Medno

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Medno
Medno is located in Slovenija
Medno
Medno
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°7′15.25″N 14°26′17.48″E / 46.1209028°N 14.4381889°E / 46.1209028; 14.4381889Koordinati: 46°7′15.25″N 14°26′17.48″E / 46.1209028°N 14.4381889°E / 46.1209028; 14.4381889
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Osrednjeslovenska regija
Tradicionalna pokrajina Gorenjska
Občina Ljubljana
Površina
 • Skupno 1,98 km2
Nadmorska višina 314,8 m
Prebivalstvo (2017)[1]
 • Skupno 451
 • Gostota 230 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 1210 Ljubljana - Šentvid
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Medno je obcestno naselje v Mestni občini Ljubljana, ki leži 10 km severozahodno od centra Ljubljane ob cesti in železnici Ljubljana–Kranj. Skozenj poteka dvopasovna regionalna cesta Medvode - Ljubljana, ki je ena izmed najbolj prometno obremenjenih cest v Sloveniji. Naselje je odlično povezano z železnico in medkrajevnimi avtobusnimi linijami s Kranjem, Škofjo Loko in prestolnico. S slednjo ga povezuje še redna mestna avtobusna linija št. 25. Naselje je poznano tudi po viseči leseni brvi preko reke Save do Vikrč, nekdaj pa po priljubljeni gostilni Cirman.

Ozemlje, ki spada pod Medno, meri 141 hektarjev. Vas meji v smeri proti Ljubljani na Stanežiče in delno na Brod, (ki je sicer že del Ljubljane), v zahodni in severni smeri pa na Seničico. Reka Sava ločuje Medno od Vikrč. Najvišja točka v kraju je vrh Medanskega hriba (427 m), najnižja pa ob Savi (301 m).

Po zemljiški razmejitvi spada Medno v katastrsko občino Stanežiče, upravno pa v četrtno skupnost Šentvid v mestni občini Ljubljana oz. pod upravno enoto Ljubljana. Upravno je Medno vedno spadalo pod Ljubljano, le v času druge svetovne vojne, ko je bila meja med Kraljevino Italijo in Nemčijo v Šentvidu, je Medno upravno spadalo pod Kranj. Medno je vključeno v župnijo Šentvid (ustanovljena leta 1085), kamor je vedno gravitiralo tudi prebivalstvo. V preteklosti je spadalo pod občino Šentvid, ko je ta še obstajala. Prebivalci se vozijo na delo v Ljubljano, ali pa so zaposleni v obratih v sosednjih krajih. Redkeje so zaposleni v podjetjih v gorenjski smeri. Struktura je mešana: uslužbensko-kmečka, do konca prve svetovne vojne pa je bila struktura izrazito kmečka.

Izvor krajevnega imena[uredi | uredi kodo]

Od kod izvira ime vasi Medno (ki ga domačini izgovarjajo kot Med:n) ni znano. Ime vasi so tako ali tako popačili. Še danes se danes zdi, da je posebnost v zvezi z imenom sklanjatev. Domačini so Medanci in ne Medenčani ali Medenci, doma pa so iz Medna in ne iz Mednega, hodimo v Meden in ne v Medno, živimo v Mednu in ne v Mednem. To kaže samo na to, da je kartograf, ki je ime vasi leta 1784 zapisal kot Medno, naredil napako in da so jo za njim vsi ponavljali. Vas bi se morala imenovati Meden ali Medan, tako kot se je v srednjem veku.

Etimolog Franc Bezlaj domneva, da bi bilo ime vasi lahko izvedeno iz osnove "med", jezikoslovec Kelemina pa ime izvaja iz predslovanskega "meduno". Po mnenju dr. Marka Snoja se je ime sodeč po srednjeveških zapisih prvotno glasilo Medovno (selo) s kratkim naglasom na zadnjem samoglasniku, kar je po gorenjskih glasoslovnih zakonih dalo današnji Meden (prvi e je naglašen in širok, drugi je polglasnik). S tem soglaša pridevnik medánski, ki je po gorenjskih zakonih nastal iz medvánski, pa tudi sklanjatev. Okoliški prebivalci rečejo "v Mednem" in ne "v Mednu", to pa kaže na izvor v pridevniku in ne samostalniku, kar potrjuje domnevo o prvotnem Medovno (selo). Možnosti za etimologijo sta po mnenju dr.Snoja dve. Prva, bolj verjetna, je, da je izvorno Medovno selo tvorjeno neposredno iz "med" in da torej prvotno pomeni "vas, v kateri pridobivajo med, kjer živijo čebelarji". Druga možnost je tista, h kateri se nagiba Bezlaj, da bi namreč bilo treba izhajati iz vzdevka, osebnega imena Medo ali podobno (tvorjenega iz Medved, kar se ohranja kot priimek). Po tej razlagi naj bi ime prvotno pomenilo nekako "Medova vas". Ta možnost se zdi iz tipoloških razlogov manj verjetna, saj so krajevna imena s pripono -no mnogo pogosteje tvorjena iz občnih kot iz osebnih imen, prim. Kamno, Dobeno, Vrsno, Cerkno. Ena redkih izjem iz osebnega imena je Ljubno.

Predlog Kelemine, po katerem naj bi Medno izviralo iz predslovanskega imena Meduno (prvotni pomen tega imena še ni ugotovljen), meni dr. Snoj, ne vzdrži, ker se v tem primeru pridevnik ne bi glasil medánski, temveč najverjetneje medinski.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Na območju današnjega Medna se dokumentirano naselje prvič pojavi v starejši železni dobi (9. ali 8.stoletje pred našim štetjem). Na Strmini nad hotelom, vrh Medanskega hriba, od koder je dober razgled nad vso južno Gorenjsko, je bilo postavljeno gradišče, ki je še danes zelo dobro vidno. Oblikovano je ovalno, prilagojeno terenu vrh hriba in v dolžino meri več kot 160 m, v širino pa več kot 100 m. Obseg nasipov okrog gradišča je pribl. 500 m, površina gradišča pa 1,2 ha. Območje gradišča je l.2001 mestni svet Mestne občine Ljubljana razglasil za kulturni spomenik. Območje nekdanjega gradišča je notranje razgibano, posebno na najvišjem mestu. Njegova značilnost je v lepo ohranjenem vhodu, kjer se nekdanje obzidje iz večjega kamenja na obodu in manjših kamnov v sredici obzidja še danes dobro vidi, ne da bi bilo treba karkoli kopati. Gradišče je naravno dobro zavarovano na jugozahodni strani s prepadnim pobočjem, na južni in vzhodni strani pa z mogočnim obzidjem. Na severni strani so tri terase, sledov obzidja pa ni več zaznati. Gradišče je, kot poroča Ribič, delno prekopaval zbiratelj Zadnikar v območju Štirnce, ki je sicer na južni strani izven obzidja, vendar ni znana nobena njegova najdba. Leta 2003 je bilo pod izruvanim drevesom na spodnji od treh teras na severni strani gradišča v globini pribl. 20 centimetrov najdenih več koščkov keramike, kamnite žrmlje, koščke lepa (glina za zamazovanje špranj v lesenih kolibah) in koščke oglja. Najdbe so bile predane ZRC SAZU. Verjetno je prav prebivalcu tega Medna izpred treh tisočletij pripadala bronasta igla s stožčasto glavico in bronasta dvozankasta ločna fibula, ki so ju našli v grobu na robu Ježe, nad vrtom današnje hiše Medno št. 32 oz. Medno 32A.

Tudi okolica Medna je bila poseljena že zelo zgodaj. V Šentvidu so našli sulično ost iz obdobja kulture žarnih grobišč, halštatski brusni kamen in keltski srebrnik. Na pobočju Velike Trate nad Pržanjem je bila v keltskih časih lesena utrdba. Gradišče so kasneje utrdili in uporabljali tudi Rimljani, ki so na tem mestu zgradili tempelj boginji Cereri. Prazgodovinsko gradišče je bilo tudi na Šmarni gori. Ob bivši rimski cesti, po kateri je do 1978 tekla kolesarska cesta med Guncljami in Stanežičami so pri izkopavanju gramoza tega leta našli rimski sarkofag s kostmi skeleta, ki je pripadal zelo stari Rimljanki. V sarkofagu so našli še verižico (glej sliko), steklen balzamarij in stekleničko.

V času Rimljanov o Mednu ni znan noben zapis. Prazgodovinska tovorna pot, ki je povezovala ljubljansko kotlino s Koroško in bila kasneje cesta Emona (Ljubljana) – Forum Lubelinum (Podljubelj) - Virunum (Gospa Sveta), je potekala delno po robu zgornje savske terase oziroma Ježe, kjer danes teče le poljska pot, in delno po trasi sedanje kolesarske ceste ter verjetno le pri gostilni Cirman tudi po trasi sedanje ceste Ljubljana-Kranj. Ob njej je zagotovo obstajala kakšna oblika človekove dejavnosti. Ob rimski cesti, približno tam kjer je bil najden že prej omenjeni železnodobni grob (nad vrtom hiše št. Medno 32 oz. 32 A) so našli v globini 45 cm dvojni, skeletni in žgani grob iz časa Rimljanov z ostanki različnega posodja (glej sliko) in železnega tulca sulice.

