Pojdi na vsebino

Moskovsko-litovske vojne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Moskovsko-litovske vojne, znane tudi kot rusko-litovske vojne ali preprosto moskovske vojne ali litovske vojne, so bile niz vojn med Veliko litovsko kneževino, ki je bila v zavezništvu s Kraljevino Poljsko, in Moskovsko veliko kneževino, ki se je kasneje združila z drugimi ruskimi kneževinami in sčasoma prerasla v Rusko carstvo. Po več porazih v vojnah z Ivanom III. in Vasilijem III. so se Litovci vse bolj zanašali na poljsko pomoč, ki je sčasoma postala pomemben dejavnik pri oblikovanju poljsko-litovske skupne države. Pred prvim nizom vojn v 15. stoletju je Velika litovska kneževina po propadu Kijevske Rusije po mongolskih vpadih vladala obsežnemu območju vzhodne Evrope od Kijeva do Možajska. Med vojnami, zlasti v 16. stoletju, so Moskovčani razširili svojo oblast proti zahodu in prevzeli nadzor nad številnimi kneževinami.[1][2]

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Prvi spopadi[uredi | uredi kodo]

Ruski knezi so se odločili za svoj prvi pohod, potem ko so Litovci napadli obmejno območje in oropali številne miroljubne Ruse. Aleksander Nevski se je odpravil na pohod v Litvo, kjer je osvobodil vse ujetnike in premagal Litovce pri Žižičkem jezeru. Aleksandru so se na poti domov Litovci poskušali maščevati, a so bili ponovno premagani.[3]

14. stoletje: Litvanska ekspanzija[uredi | uredi kodo]

Širjenje litovske kneževine od 13. do 15. stoletja

Moskovska velika kneževina in Litva sta se med seboj vojskovali od vladavine Gediminasa, ki je premagal koalicijo rusinskih knezov v bitki na reki Irpin in zasedel Kijev, nekdanjo prestolnico Kijevske Rusije. Do sredine 14. stoletja je Litva zavzela Černigov in Severijo. Gediminasov naslednik Algirdas se je povezal s Tversko kneževino in izvedel tri pohode proti Moskvi, na katerih je poskušal izkoristiti mladost moskovskega velikega kneza Dimitrija Ivanoviča, vendar se je slednjemu uspelo obraniti.

Prvi vdori litovskih čet v Moskovsko kneževino so se zgodili leta 1363. Leta 1368 je Algirdas izvedel prvi večji pohod proti Moskvi. Opustošil je moskovsko obmejno ozemlje in nato premagal vojsko starodubskega kneza Simeona Dmitrijeviča Krapive in obolenskega kneza Konstantina Jurijeviča. 21. novembra je Algirdas na reki Trosni porazil čete moskovske straže, Moskovskega kremlja pa mu ni uspelo zavzeti.

Leta 1370 je Algirdas izvedel nov pohod proti Moskvi in opustošil okolico Voloka Lamskega. 6. decembra je oblegal Moskvo in začel pustošiti njeno okolico. Ko je prejel sporočilo, da knez Vladimir Andrejevič prihaja na pomoč Moskvi, se je Algirdas vrnil v Litvo. Leta 1372 je Algirdas ponovno napadel Moskovsko kneževino in dosegel Ljubuck, potem pa je veliki moskovski knez Dimitrij Ivanovič porazil Algirdasovo predhodnico in Litovci so z Moskvo sklenili premirje. Leta 1375 je Algirdas opustošil kneževino Smolensk.[4]

Del moskovskega plemstva je želel prevzeti celotno ozemlje nekdanje Kijevske Rusije, vendar je večina ozemlja takrat pripadala Litvi. Poleg tega si je Moskva prizadevala razširiti svoj dostop do Baltskega morja, ki je postajalo vse pomembnejša trgovska pot. Spor med Litvo in Moskvo se je s tem šele začel.[5][6]

15. Stoletje: krepitev Moskve[uredi | uredi kodo]

Konflikti so se zaostrili med vladavino Dmitrijevega sina Vasilija I., poročenega s Sofijo, edino hčerko litovskega velikega vojvode Vitautsasa. Leta 1394 je Vitautas opustošil kneževino Rjazan in do tal požgal veliko naselij. Leta 1402 se je sprl s svojim zetom zaradi oblasti nad kneževino Smolensk. Vitautas je zavzel zetovo prestolnico, Jurij Smolenski pa je pobegnil na dvor Vasilija I. in poskušal pridobiti njegovo pomoč pri ponovni osvojitvi Smolenska. Vasilij je okleval, dokler ni Vitautas začel prodirati proti Pskovu. Zaskrbljen zaradi nenehne širitve Litve, je Vasilij poslal vojsko na pomoč Pskovčanom proti svojemu tastu. Ruska in litovska vojska sta se srečali blizu reke Ugre, vendar si nobeden od poveljnikov ni upal začeti spopada. Sledila je sklenitev miru, s katerim je Vitautas obdržal Smolensk.

