Naomi Klein

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Naomi Klein
Portret
Rojstvo8. maj 1970({{padleft:1970|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1][2][3] (53 let)
Montréal
Državljanstvo Kanada[4]
Poklicnovinarka, scenaristka, pisateljica, dokumentaristka, sociologinja, ekonomistka, podnebna aktivistka
Spletna stran
naomiklein.org

Naomi Klein, kanadska novinarka, kanadska pisateljica, filmska ustvarjalka in družbena aktivistka, * 8. maj 1970, Montreal, Kanada.

Znana je po svojih političnih analizah in kritikah globalizacije podjetij in kapitalizma.

Klein je članica upravnega odbora podnebne aktivistične skupine 350.org in ena od organizatorjev kanadskega Leap Manifesto, organizacije za podnebno pravičnost. Leta 2015 pa je pomagala pri uvedbi zgodovinske enciklike papeža Frančiška o ekologiji. Bila gostujoča predavateljica na številnih univerzah po vsem svetu (London School of Economics, Harvard, Sorbonne, Berkely, UCLA, NYU, idr.) in gostujoča slavnostna govornica na konferencah, kot so American Sociological Association, American Library Association in TED. Med drugim ima častni doktorat iz civilnega prava univerze King's College (Nova Škotska, Kanada) in je predsednica za medije, kulturo in feministične študije na univerzi Rutgers. Njena prva knjiga, mednarodna uspešnica No Logo (1999), jo je uvrstila med najpomembnejše glasove gibanja za alternative globalizacije. Tako kot njena prva knjiga so tudi druge (Doktrina šoka, To vse spremeni, Ne ni dovolj, idr.) večkrat nagrajene mednarodne uspešnice in prevedene v več jezikov. Po nekaterih njenih knjigah so posneti tudi filmi.

Poleg pisanja knjig se Klein ukvarja tudi z novinarstvom - piše mednarodne kolumne za The Guardian, The Nation, The Intercept, Harper's Magazine, Rolling Stone, New York Times, Le Monde in številne druge publikacije ter je redna medijska komentatorka.

Družina[uredi | uredi kodo]

Naomi Klein se je rodila leta 1970 v Montrealu (Kanada) ameriški judovski družini, ki je bila aktivna na področju mirovnega aktivizma. Njen dedek, animator v Disneyju, je bil odpuščen (1941) po stavki in uvrščen na črno listo, ker je hotel organizirati delavski sindikat. Njena starša sta bila samooklicana hipija. Leta 1967 sta se preselila iz ZDA v Kanado, da bi protestirala proti vietnamski vojni. Naomina mati, Bonnie Sherr Klein, je zrežirala feministični dokumentarec Not a Love Story (1981), ki nasprotuje pornografiji. Naomin oče, Michael Klein, je zdravnik in član organizacije Physicians for Social Responsibility (Zdravniki za družbeno odgovornost), njen brat, Seth Klein, pa je, prav tako kot Naomi, pisatelj.

Kleinova je poročena z Avijem Lewisom, televizijskim novinarjem in ustvarjalcem dokumentarnih filmov. Tudi on prihaja iz politične in novinarske družine. 13. junija 2012 se jima je rodil sin Tom.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Naomi je večino najstniških let preživela v nakupovalnih središčih in se spremenila v »brand-whore« (kot se je sama nekoč kasneje opisala), da bi se uprla politično angažiranima in ekološko osveščenima staršema.

Za njeno spremembo v pogledu na svet krivi dva dogodka. Prvi dogodek se je zgodil pri njenih sedemnajstih letih, ko se je pripravljala na študij na univerzi v Torontu. Njena mati je imela možgansko kap in je postala huda invalidka, kar je družino zelo prizadelo. Naslednje leto (1989), po začetku Naominega študija na univerzi v Torontu, se je zgodil pokol École Polytechnique (znan tudi kot pokol Montreal), torej drugi dogodek, ki je spremenil Naomin pogled na svet. Slednji dogodek se je izkazal za sprožilec feminizma v Naomi.