Na območju Gradišča nad motelom v Mednu je bil pred leti najden odlomek obročastega, vlitega, bronastega okova v podobi kače z dvema glavama. Povsem skladni okovi so bili najdeni na Madžarskem v grobovih iz druge polovice 7.stoletja. Šlo naj bi za bizantinske izdelke. Najdba še ne pomeni, da je bilo prav to mesto tedaj poseljeno, vsekakor pa dokazuje življenje ljudi v bližnji okolici. Predmet hrani Narodni muzej Slovenije. dr.Andrej Pleterski

V srednjem veku se Medno (Medown) prvič pojavi 23.junija 1327. Oblika zapisa je potem različna praktično v vsakem zapisu: Medow 1337, Medawn 1339, 1352, 1400 in 1431, Medawen 1340 in 1430, Medaun 1453 in Medenn 1490.

Ribolov v Savi in njenih pritokih je bil vse od Hraš pa do Črnuč vsaj od leta 1596 dalje last graščine v Smledniku.

Kako so živeli Medanci v zelo starih časih ni znano. Verjetno so vsaj enkrat letno hodili na Šmarno goro, ki je bila že najmanj v 13. stoletju dobro znana in zelo obiskovana božja pot. Najbližja, podružnična cerkev v Stanežičah je prav tako prastara, prvič v pisnih virih omenjena leta 1526 ob popisu cerkvenih dragocenosti. Takrat je oblast cerkvi vzela srebrn kelih z bakrenim stojalom in tri ogrske goldinarje v zlatu ter šest funtnih vinarjev za financiranje bojev proti Turkom.

V času turških vpadov so Medanci zagotovo bežali pred Turki, na katere je opozarjal kres na šmarnogorski Grmadi, ki so jo kot kresišče določili 30.aprila 1613. Poleg nje so bila kresišča še v Ljubljani, na Šmarjetni gori nad Kranjem, pri Sv.Petru nad Begunjami, na Starem gradu nad Kamnikom itd. Pisnih virov iz tistega časa, ki bi omenjali Medno, nisem našel. Zagotovo pa so bili Turki pri plenjenju bližnjih vasi tudi v Mednu. Vemo, da so Turki do Ljubljane prvič prišli leta 1415. Leta 1472 so se utrdili na Jami v Zgornji Šiški in plenili po ljubljanski okolici. Leta 1492 so požgali Šentvid, leta 1527 pa Koseze, Dravlje in Šentvid. Zadnjič so bili v Šentvidu leta 1584.

Tudi kuga kot drugi od apokaliptičnih jezdecev, zagotovo ni obšla Medancev. Valvasor trdi, da je morila pri nas že v 8. stoletju in pomorila v Ljubljani in okolici okrog 12.000 ljudi. Leta 1563 je bilo v Ljubljani in okolici celo toliko mrtvih, da so se mestne in cerkeven oblasti preselile v Kamnik in Gornji grad. Najhuje je bilo leta 1644, ko je samo v Dravljah v dveh tednih pomrlo nad sto ljudi. Tedaj so se Ljubljančani in draveljska soseska zaobljubili, da bodo sezidali cerkev v čast svetemu Roku, priprošnjiku zoper kužne bolezni. Cerkev je bila sezidana v dveh letih. Od takrat na praznik svetega Roka (16.avgusta) verniki iz okoliških krajev (tudi Medanci) še danes romajo v Dravlje. Prav iz sredine 17.stoletja je tudi kužno znamenje pri cerkvi v Stanežičah, ki je bilo do leta 1936 postavljeno tam, kjer sedaj stoji spomenik padlim v NOB ob Celovški cesti (v tako imenovanem Peščenem klancu, na začetku Stanežič iz smeri Gorenjske proti Ljubljani). Tam je bilo pokopališče za kugo pomrlih (ki so jih vedno pokopavali zunaj naselja), verjetno iz leta 1644. Verjetno je bilo v tem skupinskem grobu tudi kaj Medancev. Na vseh štirih straneh znamenja so bile vdolbine z železnimi tablami, na katerih so bili upodobljeni svetniki. Na vrhu piramidasto oblikovane kamnite strehe je stal železen križ z dvema prečnikoma, kar pomeni znamenje svetega Benedikta, zavetnika ob kužnih boleznih. Prebivalstvo je vztrajno raslo. Že leta 1327 je bilo v vasi najmanj osem kmetij v lasti Jetrbenških, morda pa še kakšna druga.

V času prvega popisa prebivalstva v zgodovini (leta 1754) je v Mednu živelo 50 moških in 57 žensk v družinah 13 hišnih gospodarjev in treh kajžarjev. Tlačani grofa Leopolda Lamberga so bili hišni gospodarji Jožef Žlebnik, Jakob Maček, Jožef Lampič, Lovrenc Komatar in Tomaž Hvastja ter kajžar Frančišek Baloh. Pod nemško viteško komendo v Ljubljani so spadali hišni gospodarji Jurij Pečnik, Jernej Babnik, Pavel Hvastja in kajžar Nikolaj Košir. Meščanskemu špitalu v Ljubljani so pripadali hišni gospodarji Gregor Padovšek in Uršula Robida. H gospostvu Fužine so spadali hišni gospodarji Jakob Bergant, Jurij Kopač in Jožef Robida. H gospostvu Smlednik je spadal kajžar Aleš Knapič. Leta 1770 je cesarica Terezija z dekretom zapovedala označevanje hiš s hišnimi številkami. Natančnega podatka o številu hiš tega leta nimamo, a leta 1784 je bilo v vasi 23 hiš, od katerih sta bili vsaj dve le kajži. Leta 1937 je imel kraj 165 prebivalcev v 40 hišah. Od tega je bilo 24 kmetov, 16 kočarjev (uslužbenci, delavci v tovarnah in drugi nekmetje) in štirje najemniki.

Takoj po drugi svetovni vojni je bilo v Mednu 241 prebivalcev. Leta 1953 jih je bilo v 72 gospodinjstvih nekaj manj, le 238. Leta 1961 nas je bilo že 252, deset let za tem pa 273 v 76 gospodinjstvih. Takrat smo se še vsi poznali. Potem se je začelo naselje hitro širiti s priseljevanjem ljudi od drugod. Leta 1991 je bilo gospodinjstev že 115, prebivalcev pa 370, po podatkih iz popisa leta 2002 pa je bilo Medancev 386, od tega 8 brezposelnih.

Danes najpogostejša priimka v vasi sta Kopač in Šušteršič. Sicer pa so bili 31. 3. 1827 (po delovodniku Franciskejskega katastra) lastniki hiš naslednji Medanci: Medno 1, Lampič Pavel Medno 2, Knapič Miha Medno 3, Šušteršič Franc Medno 4, Kopač Matjaž Medno 5, Bergant Jakob Medno 9, Pečnik Jernej Medno 11, Skaler Gregor Medno 12, Burger Gregor Medno 13, Čergan Matevž Medno 14, Skaler Valentin Medno 15, Komatar Franc Medno 16, Kopač Matej Medno 17, Bergant Matevž Medno 18, Kopač Matija Medno 20, Babnik Gregor Medno 21, Knific Andrej Medno 22, Žagar Urban Medno 23, Žagar Urban

Po Jožefinskem katastru (52. škatla v Arhivu Slovenije), ki je nastal med 1780 in 1790, pa so bili lastniki medanskih domačij naslednji gospodarji:

Medno 1, Lampič Matevž Medno 2, Knapič Anton Medno 3, Hvastou Anton Medno 5, Lampič Jože Medno 8, Zdešar Peter Medno 9, Pečnik Andrej Medno 11, Skaler Jernej Medno 12, Hvastou Andrej Medno 13, Robida Andrej Medno 16, Kopač Ignac Medno 17, Bergant Andrej Medno 18, Kopač Urban Medno 19, KopačUrban Medno 20, Babnik Jernej Medno 21, Dermastja Valentin Medno 22, Maček Jakob Medno 23, Maček Jakob

Priimek Kopač je v vas prišel 18.5.1749, ko sta se poročila Jurij Kopač iz Sore in Marija, vdova po Janezu Žlebniku iz Medna 18. Ob koncu 17.stoletja so bili v vasi priimki: Robida, Lavrič, Koman, Komatar, Dolhar, Baloh, Hvastja, Mrak, Košir, Dobnikar, Žlebnik, Skalar, Pečnik.

Obdobje pred tem še ni raziskano. V 14.stoletju, ko večina ljudi še ni imela priimkov, vsaj nekateri pa so imeli nadimke (ki so se kasneje večinoma spremenili v priimke), se v Mednu pojavljata nadimka »prosen« in »kudene« (kar je morebiti današnje hišno ime Pri Kodranovih, Medno 18), v 15.stoletju pa nadimka »prajnpek« in »dobnikar« (kar je skoraj zagotovo današnje hišno ime Pri Donkarju, Medno 20). Leta 1512 se npr. nadimek »prosen« že pojavlja kot priimek (takrat je bil župnik v Šentvidu Andrej Prossen).

