Namenilnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Namenilnik je neosebna oblika glagola, ki se konča na ‐t (vstat, sedet, prit) ali na ‐č (teč, peč).

3 RABE NAMENILNIKA

Najpogostejša raba namenilnika je ob glagolih premikanja. V teh primerih imata glagol premikanja in glagol namenilnika isti vršilec dejanja. Seveda obstajajo tudi nekatere posebnosti, in sicer, da se lahko glagol premikanja tudi izpusti, kadar se razume iz konteksta, na primer Moram jest (namesto Moram iti jesti). V teh primerih je uporabljen namenilnik, četudi je glagol premikanja izpuščen.

Uporablja se tudi, ko je izražen nek cilj še nekega drugega dejanja oziroma dejanj. Primera takih glagolov sta dati in poslati. Na primer Starši so dali sina študirat. — Poslal me je očistit sobo. Tu glagol premikanja in glagol namenilnika nimata istega vršilca dejanja. V prvem stavku so vršilci dejanja glagola dati starši, namenilnik študirat pa se nanaša na sina in ne na starše. V drugem stavku pa je vršilec dejanja glagola namenilnika »jaz«, prva oseba ednine, torej tisti, ki očisti sobo, vršilec glagola premikanja pa je »on«, tretja oseba ednine, tisti, ki je poslal.

Namenilnik lahko uporabimo tudi, če podamo čustveno poudarjeno vprašanje, a se v teh vprašanjih pogosto pojavi tudi glagol premikanja v prenesenem pomenu, npr. Kaj še nisi šla spat?

Oblika namenilnika pa se pogosto zamenjuje z obliko nedoločnika, prav tako se pogosto pojavi dilema, katerega izmed njiju uporabiti.

V Slovenski slovnici piše, da je nedoločnik nekoč deloval namesto namenilnika dovršnih glagolov, kar se danes še vedno pojavlja v pogovornem jeziku,  v knjižnem govoru pa ni več dovoljeno. Za primer vzemimo stavek Šla je prelopatati še drugi del vrta. Po sodobni knjižni normi pa ta raba ni več utemeljena in se na tem mestu ob glagolu premikanja uporablja namenilnik, torej Šla je prelopatat vrt.

Danes se srečujemo še z drugo skrajnostjo. V pogovornem jeziku pogosto prihaja do redukcije, tudi do redukcije nedoločnika oziroma do izpada nenaglašenega i, ne samo v glagolih, temveč tudi v samostalnikih tipa palica in ogrlica (v pogovornem jeziku pal'ca in ogrl'ca ). Zaradi vpliva pogovornega jezika nismo več prepričani, če je namenilnik slovnično ustrezen, zato naredimo hiperkorekcijo in rečemo na primer Grem brati. V knjižni slovenščini bi se ta stavek glasil Grem brat. Še večji problem pa predstavljajo glagoli namenilnika na ‐č. Tu pogosto prihaja do še večjih napak, ko namesto Grem teč, pogovorno uporabimo Grem tečt ali celo Grem tečti.

HOTENJE IN NAMEN

Ni enako, če rečemo Taborniki so hoteli taboriti, a smo jih skavti prehiteli. ali Taborniki so hoteli iti taboriti, a smo jih skavti prehiteli. V prvem primeru izražamo neko hotenje, nismo se še odpravili, ni premikanja, zato to ni namera, temveč le želja in uporabljen je nedoločnik na -ti, v drugem primeru pa z glagol iti izražamo premikanje, resno namero, namen, da bomo šli taborit, zato je uporabljen namenilnik na ‐t.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]


Linguistics stub.svg Ta jezikoslovni članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.