Pisateljska pot Kleinove se je začela s prispevki za študentski časopis The Varsity, kjer je bila odgovorna urednica. Po tretjem letniku študija književnosti in filozofije na univerzi v Torontu je pustila študij in se zaposlila pri torontskem časopisu The Globe and Mail, čemur je sledilo uredništvo pri reviji This Magazine. Leta 1999 se je z željo, da bi dokončala diplomo, vrnila na univerzo v Torontu, vendar je spet pustila študij za novinarsko prakso, preden je pridobila zadnje kreditne točke, potrebne za dokončanje diplome.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Naomi Klein je pisateljica mednarodno uspešnih knjig, ki so prejele številne nagrade in so prevedene v več jezikov, a le štiri so prevedene v slovenščino (No logo (1999), Doktrina šoka (2007), Ne, ni dovolj – kljubovanje Trumpovi politiki šoka in oblikovanje sveta, kakršnega potrebujemo (2017) in To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju (2014)). Večino knjig je pisala več let in jih opremila z ogromno opombami ter rezultati raznih raziskav.

Pomembna literatura[uredi | uredi kodo]

  • No Logo (1999)
  • Fences and windows (2002)
  • The Shock Doctrine (2007)
  • This Changes Everything: Capitalism vs the Climate (2014)
  • No Is Not Enough: Resisting Trump’s Shock Politics and Winning the World We Need (2017)
  • The Battle for Paradise: Puerto Rico Takes on The Disaster Capitalists (2018)
  • On Fire: The (Burning) Case for a Green New Deal (2019)
Pomembna literatura, prevedna v slovenščino[uredi | uredi kodo]
  • No logo (No logo, 1999)
  • Doktrina šoka (The Shock Doctrine, 2007)
  • To ves spremeni - kapitalizem proti podnebju (This Changes Everything: Capitalism vs the Climate, 2014)
  • Ne, ni dovolj - kljubovanje Trumpovi politiki šoka in oblikovanje sveta, kakršnega potrebujemo (No Is Not Enough: Resisting Trump’s Shock Politics and Winning the World We Need, 2017)

Fences and Windows[uredi | uredi kodo]

Druga knjiga, Fences and Windows, je bila izdana leta 2002 in je zbirka esejev iz 1999 – 2002 s prve bojne linije globalizacijske debate (the Globalization Debate). V tej provokativni, inteligentni knjigi se pokaže, da je Naomi Klein ena najbolj premišljenih in najbolj briljantnih aktivistk in mislica nove generacije.

Ves prihodek od knjige je šel v korist aktivističnim organizacijam prek sklada The Fences and Windows Fund.

The Battle for Paradise: Puerto Rico Takes on The Disaster Capitalists[uredi | uredi kodo]

Knjiga, ki je bila izdana leta 2018, je bila napisana kot preiskava za časopis The Intercept. The Battle for Paradise: Puerto Rico Takes on the Disaster Capitalists razkriva, kako skušajo sile »šok politike« in »kapitalizma katastrofe« (tj. program socialnega in ekonomskega inženiringa, ki vodi naš svet) spodkopati radikalno in odporno vizijo Portorika o poštenem in zdravem okrevanju po orkanu Maria.

On Fire: The (Burning) Case for a Green New Deal[uredi | uredi kodo]

Knjiga, izdana leta 2019, razlaga, kako so drzni podnebni ukrepi, ki jih zahteva Green New Deal, nujni načrt za pravično in uspešno družbo ter preživetje našega planeta, saj se je podnebna kriza iz prihodnje nevarnosti spremenila v pereč izredni dogodek.

On Fire: The (Burning) Case for a Green New Deal je bila takojšnja prodajna uspešnica New York Timesa.

Literatura v slovenščini[uredi | uredi kodo]

No logo (No logo)[uredi | uredi kodo]

Že prva knjiga Kleinove, No logo, je bila prevedena v več kot 30 jezikov in postala mednarodna uspešnica, ki jo je revija New York Times imenovala za »movement bible«. Kanadska literarna revija je knjigo uvrstila med sto najpomembnejših kanadskih knjig, leta 2016 pa je časopisThe Guardian izbral No logo kot eno izmed sto najboljših knjig vseh časov, medtem je knjigo revija Time izbrala za eno izmed sto najboljših »non-fiction« knjig, objavljenih od leta 1923.