Leta 1818 so bile posamezne kmetije še v lasti štirih gospostev: Kaltenbrunn (Fužine) – npr. Kodranova kmetija (M 18), Neuwelt (Ljubljana), Strobelhof (Bokalce) in Commenda Laibach (Komenda).

Velik dogodek za slovensko zgodovino, ki se je zgodil na Vižmarski gmajni, le nekaj korakov proč od Medna, je bil največji slovenski tabor vseh časov 17.maja 1869. Udeležilo se ga je okrog 40.0000 udeležencev iz vse Slovenije. Vodil ga je politik dr.Janez Bleiweis. Na taboru so zahtevali avtonomno zedinjeno Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika. Zagotovo so bili na takem vseslovenskem dogodku tudi Medanci, čeprav o tem ni pisnih ali ustnih virov. Tudi o posledicah velikonočnega potresa leta 1895 ni pričevanj, čeprav je bil epicenter pri Šmarni gori in je zagotovo podrlo kakšno stavbo tudi v Mednu, tako kot jih je v Ljubljani, Dravljah. Močno je bila poškodovana cerkev v Šentvidu in Dravljah, manj cerkev v Stanežičah.

Medno v srednjeveških virih[uredi | uredi kodo]

  1. Listina 1327, junij 23. (Drž. Arhiv na Dunaju): Oton z Jeterbenka proda ženi Eufemiji in svojim otrokom s privoljenjem brata Ulrika 18 kmetij, v Mednu osem kmetij, na katerih so bili kmetje Ulrik der Sultatz, Herman, sin Melcza, Herman Prozzen, Herman, zet Hertwiga, Herman, stari birič (schultaecz), Martin, sin Tomaža, Jernej in Jurij ter šest kmetij v Preski (dacz Hag) na katerih so bili kmetje Herman, Matej, Andrej, Štefan, Martin in Herman, sin Otona ter tri kmetije v Vašah (dacz Werschach), na katerih so bili Jakob, Mihael in Bertold ter eno kmetijo v Ločnici (in der Lochnitz), na kateri je bil Matej. Za vse mu je plačala 50 mark oglejskih in ogrskih mark, ki jih je že prejel. Listino je pečatil njegov brat Ulrik, Jeinzlein, njegov stric z Gradnika in Friderik s Kolovca ter Friderik iz Mengša. Med pričami se omenjajo: Nikolaj z Bleda, Viljem in Jakob, sinova Konrada iz (Škofje) Loke, Viljem Lambergar, Hertel, sin Ortolfa iz Mengša, Majncel, zet Hertleina iz Polhovega Gradca in Jakob der Glatz iz Gorij. Od pečatov sta na listini še pečata Otona z Jeterbenka ter Friderika iz Mengša.
  2. Listina 1337, februar 2. Ljubljana. (Arhiv Nem. Viteškega reda na Dunaju): Eufemija, vdova po Otonu z Jeterbenka podari za dušni blagor pokojnega moža Nemškemu viteškemu redu v Ljubljani dve kmetiji v Mednu (payde gelegen sint czu Medow), eno obdeluje Herman “Proszen”, drugo Herman “Kudene”. Med pričami: Hertel iz Polhovega Gradca ter Konrad Ižanec.
  3. 1339, december 20. (Arhiv Slovenije): Nikolaj z Jeterbenka proda pet kmetij v Preski, Mednu (da ze Medawn), Žejah in Gradišču Nikolaju Smrekarju za 40 mark oglej. pfenigov.
  4. 1340, september 20. (Arhiv Slovenije v Ljubljani): Nikolaj z Jeterbenka se odpove pravicam na dve kmetiji v Mednu, ki jih je mati Eufemija podarila Nemškemu viteškemu redu v Ljubljani. (ze Medawen gelegen da Herman der Prozen und Herman Kudene … auf gesezzen sind).
  5. 1352, november 19. (Arhiv Slovenije): Filip iz Ljubljane in žena Elizabeta prodata dve kmetiji v Mednu (zwo huoben gelegen dacz Medawn, da Herman und Mathey … auf gesezzen sint) Nikolaju Smrekarju za 23 mark oglej. pfenigov.
  6. 1400, april 28. (Hofkammerarchiv na Dunaju)
  7. 1430, oktober 30. (list. V Drž. Arhivu na Dunaju): Neža, vdova ljubljanskega meščana Eberharda von Landtrop vrača vojvodi Frederiku desetine v fari Šent Vid pri Ljubljani, med drugim “zu Medawen”, ki jih je prodala Frideriku Gansu, vojvodovem pisarju v Ljubljani.
  8. 1453 s.d. (Mitteil.d.Musealvereines f. Krain 1, 1866, str. 247-265): Med fevdi, ki so jih imeli Luggerji (Jamski) v fevdu se omenja tudi, da je imel Jurij Ganns iz Ljubljane in njegovi bratje in sestre v fevdu desetino v Vižmarjah, Stanežičah in v Mednu (zu Medawn) v fari Šent Vid pri Ljubljani. Lenart Meminger, ljubljanski meščan je imel v fevdu isto desetino v Vižmarjah, Stanežičah, Dvoru in v Mednu (und zu Medawn) pri mestu Ljubljani v fari Šent Vid z vsem pripadajočim z jagenjčki, čebelami in drugimi desetinskimi pravicami. Vid Spenglavic, ljubljanski meščan je imel v fevdu desetine v Vižmarjah in v Mednu (und zu Medawn) po en snop od žita in drugih desetinskih pravic.
  9. 1431, marec 9. je dobil od vojvode Friderika v fevd Friderik Ganns in njegova žena Neža za njeno jutrnjo nakazano posest v Vižmarjah, Guncljah, Dvoru, Stanežičah in v Mednu (zu Medaun), da lahko dobivata tam pol snopa žita in druge desetinske pravice.
  10. Urbar Nemškega viteškega reda v Ljubljani (Arhiv NVR na Dunaju) v kraju Medno (“Medenn”) sta bila podložnika NVR; leta 1490:
    1. Jernej »Preinpeckh«, ki je imel eno kmetijo
    2. Jakob »Dobnikar«, ki je imel tudi eno kmetijo
    Oba sta plačevala eno marko šilingov in 60 šil.

Razvoj Medna skozi čas[uredi | uredi kodo]

Mednu in Medancem je močan pečat vedno dajala cesta. Po približno isti trasi kot danes je tekla cesta že v rimskih časih med takratno Ljubljano (Emono) in glavnim mestom Norika (Virunum) prek sotočja obeh Sor (pri današnji Škofji Loki) in prek Kranja (Carnium), po Zgornjesavski dolini in mimo Trbiža po Ziljski dolini ter severno od Vrbskega jezera. Ta cesta je bila v rimskih časih vicinalna, kar je pomenilo, da je manj pomembna od glavnih, itinerarskih cest kakršna je bila npr. cesta od Trsta prek Ljubljane in Celja proti Dunaju.

Tudi kasneje, v srednjem veku je tekla cesta Ljubljana-Kranj čez Medno po rimski trasi. Tudi takrat je imela status sekundarne trgovske ceste za razliko od glavnih tranzitnih trgovskih cest, kakršna je bila cesta Trst-Ljubljana-Celje.

Od železnodobnega gradišča je ostalo malo sledov. So pa stare hiše v Mednu še vedno zgrajene iz natanko istega kamna iz kakršnega je bilo verjetno zgrajeno tudi gradišče, saj so domačini lomili kamen v sami južni prepadni steni pod gradiščem, kjer so sledovi lomljenja kamna še vidni. Prvi znani zemljevid, ki podrobneje prikazuje Medno je vojaški zemljevid, ki je nastal v letih 1784-1787. Na njem lahko vidimo, da je bilo v Mednu najmanj 14 zgradb in še mlin ob Savi ter še ena zgradba poleg njega, o kateri že leta 1827 ni več sledu. Tudi zidana kapelica ob cesti, kjer še danes stoji, je posebej dobro označena, saj so bile za izdelovalca vojaških zemljevidov tovrstne orientacijske točke posebej pomembne. Ne vemo ali so bile vse zgradbe stanovanjske hiše ali tudi gospodarska poslopja. Lahko pa ob glavni cesti Ljubljana-Kranj prepoznamo vsaj domačijo pri Kovaču na stari lokaciji (Medno 1), domačijo pri Mlinarju (Medno 2), bivšo domačijo pri Polaču (Medno 3), domačijo pri Štreklju (Medno 4), na terasi nad gasilskim domom pa vsaj domačije pri Gajštru (Medno 13), pri Petrovcu (Medno 16), pri Novaku (Medno 21) in pri Mačku (Medno 22). Kot cesta je, zanimivo, označena že zdavnaj izginula steza, ki je nekoč potekala po vrtovih za kmetijami proti domačiji pri Štefinu, ki je na samem pod gozdom (Stanežiče 1), obstajala pa je tudi že današnja kolesarska pot proti Stanežičam (ki je potekala po trasi nekdanje rimske ceste - nekaj metrov niže od današnje trase sredi brega, kjer je v naravi še zaznavna) in še vedno obstoječa poljska pot po ozarah na robu Ježe.

