Mestna palača, Potsdam

Mestna palača v Potsdamu
Potsdamer Stadtschloss
Glavna fasada mestne palače v Potsdamu leta 2017
Zemljevid
Splošni podatki
TipPalača
Arhitekturni slogBaročna arhitektura, Rokoko
NaseljePotsdam
DržavaNemčija
Koordinati52°23′38″N 13°03′36″E / 52.394°N 13.060°E / 52.394; 13.060
Začetek gradnje1662
Dokončano1669
Prenovljeno1744–52, 2006–13 (obnovljena)
NaročnikFriderik Viljem, Veliki volilni knez
Friderik II. Veliki
dežela Brandenburg
Projektiranje in gradnja
ArhitektGeorg Wenzeslaus von Knobelsdorff

Mestna palača v Potsdamu (nemško Potsdamer Stadtschloss) je stavba v Potsdamu v Nemčiji, ki stoji na Alter Markt (Starem trgu), poleg cerkve sv. Nikolaja (Nikolaikirche). Bila je druga uradna rezidenca (zimska rezidenca) mejnih grofov in volilnih knezov Brandenburga, kasnejših pruskih kraljev, pruskih kraljev in nemških cesarjev.

Močno poškodovana v drugi svetovni vojni in pozneje porušena s strani vzhodnonemškega komunističnega režima, je bila delna rekonstrukcija z zgodovinskimi fasadami in sodobno notranjostjo dokončana konec leta 2013. Stavba je od takrat služila za namestitev parlamenta zvezne dežele Brandenburg.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Baročna palača je bila zgrajena na mestu prejšnje utrdbe med letoma 1662 in 1669 pod volilnim knezom Friderikom Viljemom in jo je med letoma 1744 in 1752 obnovil Georg Wenzeslaus von Knobelsdorff pod Friderikom II., ki je opravil dodatno notranjo dekoracijo. Bila je eden najpomembnejših primerov fredericijanskega rokokoja.

Med zavezniškim bombardiranjem 14. aprila 1945 je bila Mestna palača bombardirana in požgana, a je preživelo 83 odstotkov stavbe.[1] Vendar pa je vladajoča komunistična stranka (uradno ime: Socialistična enotna stranka Nemčije, SED) ruševine leta 1960 porušila iz ideoloških razlogov. Nekdanja kohezivna Alter Markt je izgubila obraz. Edini ohranjeni del palače so bili hlevi, v katerih je danes Muzej filma v Potsdamu.

Leta 1991 se je na mestu Mestne palače začela gradnja sodobnega gledališča, ki je bilo prvotno načrtovano v času NDR. Vendar je projekt zastal. Čeprav je bilo postavljeno nekaj jeklenega ogrodja, so ga pozneje podrli.

Rekonstrukcija[uredi | uredi kodo]

Po padcu Berlinskega zidu je vladajoča Stranka demokratičnega socializma (nekdanja vzhodnonemška komunistična SED) dvakrat zavrnila pobude za obnovo palače. Vendar pa je leta 1996 močno spodbudo zagotovil Potsdamski projekt, ki ga je vodila Poletna akademija za mlade arhitekte Londonskega inštituta za arhitekturo valižanskega princa.[2] Projekt je predlagal ponovno vzpostavitev zgodovinskega odtisa palače z delno rekonstrukcijo.[3]

Berlinski odvetnik in nepremičninski podjetnik Michael Schöne, ki je kupoval in prenavljal stare stavbe, je bil zaskrbljen zaradi opustošenosti mesta, saj je verjel, da Potsdam ne bo nikoli deloval, dokler ne bo obnovljeno njegovo jedro. Leta 1996 je začel prvi poskus obnove z ustanovitvijo sklada. Vizija je bila, da bi bila nova palača dom galerij, muzejev in kavarn ali stanovanj in pisarn v zgornjem nadstropju. Toda nasprotovanje različnih potsdamskih klik je projekt premagalo in zbrani denar je bil vrnjen donatorjem.[4]