Knjiga, ki je bila izdana leta 1999 in je za mnoge postala manifest protiglobalizacijskega gibanja, obravnava vzpon blagovnih znamk, ki so v korporativnem svetu postale ključna vrednost. Pisateljica v delu napada potrošniško kulturo in poslovanje velikih korporacij, predvsem, da neetično izkoriščajo delavce v najrevnejših državah na svetu, da bi pridobile večji dobiček – močno kritizira Nike. Poleg tega pisateljica poziva k pravičnejšemu in trajnostnemu gospodarskemu modelu.

Doktrina šoka (The Shock Doctrine)[uredi | uredi kodo]

Šokantna in zelo aktualna knjiga, ki razkriva delovanje globalnega trga in korporativnega kapitalizma, je bila izdana leta 2007 in prevedena v več kot 25 jezikov. Uspešnica je bila v Kanadi, ZDA, Nemčiji, Italiji, Španiji in na Švedskem, in nominirana za več nagrad, med drugim za Los Angeles Times Book Award in New York Public Library Bernstein Award for Journalism.

Doktrinia šoka je ostra kritika neoliberalizma. V knjigi pisateljica dokaže, da neoliberalizem profitira na krizah in naravnih nesrečah ter tako prevlada nad svetom. Toda to je zgodba, ki se bistveno razlikuje od tiste, ki se običajno pripoveduje. To je zgodba o nasilju in šoku nad ljudmi, državami in gospodarstvi.

Ne, ni dovolj - kljubovanje Trumpovi politiki šoka in oblikovanje sveta, kakršnega potrebujemo (No Is Not Enough: Resisting Trump’s Shock Politics and Winning the World We Need)[uredi | uredi kodo]

Peta knjiga, izdana leta 2017, analizira Trumpovo osebnostno super blagovno znamko in pot do nje, razkrije doktrine, na katerih Trump gradi in utemeljuje svoje poslovne poteze, ter globoko obžaluje, da je Trump mimogrede za nedoločen čas zavrgel tudi dolgotrajna prizadevanja, da bi se svetovna skupnost, na čelu z Ameriko, povezala v odločen boj proti okolijskim spremembam.

Ne, ni dovolj – kljubovanje Trumpovi politiki šoka in oblikovanje sveta, kakršnega potrebujemo je po izdaji postala takojšna uspešnica New York Timesa in nominirana za nacionalno knjižno nagrado.

To ves spremeni - kapitalizem proti podnebju (This Changes Everything: Capitalism vs the Climate)[uredi | uredi kodo]

Četrta knjiga, nagrajena s prestižno nagrado Pisateljskega sklada Hilary Weston za stvarno literaturo, je takoj ob izidu leta 2014 prejela odlične ocene kritikov in postala uspešnica, revija New York Times pa je knjigo uvrstila med sto najpomembnejših knjig leta.

V To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju je Kleinova stopila še korak dlje v svojem razkrivanju destruktivnosti korporativnega kapitalizma. Okolijske spremembe so po njenem tudi posledica brezobzirnega izkoriščanja narave in njenih virov s strani korporacij, saj te ne pomišljajo zanikati okolijskih standardov v posameznih državah, če le lahko tako maksimirajo svoje prihodke in dobiček. Naomi Klein z mnogimi primeri še pokaže, kako poskušajo te korporacije profitirati tudi na račun podnebne krize. Po besedah Naomi Klein je okolijska kriza že tako preteča in njene posledice so tako radikalne, da bi dejansko morali spremeniti vse - opustiti temeljno ideologijo prostega trga in prestrukturirati globalno gospodarstvo ter predelati politične sisteme.