Lokacija vasi na ježi nad cesto Ljubljana-Kranj kaže prav izjemno domiselnost umestitve naselja v prostor. Na ta način je bila pozidana najmanj kvalitetna zemlja, vas pa je zaščitena pred vetrovi z vseh strani. Najbolj mrzel je vzhodnik, ki ga v vasi nikoli ne začutiš, ker ga zaustavlja šmarnogorska Grmada. Le kakšnih 50 metrov južneje od zadnje, Mačkove kmetije, ta zaščita popusti in vzhodnik ima prosto pot. Proti jugu je vas ščitila vrsta kozolcev, proti zahodu in severu pa Medanski hrib.

Še nekaj let pred vojaškim zemljevidom s konca 18.stoletja, natančneje leta 1775, je nastal zemljevid, ki ga poznamo kot “načrt ljubeljske ceste”. Koncem 18.stoletja so namreč prenavljali cesto med Ljubljano in Celovcem (preko Ljubelja) in v ta namen narisali gradbeni načrt, ki je vključeval traso obstoječe ceste s hišami v neposredni bližini, z navedbo kamnolomov in peskokopov v bližini ter z vrisanimi predvidenimi popravki trase ter drugimi predvidenimi gradbenimi deli. Iz tega načrta lahko razberemo, da so bile ob glavni cesti že nove hiše. Poleg Mlinarjeve in Štrekljeve hiše se je pojavila še Dolharjeva (Medno 5), poleg Polačeve pa še Šubeljnova lesena bajta (Medno 19), ki bo vsak čas razpadla. Nova je tudi cesta od kapelice navzgor v vas, ki danes poteka mimo gasilskega doma, takrat pa je še ob robu potoka (ki je od leta 1977 dalje ves speljan pod zemljo), ki teče iz gozda mimo Mačkove domačije (Medno 22) in pod njo poševno proti kapelici ter od tam naravnost naprej proti Savi.

Ko je leta 1827 nastal Franciskejski kataster, ki je še vedno podlaga današnjemu katastru, so stale že vse domačije in vsa poslopja do hišne številke 23, ki se jih še spomnim iz svojega otroštva. Po tem se vas kakšno stoletje ni širila. Na novo je bila postavljena le domačija pri Francku (Medno 24). Med prvo in drugo svetovno vojno, v začetku 30-ih let 20.stoletja so bile zgrajene številne hiše na obeh straneh glavne ceste, v 70-ih letih 20.stoletja, pa se je vas izjemno razširila na vse strani.

Vas je zelo zaznamovala tudi izgradnja železnice. Gorenjska železnica je bila zgrajena kot južni del t.im. Rudolfove železnice, ki je tekla od Štajerske prek Celovca in Beljaka proti Furlaniji in Jadranski obali. Poseben krak od Šiške prek Jesenic do Trbiža je 12.000 delavcev gradilo v dobrem letu od poletja 1869 do oktobra 1870. Sprva v Mednu ni bilo železniške postaje. To so vaščani zgradili s prostovoljnim delom, vlaki pa so se na njej začeli ustavljati 2.avgusta 1925. Lepo poslopje postaje so kasneje minirali partizani med drugo svetovno vojno in ni bilo več obnovljeno.

Obcestni značaj vasi je posebej prišel do izraza v času do izgradnje gorenjske železnice. Do takrat in še vse do prve svetovne vojne so bile v vasi štiri gostilne (Cirman - Medno 15, Dolhar - Medno 5, Polač - Medno 3, Ramovš - Medno 29 ter žganjekuhi pri Mihu - Medno 25 in pri Katrni Ančki - Medno 7. V vasi je bila tudi kovačija v Štrekljevi hiši (Medno 4). Te je v 70-ih letih 20.stoletja zamenjalo kar pet oddajalcev sob turistom (poleg velikega motela).

Zimske snežne pluge so še do prvih let po drugi svetovni vojni od centra Ljubljane do Jeprce vlekli veliki »pivovarniški« konji iz Kozlerjeve pivovarne (pivovarna Union), ki so jih rabili za razvoz pivskih sodov.

Medanska posebnost je kozolec (toplar) na vrtu Mačkove domačije (Medno 22), ki je v tem okolju nenavaden, saj tu domujejo enojni kozolci s plajšem (nadstreškom) v dolžini ene ali dveh lat. Tu ga je leta 1902 postavil Franc Brodnik, ki je od prejšnjih lastnikov, Žagarjev, kupil Mačkovino in se tja preselil iz Žalne na Dolenjskem, od koder je pripeljal tudi razstavljeni toplar, s stebri iz slavonskega hrasta, ki jih je pripeljal iz Slavonije, kjer je kot najet sezonski gozdni delavec sekal hrastove gozdove. Micka Žagar je bila nečakinja Jakoba Aljaža in ta je z njeno doto iz Mačkovine plačal izdelavo Aljaževega stolpa na Triglavu.

Prva svetovna vojna se vasi ni dotaknila, saj je fronta potekala daleč stran. V avstro-ogrski vojski je padel le en vaščan (Avgust Kopač, Medno 2).

Leta 1920 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo, člani društva pa so najkasneje tega leta sredi vasi, tam kjer je še danes, zgradili prvi gasilski dom. Na prvotni zgradbi, podrti leta 1975, je bil sicer napis »Dom gasilcev« in letnica 1914. Pred tem je na tem mestu že sredi 19.stoletja stal križ, ki je imel v spodnjem koncu pritrjen kip Žalostne Matere božje. Ob gradnji doma so kip vstavili v posebno vdolbino na pročelju stavbe. Ob prenovitvi gasilskega doma po drugi svetovni vojni so ta kip odstranili. V zapisniku gasilskega društva je v letu 1935 omenjen govor Josipa Vestra kot predsednika prosvetnega društva Medno - Tacen, vendar kaj več o delovanju tega društva ni znano.

Leta 1929 in 1930 so v vas prvič napeljali elektriko, za kar so štirje Medanci (Mačkov, Cirmanov, Gajštrov in Kodranov) zastavili svoje premoženje. Elektriko je dobavljala takrat nova elektrarna v dotedanjem Marinovševem mlinu na Brodu. Ta elektrarna deluje še danes, njeno zajetje pa je del kajakaške proge, kjer potekajo tudi tekme za svetovni pokal. Prva elektrika je zadoščala le za nekaj žarnic v nekaj hišah. Preostali del vasi je bil elektrificiran v času nemške okupacije med drugo svetovno vojno.

Že leta 1937 leksikon Dravske banovine omenja stalno avtobusno povezavo kraja z Ljubljano in Kranjem, občasno taksi službo pa je priložnostno izvajal gostilničar Cirman.

Leta 1934 so postavili še danes ohranjeno visečo pokrito brv čez Savo, s čimer je Medno postalo najpomembnejše izhodišče za izletnike na Šmarno goro, ki so se do Medna pripeljali z vlakom. Do takrat je potnike čez Savo prevažal mlinar s svojim čolnom. Približno v tem času so ob Savi pri zaselku Roje uredili tudi kopališče za ljubljanske izletnike. Na mostu so pobirali mostnino vse do začetka druge svetovne vojne leta 1941. Mitnica je bila v majhni hišici tik pred vhodom na most na medanski strani. Most je bil temeljito obnovljen leta 1980. Začasno so ga zaprli leta 2002, ker je bil poškodovan v viharju, ki je pomladi tega leta v Mednu odkril več streh, ruval staro sadno drevje, podrl zadnji leseni kozolec iz nekdanje vrste sedmih kozolcev in podrl stotine kubičnih metrov drevja v gozdu.

Pomembne spremembe je v vasi povzročila tudi rekonstrukcija ceste Ljubljana-Kranj v letih 1936 in 1937. Takrat so cesto razširili in tlakovali oziroma betonirali. Opustili so del stare, rimske trase pod Strmino mimo motela (danes je to lokalna cesta), ki se je prestrmo spuščala proti Seničici in cesto speljali po sedanji trasi. Ob cesti so zaradi širitve podrli dve najstarejši hiši v Mednu: Kovačevo (Medno 1) in Polačevo (Medno 3). Od obeh domačij sta ostala le vodnjaka, katerih današnja lega daleč stran od prve hiše je zelo nelogična, če ne poznamo tega dejstva. Kovačevim so postavili novo hišo nedaleč stran, Polačevi pa so se preselili v Stanežiče, hišna številka pa je bila prenešena na pozneje daleč stran zgrajeno novo hišo ob cesti na Polačevi njivi.

Prva kosilnica na konjsko vprego je prišla v vas leta 1940 k Gajštru (Medno 13).

Med drugo svetovno vojno kraj ni pridobil veliko novega, je pa v vojni padlo kar 16 vaščanov, večinoma kot partizanski borci. Vas je bila med vojno, kot že rečeno, elektrificirana. Partizani so v zimi 1943/44 minirali železniško postajo. Nemci so v “okroglo vilo” (Medno 37) namestili graničarje, ki so hodili kontrolirat bližnjo mejo med Kraljevino Italijo in Nemčijo na Toškem čelu. Na podstrehi gostilne Cirman (Medno 15) je bila krajši čas nastanjena nemška protiletalska enota (Luftwafe). Prav tako pri Cirmanu so imeli eno leto svoj bunker partizani, eno leto pa so prebivali v skrivnem bunkerju tudi pri Gajštru (Medno 13). Pri Mačku (Medno 22) je bila od začetka vojne partizanska javka. Vas je bila pomembna predvsem zaradi brvi čez Savo, ki ni imela stalne nemške straže in je zato prek nje potekala živahna partizanska komunikacija. Medno je bilo izpod nemške okupacije osvobojeno 9.maja 1945 ob 10.uri dopoldne.