Prva vojna (1487–1494)[uredi | uredi kodo]

Širjenje ruske države v letih 1500 do 1626

Ivan III. se je imel za dediča propadlega Bizantinskega cesarstva in zagovornika vzhodne pravoslavne cerkve. Razglasil se je za suverena vse Rusije[7] in zahteval dedne pravice do nekdanjih dežel Kijevske Rusije.[8] Njegove ambicije so pripeljale do stalne rasti moskovskega ozemlja in moči. Prevlada Zlate horde, znana kot "mongolski jarem", se je končala leta 1480 s porazom kana Ahmeda bin Kučuka pri reki Ugri. Moskva je leta 1456 razširila svoj vpliv na Rjazansko kneževino, leta 1477 priključila Novgorodsko republiko in leta 1483 še Tversko kneževino. Nadaljnji ekspanzionistični cilji Ivana III. so bili v nasprotju z litovskimi interesi.

Okrog leta 1486–1487 sta ozemlja ob slabo določeni litovsko-moskovski meji v zgornjem toku reke Oke napadla Moskovska kneževina[9] in njen zaveznik, krimski kan Mengli I. Geraj.[10] Napetosti so še naraščale. Avgusta 1492 je Ivan III. brez vojne napovedi začel velike vojaške akcije: zavzel in požgal je Mcensk, Ljubuck, Serpejsk in Meščovsk,[11] vdrl v Mozalsk in napadel ozemlje vjazemskih knezov.[12] Pravoslavni plemiči so začeli prestopati na moskovsko stran, saj je ta obljubljala boljšo zaščito pred vojaškimi napadi in konec verske diskriminacije katoliških Litovcev. Ivan III. je leta 1493 uradno napovedal vojno Litvi, vendar se je spopad kmalu končal.[12] Veliki litovski knez Aleksander Jagelo je v Moskvo poslal delegacijo, da bi se pogajala o miru, in 5. februarja 1494 je bil sklenjen "Večni" mirovni sporazum. Sporazum je kazal na prve litovske ozemeljske izgube v korist Moskve: izgubo Vjazemske kneževine in obsežnega ozemlja v zgornjem toku reke Oke.[8] Površina izgubljenega ozemlja je bila ocenjena na približno 87.000 km2.[13] Dan pred uradno potrditvijo sporazuma se je Aleksander Jagelo prek svojega pooblaščenega zastopnika Stanislava Kjesgaile zaročil s Heleno, hčerko Ivana III.[14]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Dewey, Horace W. (1987). »Political Poruka in Muscovite Rus'«. The Russian Review. 46 (2): 117–133. doi:10.2307/130622. ISSN 0036-0341. JSTOR 130622.
  2. ↑ Riasanovsky, Nicholas V. (27. oktober 2005). Appanage and Muscovite Russia (v ameriški angleščini). Oxford University Press. doi:10.1093/acprof:oso/9780195156508.001.0001. ISBN 9780199868230.
  3. ↑ Феннел Дж. Кризис средневековой Руси. 1200—1304. Прогресс, 1989. str. 142.
  4. ↑ Sergey Solovyov. History of Russia from the Earliest Times, ISBN 5-17-002142-9, v.3 [1]
  5. ↑ Obolensky 2000, str. 365.
  6. ↑ Perrie 2002, str. 98.
  7. ↑ Shaikhutdinov, Marat (23. november 2021). Between East and West: The Formation of the Moscow State. str. 145–179. doi:10.2307/j.ctv249sgn2.
  8. ↑ 8,0 8,1 Kiaupa, Kiaupienė & Kuncevičius 2000, str. 221.
  9. ↑ Petrauskas & Kiaupienė 2009, str. 460.
  10. ↑ Smith Williams 1907, str. 179.
  11. ↑ Stevens 2007, str. 57.
  12. ↑ 12,0 12,1 Petrauskas (2009), str. 461
  13. ↑ Norkus (2009), str. 61.
  14. ↑ Petrauskas (2009), str. 463.

Viri[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Moskovsko-litovske_vojne&oldid=6239206«