Članek v slovenščini[uredi | uredi kodo]

V slovenskih knjižnicah se lahko izposodi časopis Delo (letn. 46, št. 299, december 2004), v katerem je v sobotni prilogi objavljen članek Naomi Klein: Bush in Clinton zajtrkujeta pri McDonaldsu: Naomi Clein proti vsem.

Filmi[uredi | uredi kodo]

Ugledna pisateljica in novinarka se je podala tudi v filmsko industrijo. Kot producentka je znana po filmih This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate (2015), The Take (2004) in When the Storm Fades (2018). Prvi film je posnet po njeni knjigi To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju (2014).

The Take[uredi | uredi kodo]

Leta 2004 je Naomi napisala scenarij celovečerni dokumentarni film The Take o zasedenih tovarnah v Argentini, pri katerem je bil koproducent in režiser Avi Lewis. Istega leta (2004) je film izšel.

The Take je politični dokumentarec, ki postavi razpravo o globalizaciji na glavo. Sledi radikalnemu argentinskemu gibanju zasedenih podjetij: skupinam drznih delavcev, ki zasedajo podjetja v stečaju in ustvarjajo delovna mesta v ruševinah propadlega sistema. Njihov slogan je »Okupiraj. Upri se. Produciraj.« (»Occupy. Resist. Produce.«). Oboroženi samo s fračami in trajno vero v trgovsko demokracijo, se delavci soočajo s šefi, bankirji in celim sistemom, ki svoje ljubljene tovarne vidi le kot staro železo za prodajo. V filmu zasije preprosta drama o življenju delavcev in njihovem boju: zahteva po dostojanstvu in krivica dostojanstva.

Na filmskem festivalu Ameriškega filmskega instituta v Los Angelesu je film prejel nagrado za najboljšo dokumentarno režijo.

The Shock Doctrine[uredi | uredi kodo]

Film The Shock Doctrine, posnet po Naomini knjigi Doktrina šoka (2007), kritično analizira zgodovino neoliberalne ekonomije. Najprej je izšel leta 2007 kot šestminutni spremljevalni film režiserja Alfonsa Cuarona, čez tri leta (2010) pa je režiser Michael Winterbottom kratek film priredil v dolgometražni dokumentarni film in ga premierno prikazal na filmskem festivalu Sundance.

This Changes Everything: Capitalism VS Climate[uredi | uredi kodo]

Leta 2015 je bil na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu premierno prikazan celovečerni dokumentarni film This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate v režiji Avija Lewisa.

Film nam prikaže pogled na sedem skupnosti po vsem svetu s predlogom, da lahko izkoristimo krizo podnebnih sprememb in naš propadli gospodarski sistem spremenimo v nekaj bistveno boljšega (»Kaj pa, če je soočanje s podnebno krizo najboljša priložnost, da bomo nekoč zgradili boljši svet?«). Povezuje svetovne zgodbe o boju med ogljikom v zraku in ekonomskim sistemom, ki ga je tja postavil.

When The Storm Fades[uredi | uredi kodo]

Leta 2018 je izšel film When the Storm Fades, katerega producentka je bila Naomi Klein. Film spremlja dobronamerni mladi kanadski par, ki pomaga družini na Filipinih, da si opomore od tajfuna Haiyan iz leta 2013.

Pomembni nazori[uredi | uredi kodo]

Prodorna aktivistka piše kolumne in govori o perečih situacijah, ki se dogajajo po vsem svetu. Trenutno govori tudi o trenutno najbolj aktualnih temah – o krizi Covida-19 in kapitalizma koronavirusa.

Iraška vojna kritika[uredi | uredi kodo]

O vojni v Iraku je Klein pisala v članku Bagdadsko letu nič (Baghdad Year Zero), ki je bil objavljen septembra 2004 v reviji Harper's Magazine. V kolumni Klein označi načrt uprave 43. predsednika ZDA, Georgea W. Busha, za poinvazijski Irak kot jasnega v nasprotju s splošnim prepričanjem. Opisuje načrte, ki tujcem omogočajo pridobivanje bogastva iz Iraka, in metode, ki so uporabljene za dosego teh ciljev. Članek je bila eden od navdihov za film War, Inc. iz leta 2008.