Velika pridobitev za kraj je bila gradnja motela na skrajnem severnem robu Medna v smeri proti Medvodam leta 1960, spotoma pa je zaradi motela vas leta 1961 dobila še vodovod. Prvi direktor motela, kasneje znani gostilničar Lieber, se je v Medno tudi priselil. Motel je bil zgrajen kot vstopna točka v Ljubljano za popotnike s severa. V prvih letih je bil izredno pomembna ljubljanska turistična točka. V njem je bilo veliko prireditev, znan pa je bil tudi po svoji diskoteki. Prva prireditev, po kateri je bil široko znan, je bilo tekmovanje starih avtomobilov (oldtimerjev) s startom in ciljem pred motelom. Zato je bila dolga leta blagovna znamka motela silhueta oldtimerja. Ob motelu je bilo igrišče za mini golf in smučišče. Z leti je turizem zamiral, smučišče se je zaraslo, igrišče za mini golf pa razpadlo. Motel so po hudem neurju, ki je močno poškodoval streho, leta 2002 zaprli in znova odprli leta 2004, tokrat kot hotel.

Okrogla kamnita miza pri Kodranu (Medno 18)

Do napeljave vodovoda je vsaka hiša, razen Donkarjeve domačije (M 19), imela svoj vodnjak. Pri hišah na ježi so vodnjaki globoki od 10 do 15 metrov, pri hišah ob cesti Ljubljana-Kranj pa le okrog 5 metrov. Za skupne potrebe je dotedaj služila vaška štirna (vodnjak) sredi vasi pri gasilskem domu, ki deluje še danes, in studenec Rupa v gozdu, kjer je izvirala toplejša voda (za pranje perila), ki pa je v drugi polovici 20.stol. skoraj presahnil.

V letih 1975-1976 smo medanski gasilci s prostovoljnim delom sami zgradili nov gasilski dom na mestu, kjer je prej stal majhen gasilski dom z enim samim prostorom-garažo, zgrajen menda leta 1920, čeprav je bila na njem poleg napisa tudi letnica »1914«.

V letih 1980-1982 je bil del Medna priključen na ljubljanski sistem kanalizacije.

Pri Cirmanu so imeli telefon že pred drugo svetovno vojno, najobsežnejše telefonsko priključevanje pa je potekalo leta 1984, ko je bilo na telefonsko omrežje priključenih 100 hiš v Stanežičah, Mednu in Dvoru.

Kabelsko televizijo iz Medvod imamo od leta 1988, ko smo s prostovoljnim delom sami razpeljali kable po vasi in še proti Stanežičam.

Trgovino z živili smo imeli v Mednu v sklopu gostilne Cirman že pred drugo svetovno vojno, do dokončne prevlade velikih trgovskih središč pa s krajšimi ali daljšimi presledki vse do leta 1991. Tega leta je najemnik Kuduz zaradi nerentabilnosti zaprl trgovino z živili in raznovrstnim drugim blagom nasproti gostilne Cirman v Martanovi hiši.

Športnih objektov v Mednu ni veliko. Nekaj let od sredine 80-ih do sredine 90-ih let 20.stoletja je delovalo smučišče pod Strmino z eno vlečnico. Večina starejših Medancev se je sicer naučila smučanja v Goši s »štampanjem« navzgor in kratkimi spusti navzdol. V Goši danes občasno deluje prenosna vlečnica. Pod Strmino nad cesto proti motelu je bila v letih po drugi svetovni vojni postavljena skakalnica za smučarske skoke, kjer so trenirali vaški občudovalci takreatnega idola mladih Janeza Polde. Čez vas pelje Kolesarska pot, ki jo množično uporabljajo kolesarji iz Ljubljane za svoje nedeljske izlete proti Gorenjski. Pod gasilskim domom je manjše košarkaško igrišče in nekaj otroških igral. Pred desetletji je bilo košarkaško igrišče ob transformatorju, improvizirano nogometno pa na Groblju. Pred tem je bilo posebej urejeno nogometno igrišče od let po drugi svetovni vojni do konca 70-ih let 20.stoletja v gozdu, Donkarjevem Rosju, nad hišo Medno 16a.

Leta 2000 se je neroden šofer tovornjaka zaletel v stoletno kapelico, posvečeno svetemu Florjanu (ki se ji uradno reče kapelica svetega Jakoba, zavetnika stanežiščke soseske) in jo do tal podrl. Vaščani so ob sodelovanju župnije Šentvid na istem mestu leto kasneje postavili novo, po dimenzijah povsem enako. Ta pa je poslikana na novo in na njej je zopet prej že dolgo obledeli napis: »Tebi izročamo drago vasico, naše soseske zvesti čuvar, čuvaj nam duše, varuj domove, zvesti patron nam ostani vsekdar.« Prejšnja kapelica je bila po zgradbi sodeč pozidana v 19.stoletju, sicer pa znamenje tu stoji že od nekdaj. Kot je bilo že omenjeno, je vrisano na vojaškem zemljevidu iz let 1784-1787, starejših pisnih virov pa ni.

Leta 2004 so v Mednu dobili celo letališče. Na Ježah je Erazem Pintar zakupil Donkarjevo njivo in jo spremenil v travnato pristajališče oziroma vzletišče za manjša letala. Na travniku je stal manjši hangar, ob začetku pristajalne steze pa vreča na drogu za prikazovanje smeri vetra. Po nesreči z letalom leta 2010, ki jo je čudežno preživel, je Erazem Pintar letališče opustil.

Tega leta je bil obnovljen tudi vaški vodnjak (Petrova štirna) pri gasilskem domu. Obnovo sem organiziral jaz, žal pa nisem našel obrtnika, ki bi izdelal ročno črpalko, kakršna je bila tam nekoč.

Medanski obredni trikotnik[uredi | uredi kodo]

Že starodavna ljudstva so svoje stavbe in naselja urejala po pravilih, s katerimi so razlagali tudi svet živih in mrtvih. O tem podrobneje piše dr. Andrej Pleterski v več svojih delih in tu povzemam njegovo razlago. Kot 23,5 stopinj (+- 1,5 stopinje) je navidezna razlika med višino opoldanskega sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. Ta razlika nastane, ker zemeljska os ni pravokotna na ravnino svoje krožnice okoli sonca, ampak je za omenjeni kot nagnjena. Spremenljivi odklon +- 1,5 stopinje je posledica nihanja zemeljske osi skozi stoletja. Ta kot je obredni kot, ki sta ga v pradavnini oklepali dve stranici trikotnika, ki je povezoval tri kultna mesta. Le-ta so bila posvečena božanstvu svetlobe (tudi neba, bliska, groma, toplote, poletja) in božanstvu teme (tudi mraza, zime, smrti), tretja točka pa je bila posvečena božanstvu, ki vzdržuje ravnovesje med prvima dvema. Po izročilu sta sončna obrata tista dneva, ko imata božanstvi poletja in zime največjo moč. Ob pomladanskem oziroma jesenskem enakonočju se menja njuna nadvlada. Pri Slovanih so bila ta tri božanstva Perun (tudi Svetovit – bog neba in groma), Veles (tudi Triglav ali Dabog – bog podzemlja, mrtvih, živine, zemeljskih darov) in Mokoš (tudi Vlasta ali Lada – boginja vode in oblasti). V času pokristjanjevanja so Peruna nadomestili sveti Peter ali sveti Jurij, Velesa sveti Martin, sveti Mihael ali hudič, Mokoš pa je nadomestila Marija. Slovani so živeli v manjših družbah. Ti slovanski polisi so se imenovali župe. Vsaka župa je imela tri kultna mesta, kjer so častili omenjena tri božanstva. Ko sem iskal tak obredni kot v Mednu ali okolici, mi je bila ves čas v mislih lokacija cerkve v Stanežičah, ki je nelogično še danes postavljena sredi polja. Ta čudna postavitev dobi svoj smisel, če povežemo točke vrh Medanskega hriba oziroma lokacijo železnodobnega gradišča, cerkev sv.Križa v Pirničah in cerkev sv.Jakoba v Stanežičah. Kot je natanko 23,5 stopinj. Tretje kultno mesto bi lahko bil tudi vrh Smledniškega hriba oziroma Stari grad nad Smlednikom. V tem primeru je kot, pod katerim je locirana cerkev v Stanežičah 24,5 stopinj.

Gradišče nad motelom v Mednu je bilo morda tudi sedež župe, kar pa je le domneva, ki bi jo morala potrditi natančnejša raziskovanja.

Nastanek in razvoj gasilske organizacije v Mednu[uredi | uredi kodo]

V Mednu so se gasilci pojavili že leta 1914. Takrat so se medanski gasilci družili z gasilci iz Stanežič in Vižmarij. Oboji so imeli svojo organizacijo že leta 1914, Medanci pa so svoje društvo formalno ustanovili šele po koncu prve svetovne vojne leta 1920.

