Kratki nedoločnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Kratki nedoločnik je pogovorni nedoločnik brez končnega -i (npr. delat, nest, peč). Pogosto se tudi naglasno razlikuje od dolgega nedoločnika (nôsitnosíti, nèst (sicer tudi nêst) – nêsti).[1] Naglasno se lahko loči tudi od namenilnika (kratki nedoločnik bràt, spàt, kovàt, dajàt, pìt : namenilnik brát, spát, kovát, daját, pít).[2]

Tvorba[uredi | uredi kodo]

Jože Toporišič je razvrstil glagole glede na tvorbo kratkega nedoločnika v naslednje skupine:[3]
1. Glagoli na -áti -ám imajo kratki nedoločnik na -àt (nakupovátinakupovàt). Na enak način tvorimo kratki nedoločnik pri glagolih, ki imajo nasploh naglas na a (krástikràst).
2. Glagoli na -éti imajo pri kratkem nedoločniku e dolg (začétizačét). Tak ozek e imajo tudi kratki nedoločniki iz glagolov, ki imajo korenski é v nedoločniku (vléčivléč).
3. Pri glagolih na -íti -ím so možne kratke nedoločniške oblike tako na -ít kot na -ìt (kosítikosít ali kosìt). Posebnost je na primer glagol govoríti, kjer je poleg oblik govorít in govorìt možen tudi izgovor kratkega nedoločnika kot govôrit.
4. Za glagole z naglašenim širokim samoglasnikom v dolgem nedoločniku (nêsti, bôsti) je pri kratkem nedoločniku možen dolg naglašen samoglasnik (nêst, bôst) ali kratek (nèst, bòst).

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 200.
  2. ŠEKLI, Matej. Oblikotvorje in jakostni naglas glagola v knjižni slovenščini. V: SMOLE, Vera (ur.). Slovanstvo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi : zbornik predavanj. V Ljubljani: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, str. 139–160.
  3. Toporišič, J.: Pogovorni nedoločnik. Jezik in slovstvo, 1966, letnik 11, številka 8.