Avgusta 2004 se je zgodila bitka pri Najafu (iraškem mestu) med iraškimi silami s pomočjo ZDA in islamistično Mahdijevo vojsko Muqutada al-Sadar. Še istega leta je Klein napisala kolumno Pripeljite Najaf v New York (Bring Najaf to New York) za revijo The Nation. V njej novinarka trdi, da Mahdijeva vojska Muqtade al-Sadra "predstavlja prevladujoče vzdušje v Iraku" in da bo Muqtada al-Sadar, duhovnik, poskušal spremeniti Irak v teokracijo navkljub svojim predhodnimi zahtevami. Njene trditve v tej kolumni je napadel Marc Cooper, pisatelj in tudi nasprotnik iraške invazije in vojne.

Venezuela[uredi | uredi kodo]

Leta 2004 je Klein podpisala peticijo Volili bi Huga Chaveza (We would vote for Hugo Chávez). Sledilo je leto 2007, v katerem je opisala Venezuelo pod vlado Chaveza kot državo, v kateri so »državljani obnovili vero v moč demokracije, da bi izboljšali svoje življenje«, in kot kraj, ki ga Chavezova politika varuje pred gospodarskimi šoki, ki jih povzroča kapitalizem. V knjigi Doktrina šoka avtorica opisuje Chávezovo politiko kot primer javnega nadzora nekaterih gospodarskih sektorjev kot zaščito revnih pred škodo, ki jo povzroča globalizacija. Kritik Todd Gitlin je Klein opisal kot »romantika«, ki pričakuje, da bo vlada Chaveza ustvarila svetlo prihodnost, v kateri bodo zadruge pod nadzorom delavcev vodile gospodarstvo. Kasneje, po propadu venezuelskega gospodarstva, so Klein in druge podpornike Chaveza kritizirali mnogi pisci.

Kritika Izraela[uredi | uredi kodo]

Januarja 2009 med vojno v Gazi je Naomi podprla kampanjo Boycott, Divestment and Sanctions (BDS) proti Izraelu, saj je menila, da je »najboljša strategija za odpravo vse bolj krvave okupacije, da Izrael postane tarča vrste globalnega gibanja, ki je naredil konec apartheidu v Južni Afriki«.

Poleti 2009 je Klein ob izidu hebrejskega prevoda svoje knjige Doktrina šoka obiskala Izrael, Zahodni breg in Gazo ter združila promocijo svoje knjige in kampanjo BDS. V intervjuju za izraelski časnik Haaretz je poudarila, da ji je pomembno, da "ne bojkotira Izraelcev, ampak bojkotira normalizacijo Izraela in konflikta".

Okoljevarstvo[uredi | uredi kodo]

Leta 2009 se je Klein začela vedno bolj posvečati okolju, predvsem podnebnim spremembam, kar je predmet razprave v njeni knjigi To vse spremeni (2014) in filma This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate (2015). Oba, knjiga in spremljevalni film, govorita, kako bi lahko podnebna kriza spodbudila gospodarsko in politično preobrazbo.

Klein je spodbudila gibanje Occupay (tj. mednarodno progresivno družbeno-politično gibanje, ki nasprotuje socialni in ekonomski neenakosti ter pomanjkanju »prave« demokracije po svetu), naj združi moči z okoljskim gibanjem, saj imata finančna kriza in podnebna kriza iste korenine– »nebrzdan korporativni pohlep«. Govorila pa je tudi na protestnem gibanju proti ekonomski neenakosti, Occupy Wall Street (OCS). Svet je opisala kot »obrnjenega na glavo«, saj se obnašamo, kot da ni konca tistemu, kar je dejansko omejeno – fosilna goriva in atmosfera, ki absorbira emisije, in kot da obstajajo omejitve tistega, kar je pravzaprav obilno – finančni viri za izgradnjo take družbe, kot jo potrebujemo.

Klein se je leta 2009 udeležila podnebnega vrha v Kobenhavnu (Copenhagen Climate Summit of 2009). Neuspeh tega srečanja je pripisala takratnemu predsedniku ZDA, Baracku Obami, lastno državo Kanado pa je opisala kot »podnebnega zločinca«.