V letih neposredno pred 1. svetovno vojno in po njej je nastalo izredno veliko gasilskih društev. Nosilec organizacije je bila po navadi skupina naprednejših kmetov, ki so s svojo idejo navdušili še druge. Tudi v Mednu je bilo tako in 14. avgusta 1920 so Medanci na prvem občnem zboru ustanovili svoje prostovoljno gasilsko društvo. Vse potrebno je uredil 11-članski pripravljalni odbor z dvema namestnikoma. Kar takoj se je vpisalo 32 članov med katerimi pa ni bilo niti ene ženske. Kot je videti v starih zapisnikih, se do konca 2. svetovne vojne ni včlenila niti ena ženska.

Podoknica

Dne 18. maja ob 9.00 uri zvečer smo priredili podoknico gospe Kumici Franji Cirmanovi. Točno ob tričetrt na 9 smo se zbrali pred gasilskim domom vsi člani čete. 10 v paradnih oblekah, ostali v civilu ter 15 pevcev šentviškega pevskega zbora in veliko občinstva iz Šentvida, Pirnič, Stanežič in Guncelj ter vsa domača vas, kedor je le mogel jet od doma. 10 dečkov je nosilo ob strani parov lampijončke, za njimi smo korakali gasilci. Tako smo prišli ob 9.oo uri pred dom Kumice. Tam so ji pevci zapeli 3 lepe pesmi. Gospa Kumica je že preje povabila dve družice, da so bile že pri nji, ko je sprevod prišel do Cirmana. Pri drugi pesmi je gospa prišla ven s svojim spremstvom. Ko so pevci odpeli zadnjo pesem, je tovariš predsednik pozdravil z lepim nagovorom, za kar se mu je gospa Kumica zahvalila ter nas vse skupaj povabila naj gremo notri. Vseh skupaj s pevci, člani čete, družicami in tistimi, ki so nosili lampijončke nas je bilo preko 50. Vse je na lastne stroške lepo pogostila z narezki, piškoti, vinom in sploh kar je kedo hotel je imel vsega na razpolago. Pevci so zapeli veliko domačih in narodnih pesmi, tako da je bila že ura čez polnoč, ko smo se razšli. Ko so pevci odhajali, so vzeli gospo Kumico v sredo in ji še zapeli: »O, slavljenka današnja«. Vsi člani smo stopili okrog nje in ji čestitali k temu pomembnemu dnevu. Gospa Kumica se je vsem lepo zahvalila in je bila zelo razpoložena, kakor tudi gospa Angela Cirmanova in vse družice. Ob koncu sta se v imenu čete zahvalila tovariša predsednik in tajnik gospe Kumici in gospodu Jankotu Cirmanu za tako obilno pogostitev.

Medno, 19. maja 1935, tajnik: Martin Kolar

Maja 1922 so pri Uherju v Ljubljani kupili ročno brizgalno črpalko češke tovarne Union, ki so jo po drugi svetovni vojni prodali. To črpalko je leta 1935 zamenjala nova, motorna brizgalka, nabavljena pri tovarni Zupan iz Ljubljane. To brizgalno so po naročilu čakali več kot dve leti, ob izdobavi pa sploh ni delovala. Tovarna Zupan jo je popravljala vse do leta 1937. Naslednjo brizgalno so v Mednu kupili šele leta 1973.

Od ustanovitve gasilskega društva oz. takratne prostovljne gasilske čete naprej je bil v Mednu le en požar. Leta 1928 je zgorel lesen hlev Ivana Berganta, ki pa ga niso gasili, ker ni bilo vode. So pa medanski gasilci sodelovali pri gašenju številnih požarov v bližnji in daljni okolici

Denar za nakup opreme so zbirali z izkupički veselic, s članarino in prostovoljnimi prispevki.

Društvo je bilo do druge svetovne vojne kar precej aktivno. Knjiga zapisnikov je polna poročil o sestankih, župnih vajah (preizkušnja pripravljenosti v okviru žup-gasilskih okrožij, gašenju požarov v sosednjih vaseh, obiskih na paradah in drugih shodih, florjanskih mašah, vsakoletnih veselicah, redovnih (paradnih) vajah, stražo pa so imeli celo na mednarodni avtomobilski dirki Zagreb-Ljubljana-Celovec. 2.julija 1928 je 12 članov pomagalo vleči nove zvonove v šmarnogorsko cerkev. En zvon je moralo vleči več kot 250 ljudi.

Na sestankih so se člani zbirali poleti v gasilskem domu, pozimi pa v Cirmanovi gostilni, od leta 1935 dalje pa tudi v čakalnici železniške postaje.

Po vojni je društvo kot del vojnega plena dobilo tudi nemško ambulantno vozilo. S prostovoljnimi prispevki v naturalijah, ki so bile skoraj edino merilo za vrednost (moka, mast itd.) so člani društva plačali mehanika, ki je vozilo preuredil za gasilske potrebe. Ko je s prizorišča odšla generacija navdušenih povojnih graditeljev, je koncem 50-tih let aktivnost društva zamrla. V društvu kmalu ni bilo niti najmanjše aktivnosti.

Ponovno pa se je društvo zbudilo iz spanja l. 1970 na pobudo Janka Kopača, ki je bil nato poveljnik, predsednik in nazadnje častni predsednik društva vse do smrti leta 2001.

Gasilci so kupili nov avtomobil in orodje ter s prostovljnim delom leta 1976 zgradili nov gasilski dom. Društvo je postalo ena izmed najbolj aktivnih v občini in je tako še danes. Vse tekmovalne ekipe od pionirjev do članov imajo vsa leta dobre rezultate na mestnem in včasih tudi na državnem tekmovanju. Gasilska ekipa enote civilne zaščite iz krajevne skupnosti Stanežiče-Medno je leta 1979 zmagala na tekmovanju enot iz cele Slovenije.

Sliko o vaščanih približno pokaže struktura članstva. Kot sem že omenil je bilo ustanovnih članov 32. Že naslednji mesec je eden od članov odstopil zaradi prepirov okrog točenja pijač na prvi veselici. Sledila sta mu še dva brata. Vsega skupaj je v seznamu članstva pred drugo svetovno vojno vpisanih 53 članov, vendar jih toliko skupaj ni nikoli bilo, saj so prihajali novi in odhajali stari.

Vsi predvojni člani so bili moški. Struktura članov je bila naslednja: 22 posestnikov ali sinov posestnikov, 12 železničarjev, 6 ključavničarjev, 4 mizarji, 2 kovača, 3 delavci in po en čevljar, krojač, klepar in livar. Ženske so kljub "nečlanstvu" pomagale na veselicah, hodile na zborovanja v narodnih nošah ali pa so bile kumice. Kumice so bile nekakšne pokroviteljice in najslavnejša je bila Cirmanova mama ali preprosto Kumica. Bila je gostilničarjeva žena in zato si je lahko privoščila izdatno podpiranje gasilskega društva. Leta 1980 je bilo članov 63. Od teh je bilo 20 učencev, dijakov in študentov, sedem kmetov, šest ključavničarsih mojstrov, pet mizarjev, pet nekvalificiranih delavcev, po trije 3 ključavničarji in upokojenci, po dva šoferja in avtomehanika ter en orodjar, kuhar, živliski tehnik, pedagoški delavec, avtoklepar, finomehanik, dentist, čevljar, brivec in ena šivilja.

Ledinska imena v Mednu[uredi | uredi kodo]

Standardizirane geselske iztočnice so natisnjene polkrepko in pokonci. Tiste geselske iztočnice, pri katerih standardizacija zaradi nejasne etimološke ali morfološke razlage ni bila možna v celoti ali pri katerih zaradi prevelike razlike z narečno obliko ne bi bila smiselna, so natisnjene polkrepko in ležeče.

Narečne oblike, ki v precejšnji meri že izkazujejo mešanje s kultiviranim osrednjeslovenskim govorom, so podane med oglatimi oklepaji v novi nacionalni transkripciji.

V etimološke osvetlitve uvaja krajšava Et. Slovenske besede so tu zapisane z dinamičnim naglasom brez tonemskih opozicij.