Vendar je kmalu zatem politik PDS Birgit Müller, takratna predsednica mestnega sveta, privolila v podporo obnovi glavnega portala palače, vrat Fortune. Šlo je za majhno časovno okence, saj bo PDS kmalu tudi uradno nasprotovala obnovi. Schöneja je podprla tudi SPD pod vodstvom Matthiasa Platzecka. Leta 1996 je bilo ustanovljeno združenje Stadtschlossverein, katerega predsednik je bil Schöne. Velike donacije televizijskega voditelja Güntherja Jaucha in Zveznega združenja nemške cementne industrije, ki ga je vodil Jürgen Lose, so omogočile obnovo vrat Fortune. Dokončana so bila oktobra 2002. Struktura je veljala za vabo za spodbujanje ponovne gradnje same palače, čemur je še vedno nasprotovala politična levica.[5]

V dramatičnem nočnem glasovanju je leta 2000 mestni svet Potsdama glasoval za obnovo, vendar to ni imelo nobene podpore na državni ravni in takrat je bila recesija. Ko se je gospodarstvo izboljšalo, je maja 2005 prišlo do dogovora, da se bo parlament preselil iz svoje stavbe NDR v novo stavbo parlamenta v zunanjih oblikah zgodovinske palače. Kljub temu je imela obnova še vedno močne nasprotnike. Rainer Speer iz SPD, takratni finančni minister, je večkrat poskušal ustaviti projekt.

Leta 2007 je bil izveden referendum, na katerem so se odločili o treh možnostih gradnje preostalega dela območja. Levica je bila osupla, ko se je volitev udeležilo skoraj 50 odstotkov volivcev (precej več kot na volitvah v Evropski parlament), in odločno glasovala za obnovo Palače. »To ni tisto, kar smo želeli«, je po glasovanju izjavil parlamentarni vodja Levice Hans-Jürgen Scharfenberg, »vendar bomo spoštovali odločitve ljudi«.

Napis zunaj palače

Razpisan je bil arhitekturni natečaj. Prvotni načrt je bil, da bi bila samo glavna severna fasada zgodovinska rekonstrukcija, s krili in moderno notranjostjo, Združenje mestnih palač pa se je balo, da bi »stroškovno optimizirana arhitektura« opustila številne zgodovinske elemente. Dva dni pred zaključnim sestankom tekmovanja žirije je predsednika vlade poklical programski mogotec Hasso Plattner, ki je ponudil donacijo v višini 20 milijonov evrov za rekonstrukcijo celotne zgodovinske fasade – takrat največja donacija v Nemčiji s strani posameznika. Plattner je pozneje zagotovil dodatno veliko donacijo, da bi lahko streho prekrili z izvirnim bakrom. Palača je bila dokončana konec leta 2013. Notranjost, ki je sodobna, ima sedež parlamenta zvezne dežele Brandenburg.[6]

Na eni od sten palače je napis Ceci n'est pas un château (Varljivost podob), aluzija na sliko Renéja Magritta Izdajstvo podob - Ceci n'est pas une pipe.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »In Surprise Vote, Potsdam Decides to Rebuild Baroque Palace | Culture | DW.COM | 05.01.2007«. DW.COM. Pridobljeno 25. novembra 2015.
  2. "Brief history of the new Landtag building: The long road from city palace to Landtag palace", Landtag Brandenburg, 2014. http://www.landtag.brandenburg.de/media_fast/5701/Schriftenreihe_1_2014_englisch.pdf Arhivirano 2016-08-20 na Wayback Machine.
  3. The Potsdam project, 1996, HRH The Prince of Wales, Charles; Hanson, Brian; Steil, Lucien; Prince of Wales's Urban Design Task Force; Prince of Wales's Institute of Architecture, Prince of Wales's Institute of Architecture, 1998
  4. Wiechers, Katharina (7. september 2016). »Stadtschloss-Vorkämpfer Michael Schöne blickt zurück: Zwei Jahrzehnte für Knobelsdorff«. Potsdamer Neueste Nachrichten. Pridobljeno 12. septembra 2016.
  5. Karutz, Hans-Rüdiger (14. april 2000). »Beton-Spende macht Portal möglich«. Welt Online. Pridobljeno 28. junija 2016.
  6. »Potsdamer Neueste Nachrichten«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. marca 2016. Pridobljeno 4. januarja 2014.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]