2. septembra 2011 se je udeležila demonstracij proti cevovodu Keystone XL pred Belo Hišo in bila aretirana. V pisanju po orkanu Sandy, ki je bil leta 2012 najmočnejši in najbolj uničujoč orkan v sezoni orkanov v Atlantiku, je opozorila, da je podnebna kriza velika priložnost za kapitaliste in korporacije, ki se želijo v krizi okoristiti. Omenila pa je tudi, da je podnebna kriza lahko »zgodovinski trenutek za začetek naslednjega velikega vala progresivnih sprememb«, tako imenovan »družbeni šok« (»People's Shock«).

9. novembra 2016 je Naomi Klein po izvolitvi 45. predsednika ZDA, Donalda Trumpa, pozvala k mednarodni kampanji za uvedbo gospodarskih sankcij, če Trumpova uprava ne bo želela spoštovati Pariškega sporazuma.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Izjemna pisateljica je prejela več častnih diplom in nagrad.

  • nagrada Jamesa Aronsona (2004) – prejme za novinarstvo o družbeni pravičnosti in poročanje iz Iraka
  • nagrada zveze International Studies (2014) – prejme za izjemne dosežke na področju sodelovanja med aktivisti in znanstveniki
  • nagrada Mednarodnega združenja za študije IPE Outstanding Activist-Scholar Award (2014) – prejme zaradi njenega aktivizma v družbenih gibanjih in protestih
  • nagrada Izzy (2015) – prejme za izjemne dosežke na področju neodvisnega novinarstva in medijev
  • Sydneyjeva nagrada za mir (2016) – prejme za svoj aktivizem na področju podnebne pravičnosti
  • častni doktorat, Univerza Saint Thomas (2011)
  • častni doktorat, Univerza v Amsterdamu (2019)
  • nagrada Pisateljskega sklada Hilary Weston (2014) – prejme za stvarno literaturo za To vse spremeni
  • nagrada Warwick za pisanje (2009) – prejme za knjigo Doktrina šoka
  • Kanadska nacionalna nagrada za poslovno knjigo (2001) – prejme za knjigo No logo

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Person Profile // Internet Movie Database — 1990.
  2. Dobson K. Encyclopædia Britannica
  3. Munzinger Personen
  4. Record #122769899 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Klein, N. 2004. No logo. Ljubljana: Maska.
  • Klein, N. 2018. Ne ni dovolj: Kljubovanje Trumpovi politiki šoka in oblikovanje sveta, kakršnega potrebujemo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Klein, N. 2015. To vse spremeni: Kapitalizem proti podnebju. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Naomi Klein. internet. 2020. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://naomiklein.org/books-and-films/
  • Naomi Klein. internet. 2020. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://www.britannica.com/biography/Klein-Naomi
  • Naomi Klein. internet. 2020 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/Naomi_Klein
  • Naomi Klein. internet. 2020. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://www.ted.com/speakers/naomi_klein
  • Naomi Klein. internet. 2020. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://www.amazon.co.uk/Naomi-Klein/e/B001H6QPIC?ref_=dbs_p_pbk_r00_abau_000000
  • Naomi Klein. internet. 2020. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/14560-naomi-klein-12360#facet:&productBeginIndex:0&facetLimit:&orderBy:5&pageView:grid&minPrice:&maxPrice:&pageSize:&
  • Naomi Klein. internet. 2020. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://www.mladinska.com/avtorji/naomi-klein
  • Naomi Klein. internet. 2020. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://www.imdb.com/name/nm1468859/
  • Naomi Klein. internet. 2018. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://www.bukla.si/avtor/?name=naomi%2Bklein
  • The Take. internet. 2005. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: http://www.thetake.org/index.cfm?page_name=synopsis
  • Naomi Klein. internet. 2020. 30. 12. 2020. Dostopno na naslovu: https://womens-studies.rutgers.edu/core-faculty/66-core-faculty/1219-klein-naomi