Ledinska imena posameznih parcel[uredi | uredi kodo]

  • Beli potok -ega -a m ime potoka, ime gozda [b`:l pó:tok].. Et.: Prilastek béli imajo navadno potoki in reke, ki tečejo po svetlem listnatem gozdu ali po svetlem dnu struge. Oba elementa slovanskega izvora.
  • Blek -a m ime travnika [blèk, u blé:k].. Et.: Sloven. blèk ‘krpa, zaplata’ < srvnem. flëc v enakem pomenu.
  • Boršt -a m ime gozda, tudi Stari boršt, Zeleni boršt [bÓ:ršt]. Et.: Sloven. bòršt ‘gozd’ < srvnem. for(e)st v enakem pomenu.
  • Breg -a m ime travnika [br`:x, u br`:x]. Et.: Sloven. brég ‘nagnjen svet’, slovanskega izvora.
  • Brezovice -vic ž mn. ime gozda [bra:zo1ce, u bra:zo1cax]. Et.: Iz bréza ‘Betula’, slovanskega izvora.
  • Češminar -ja m hišno ime Medno 31 [čəšmì:nar, pər čəšmì:narjə]. Et.: Po priimku bivšega lastnika, verjetno iz češmín ‘Berberis vulgaris’.
  • Čez štreko ime travnika [čəš štr`:ko]. Et.: Iz štréka ‘železniška proga’ < nem. Strecke ‘proga, pot’.
  • Dobravica -e ž ime travnika [dubrà:1ca, u dubrà:1c]. Et.: Manjšalnica od dobráva ‘valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem’, slovanskega izvora.
  • Dolhar -ja m hišno ime Medno 5 [dÓ:lxar, pər dÓ:lxarjə]. Et.: Prvotno verjetno *dolihar iz dól ‘dolina’, slovanskega izvora.
  • Dolina -e ž ime travnika [dulí:na, u dulí:n]. Et.: Sloven. dolína ‘nižji svet med vzpetinami’, slovanskega izvora.
  • Dolinica -e ž ime gozda [dulí:nca. u dulí:nc]. Et.: Manjšalnica od dolína, glej Dolina.
  • Donkar -ja m hišno ime Medno 20 [dÓ:nkar, pər dÓ:nkarjə]. Et.: Narečno iz Dobnikar prek Dobnik iz dób ‘vrsta hrasta’.
  • Dovji hrib -ega -a ime gozda [dÓ:1ji xrí:b]. Et.: Narečno iz Dolgi hrib, oboje slovanskega izvora.
  • Ferjanček -čka m hišno ime Medno 14 [fərjá:nčək, pər fərjá:nčkə]. Et.: Po imenu nekega bivšega lastnika z imenom Ferjanček < Florjanček, kar je manjšalnica krščanskega imena Florjan < lat. Floriānus iz flōs ‘cvet’.
  • Francek -cka m hišno ime Medno 24 [frənc\k, pər frənck\]. Et.: Po nekem bivšem lastniku z imenom Francek, kar je manjšalnica krščanskega imena Franc < nem. Franz < srlat. Franciscus.
  • Gajšter -tra m hišno ime Medno 13 [gà:ºštər, pər gà:ºštrə]. Et.: Prim. priimek Geister < nem. Geister iz Geist ‘duh’.
  • Glavna cesta -e -e ime ceste Ljubljana–Kranj [glà:1na ca:sta]. Et.: Očitna, iz gláven in césta, oboje slovanskega izvora.
  • Gmajnice -nic ž mn. ime gozda [gmà:jənce, u gmà:jəncax]. Et.: Množinska manjšalnica od gmájna ‘gozd, skupna vaška posest’ < srvnem. gemeine ‘občinska, vaška skupna posest’ iz gemein ‘skupen’.
  • Gošča -e ž ime njive, ime gozda [gÔ:ša, u gÔ:š]. Et.: Sloven. góšča ‘goščava, slab gozd’ iz góst, slovanskega izvora.
  • Gradišče -a s ime gozda [γrədí:še, u γrədí:š]. Et.: Sloven. gradíšče ‘prostor z ostanki prazgodovinskega naselja’ iz grád, slovanskega izvora. V Gradišču so našli ostanke železnodobnega naselja.
  • Groblje -belj ž mn. ime njive [grÓ:ble, u grÓ:blax]. Et.: Množina od gróblja ‘kup kamenja, zlasti pobranega z njive’, slovanskega izvora. Zaradi bližine Gradišča ni izključeno izhajati iz specializiranega pomena množinske oblike gróblje ‘ruševine’, ki ga navaja Pleteršnik.
  • Ježe Jež ž mn. ime travnika [ja:že, nə ja:žax]. Et.: Množina od jéža ‘strmina med dvema terasama’, slovanskega izvora.
  • Kamni -ov m ime njive [nə kamn\x]. Et.: Narečno iz množinske oblike od kámen.
  • Katrina Ančka -e -e ž hišno ime Medno 17 [ká:tərna à:nčka, pər ká:tərnə à:nčk]. Et.: Po lastnici Kátri in njeni nečakinji Ánčki.
  • Klin -a m ime travnika [klí:n, u klí:n]. Et.: Sloven. klín ‘priostren kos lesa’, slovanskega izvora; travnik je poimenovan po trikotnem tlorisu.
  • Kodran -a m hišno ime Medno 18 [kudr\n, pər kudrá:n]. Et.: Prim. sloven. priimke Kodran, Koder, Kodre, Kodrič, kar so domnevno prvotni vzdevki kodrolasemu človeku, iz kóder, slovanskega izvora.
  • Kolesarska -e ž ime ceste [kuləsá:rska]. Et.: Eliptično iz kolesárska (cesta/pot), po namenu, slovanskega izvora.
  • Košušce -šc ž mn. ime gozda [kušù:šce, u kušù:šcax]. Et.: Morda izpeljano iz košúta ‘jelenova samica’ ali iz kòš v pomenu ‘krošnja’ ali ‘grmovje’, ki ju navaja Pleteršnik, vendar imata obe povezavi zaradi besedotvorne nejasnosti zgolj hipotetično vrednost.
  • Kovač -a m hišno ime Medno 1 [kuvá:č, pər kuvá:č]. Et.: Sloven. kováč iz kováti, po poklicu bivšega lastnika. V 19. stol. se je hiši reklo še pri Tomovcu, kar je iz hipokoristika krščanskega imena Tomáž.
  • Kugla -e ž ime gozda [u kù:glə]. Et.: Morda iz nem. Kogel ‘zaobljen gorski vrh’.
  • Maček -čka m hišno ime Medno 22 [má:čək, pər má:čkə]. Et.: Po bivšem lastniku s priimkom Maček, kar je prvotno vzdevek po živali, slovanskega izvora.
  • Malin -a m ime gospodarskega poslopja lastnika iz Medna 2 [má:lən, u má:lnə]. Et.: Sloven. málin ‘mlin’ < *mъlinъ < stvnem. mulîn < lat. molīnum, molīna ‘mlin’.
  • Malo pečevje -ega -ja s ime gozda [má:l pəčù:je]. Et.: Z monoftongizacijo zaradi prvotnega naglasa v zvezi *málo pečevjé, v kateri pečevje pomeni ‘skalnat svet’, iz péč ‘skala’, slovanskega izvora.
  • Martan -a m hišno ime Medno 15 [mərtá:n, pər mərtá:n]. Et.: Po bivših lastnikih s priimkom Martan iz Medvod. Priimek Martan < it. Martano je morda iz krščanskega imena Marta.
  • Miha -a m hišno ime Medno 25 [Mí:xa, pər Mí:x]. Et.: Po nekem bivšem lastniku z imenom Míha, kar je hipokoristik krščanskega imena Míhael.
  • Mlinar -ja m hišno ime Medno 2 [mlì:nar, pər mlì:narjə]. Et.: Sloven. mlínar < *mъlinar’ь < stvnem. mulinâri < lat. molīnārius ‘mlinar’ iz molīnum, molīna ‘mlin’.
  • Na Aleškovem ime travnika [nə əla:škovəm]. Et.: Po bivšem lastniku z imenom Aléšek, kar je manjšalnica krščanskega imena Aleš < lat. Alexius < gr. Aléksios.
  • Na farici ime travnika [nə fá:rc]. Et.: Iz fára ‘župnija’ < srvnem. pharre < lat. par(r)ochia ‘župnija’ < gr. paroikía ‘soseska’, ker je bil travnik nekdaj župnijska posest.
  • Na ježah ime njive [nə ja:žax]. Et.: Glej Ježe.
  • Na plateh ime njive [nə pwəta:x]. Et.: Iz množine od plát ‘stran’, prvotno ‘polovica’, slovanskega izvora.
  • Na stanežiškem ime njive [nə stá:neškəm]. Et.: Po sosednji vasi Stánežiče, narečno Stá:neče, kjer imajo Medanci velik kompleks njiv. Ime vasi izvira iz *Stanežit’i s prvotnim pomenom ‘Staneževi ljudje’ in je tvorjeno iz hipokoristika *Stanež, ta pa spada k slovanskemu osebnemu, tudi krščanskemu imenu Stanislav.
  • Na Škrbinku ime travnika [nə škərbí:nk]. Et.: Iz škrbína v pomenu ‘čer, ostra skala’.
  • Nad logom ime njive [nəd lÓ:gam]. Et.: Iz lóg ‘(močviren) travnik ob vodi, deloma porasel z drevesi, gozd (blizu naseljenih krajev)’, slovanskega izvora.
  • Novak -a m hišno ime Medno 21 [nuvá:k, pər nuvá:k]. Et.: Po nekem bivšem lastniku s priimkom ali vzdevkom Novak iz nóv, slovanskega izvora.
