laghouat in Oued M'Sila po neurju.

Dobil je srebrno medaljo za slikarstvo na razstavi Universelle leta 1889 in istega leta skupaj z Meissonierjem, Puvisom de Chavannesom, Rodinom, Carolusom-Duranom in Charlesom Cottetom ustanovil Société Nationale des Beaux-Arts. Leta 1887 je skupaj z Léonceom Bénéditem, direktorjem Musée du Luxembourg, ustanovil Société des Peintres Orientalistes Français.[4]

Leta 1903 je kupil hišo v Bou Saâdi in tam preživel tri četrtine vsakega leta. Dinet je postal tako očaran nad Severno Afriko in njeno kulturo, da se je sčasoma spreobrnil v islam.[5] Napovedal je svojo spreobrnitev v islam v zasebnem pismu leta 1908 in dokončal svojo formalno spreobrnitev leta 1913 v Zawiyet El Hamelu, nakar je spremenil svoje ime v Nasr'Eddine Dinet.[6][7] Leta 1929 sta se z ženo odpravila na hadž v Meko. Julija 1896 je bil imenovan za kavalirja legije časti in je sodeloval na mednarodni razstavi ob stoletnici litografije (Pariz).[8] Spoštovanje, ki si ga je prislužil pri domorodcih v Alžiriji, je odražalo 5000 ljudi, ki so se udeležili njegovega pogreba 12. januarja 1930 v Bou Saâdi. Tam ga je pohvalil nekdanji generalni guverner Alžirije Maurice Viollette.

Delo[uredi | uredi kodo]

Na terasah. Mesečina v Laghouatu (1897), Museum of Fine Arts, Reims

V primerjavi z modernističnimi slikarji, kot je Henri Matisse, ki je v prvem desetletju 20. stoletja obiskal tudi severno Afriko, so Dinetove slike izjemno konservativne. V svoji obravnavi teme so zelo mimetične, pravzaprav etnografske.[9]

Dinetovo razumevanje arabske kulture in jezika ga je ločilo od drugih orientalističnih umetnikov, saj je kot arabsko govoreči obiskovalec lahko našel gole modele v podeželski Alžiriji, kjer je bilo »pravilo tančice« manj pogosto.[10] Pred letom 1900 je bilo večino njegovih del mogoče označiti kot »anekdotične žanrske prizore«. Ko se je začel bolj zanimati za islam, je začel pogosteje slikati verske teme. Dejaven je bil pri prevajanju arabske književnosti v francoščino, pri čemer je leta 1898 izdal prevod arabske epske pesmi Antaraha ibn Šadada.[11]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

O njegovem življenju in delu je napisano več knjig, in sicer:

  • Denise Brahimi in Koudir Benchikou, Življenje in delo Etienna Dineta, [zvezek 2 v seriji, Les Orientalistes], Pariz, izdaja ACR, 1984 (Dinetov katalog raisonné)
  • J. M. Blades (ur.), The Art of Etienne Dinet, Zbirka Shafik Gabr, 2018

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. RKDartists
  2. Benjamin, in Edwards and Wood (2004) p. 88
  3. Jeanne Dinet Rollince, La Vie de E. Dinet, GP. Maisonneuve, 1938
  4. Jonathan M. Bloom, Sheila Blair (Eds), The Grove Encyclopedia of Islamic art and Architecture, [Volume 2], p. 50 2009 "Severna Afrika ga je začela tako zanimati, da je po vrnitvi v Pariz leta 1887 ustanovil Société des Peintres Orientalistes Français s predsednikom Léonceom Bénéditem (1859–1925). Nato je študiral arabščino in se na koncu spreobrnil v"
  5. Bloom, J.M. and Blair, S., The Grove Encyclopedia of Islamic Art and Architecture, Volume 2, 2009, p.5
  6. Benjamin, in Edwards and Wood (2004) p. 89
  7. »Étienne Dinet, peintre français, orientaliste et musulman«. 25. julij 2014.
  8. Archives Nationales, Paris, Cote LH/778/42, base Léonore, Ministère Français de la Culture
  9. Benjamin, in Edwards and Wood (2004) p. 90
  10. Edwards, S. and Wood, P. (eds), Art of the Avant-gardes, Yale University Press, 2004, pp 88-89
  11. Pouillon, François (1997) Les deux vies d’Étienne Dinet, peintre en Islam: L’Algerie et l’heritage colonial. Editions Balland, Paris

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Benjamin, Roger (2004). »Chapter 3: Orientalism, modernism and indigenous identity«. V Edwards, Steve; Wood, Paul (ur.). Art of the Avant-Gardes. New Haven: Yale University Press in association with The Open University. ISBN 0-300-10230-5.
  • François Pouillon, Les Deux vies d'Etienne Dinet, Balland, 1997 ISBN 2-7158-1142-X

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]