  • Osredek -dka m ime gozda [usr`:dək, nə usr`:tkə]. Et.: Sloven. osrédek ‘kar je na sredi’, ker ta del gozda leži med večjimi gozdnimi parcelami, iz sréda, slovanskega izvora.
  • Petrovec -vca m hišno ime Medno 16 [p`:tro1c, pər p`:tro1c,]. Et.: Po nekem bivšem lastniku s krščanskim imenom Péter < lat. Petrus < gr. Pétros iz pétros, pétra ‘skala’.
  • Pod hribom ime sadovnjaka [put xrí:bam]. Et.: Iz hríb, slovanskega izvora.
  • Pod klancem ime njive [put klá:ncam]. Et.: Iz klánec, slovanskega izvora.
  • Pod potom ime njive [put pÔ:tam]. Et.: Iz pót moškega spola, slovanskega izvora.
  • Pavlač -a m hišno ime Medno 3 [po1lá:č]. Et.: Hipokoristik krščanskega imena Pável < lat. Paulus iz paulus ‘majhen’.
  • Prapreče -eč ž mn. ime njive [prá:preče, u prá:prečax]. Et.: Iz narečno prápret ‘praprot’, slovanskega izvora.
  • Pri cesti ime travnika, ime njive, ime sadovnjaka [pər ca:st]. Et.: Iz césta, slovanskega izvora.
  • Pri hiši ime sadovnjaka [pər xí:š]. Et.: Iz híša < stvnem. hûs ‘hiša’.
  • Pri Igličarju ime njive [pər ì:gličarjə]. Et.: Po sosednji hiši s priimkom Igličar. Priimek prvotno morda označuje nekoga, ki ima v posesti iglico, tj. ‘tesno špranjo skozi skalovje’. Možno je tudi izvajanje iz sicer nepotrjene besede *iglik v pomenu ‘iglast gozd’.
  • Pri kapelici ime sadovnjaka [pər kəp`:lc]. Et.: Iz kapélica ‘zidano znamenje s svetimi podobami’, manjšalnice od kapéla < srlat. cappella.
  • Pri Kovaču ime gozda [pər kuvá:č]. Et.: Po hišnem imenu Kovač.
  • Pri kozolcu ime njive [pər kuzú:c]. Et.: Iz kozôlec, slovanskega izvora.
  • Pri Savi ime njive, ime travnika [pər sá:1]. Et.: Iz rečnega imena Sáva < lat. Savus, predromanskega izvora.
  • Pri studencu ime gozda [pər stədé:nc]. Et.: Iz studênec, slovanskega izvora.
  • Pri Tometu ime gozda [pər tuma:t]. Et.: Po hišnem imenu Tomè, ki je lahko iz hipokoristika krščanskega imena Tomáž < lat. Thomas < aram. Toma iz toma ‘dvojček’ ali iz nekega slovanskega imena na tom-, npr. Tomislav.
  • Pri vahtnici ime njive [pər và:xtənc]. Et.: Iz váhtnica ‘železniška postaja’, prvotneje ‘stražarnica’, iz váhta ‘straža’ < nem. Wacht ‘straža’.
  • Pri Vojsku ime travnika [pər vÓ:ºsk]. Et.: Po bližnji hiši s priimkom Vojska.
  • Rakar -ja m hišno ime Medno 11 [rà:kar, pər rà:karjə]. Et.: Iz ráka ‘leseno korito, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko kolo’ < lat. arca ‘skrinja, vodni zbiralnik, cisterna’.
  • Raven -vni ž ime gozda [rá:vən, nə rá:vən]. Et.: Sloven. ráven ‘ravnina’ iz pridevnika ráven, slovanskega izvora.
  • Rbidovec -vca m hišno ime Medno 17 [ərbí:do1c, pər ərbí:do1c]. Et.: od priimka Robida, ki prihaja iz rastlinskega imena robída.
  • Roje Roj ž mn. ime njive, ime travnika, ime spodnje savske terase [rÔ:je, nə rÔ:jax]. Et.: Množina od sloven. rója ‘odvodni jarek’ < furl. roja ‘odvodni ali namakalni jarek’ / *rojь ‘vodni tok’.
  • Rosje -sij ž mn. ime gozda [rÔ:sje, u rÔ:sjax]. Et.: Nejasna.
  • Rov -a m ime gozda [rÓ:1, u ró:1]. Et.: Sloven. ròv ‘ozka odprtina, ki vodi pod zemljo, jarek’, slovanskega izvora.
  • Rovtar -ja m hišno ime Medno 10 [rÓ:1tar, pər rÓ:1tarjə]. Et.: Iz róvt ‘izkrčeno ozemlje’ < srvnem. riute v enakem pomenu.
  • Senožet -i ž ime travnika [snož`:t, u snož`:t]. Et.: Sloven. senožét ‘travnik’, kar je zloženka senó in žéti ‘kositi’.
  • Siga -e ž ime njive, ime vrhnje savske terase [nə sí:x]. Et.: Sorodno s hrv., srb. s¥ga ‘apnenčasta prevleka’ (od koder je prevzeto slovensko knjižno síga), narečno hrv. tudi ‘droben pesek’, iz česar je hrv. krajevno ime Sige; slovanskega izvora.
  • Soteska -e ž ime njive [sut`:ska, u sut`:sk]. Et.: Sloven. sotéska ‘ozka dolina’, sorodno s pridevnikom têsen, slovanskega izvora. Njiva se nahaja ob Savi v najtesnejšem delu pri vhodu v ožjo Ljubljansko kotlino.
  • Stolec -lca m ime gozda [stÓ:1c, u stÓ:1c]. Et.: Verjetno iz manjšalnice od stòl. Imena Stòl navadno označujejo vzpetine s ploskim vrhom. Manj verjetno je izvajanje iz pomena ‘(pastirsko) zavetišče’, ki je znan v dinarskem svetu.
  • Strmina -e ž ime gozda [stərmí:na, u stərmí:n]. Et.: Sloven. strmína ‘strm svet’ iz stŕm, slovanskega izvora.
  • Štrekelj -klja m hišno ime Medno 4 [štrè:kəl, pər štrè:klə]. Et.: Po sedanjem lastniku s priimkom Štrekelj, domnevno iz sloven. štrékelj, strékelj ‘tečaj pri vratih, štrcelj posekanega mladega drevesa’. Nekdaj se je hiši reklo Novákova kovačíja.
  • Šubelj -na m hišno ime Medno 9 [šú:bəl, pər šú:bəlnə]. Et.: Prim. sloven. priimek Šubelj, verjetno iz srvnem. schubel ‘otep slame’ ali iz narečno nem. vzdevka Schaub človeku šibke postave, iz katerega je tirolsko nem. vzdevek Schewblein.
  • Ta široka njiva - -e -e ž ime njive [tə šərÓ:ka ní:va]. Et.: Očitna, iz določne oblike pridevnika širòk in njíva, oboje slovanskega izvora.
  • Tratinica -e ž ime gozda [tratí:nca]. Et.: Sloven. tratínica, manjšalnica od trátina ‘travnik’ iz tráta < srvnem. trat ‘pašnik’. Nekdaj je bil namreč tu pašnik.
  • Ulice -lic ž mn. ime ceste od hiše Medno 22 do gozda [ù:lce, nə ù:lcax]. Et.: Sloven. samostalnik úlica ‘ozka pot’ je v množini izpričan v specialnem pomenu ‘ozka pot, omejena z grmovjem, plotom ali kamenjem, po kateri vodijo živino na pašo ali na vodo’, slovanskega izvora.
  • Urič -a m hišno ime Medno 12 [ur\č, pər urí:č]. Od priimka Lavrič, ki je bil gospodar kmetije v 18.stol. Lavrič je patronimik hipokoristika svetniškega imena Lovrenc < lat. Laurentius
  • V jami ime travnika [u já:m]. Et.: Iz jáma ‘kotanja, vdolbina v zemlji’, slovanskega izvora.
  • V pšenku ime njive [u pša:nk]. Et.: Narečno iz peščének ‘peščena jama, peščen svet’ iz pések, slovanskega izvora.
  • V rupi ime gozda [u rú:p]. Et.: Po studencu z imenom Rúpa iz rúpa ‘jama’, slovanskega izvora.
  • Velika dolina -e -e ž ime gozda [v`:lka dulí:na]. Et.: Očitna, iz določne oblike pridevnika vêlik in dolína, oboje slovanskega izvora.
  • Vrt -a m ime njive, ime sadovnjaka, ime travnika [v\rt, nə vərt\]. Et.: Sloven. vŕt ‘manjše zemljišče blizu hiše, navadno travnik in sadovnjak’ < roman. < lat. hortus ‘vrt’.
  • Za Cirmanom ime travnika [zə c`:rmanam]. Et.: Po bližnji gostilni Círman. Priimek Cirman izvira iz nem. Ziermann ‘gizdalin’, kar je zloženka iz Zier ‘lišp, okras’ in Mann ‘mož’.
  • Za hribom ime travnika, ime njive [zə xrí:bam]. Et.: Iz hríb, slovanskega izvora.
  • Za Kaščarjem ime gozda [zə kà:ščarjam]. Et.: Po bližnji hiši Káščar iz kášča < srvnem. kaste ‘omara, skrinja, kašča’.
  • Za Ulicami ime njive [zə ù:lcam]. Et.: Glej Ulice.
  • Za vodo ime travnika [zə vudÓ:]. Et.: Iz vôda, s čimer je mišljen potok Seničica, starejše Zakonjščica.
  • Zajezi - m mn. ime gozda [zə jezì:, zə jezmí:]. Et.: Iz predložne zveze za jezí, v kateri množinska oblika jezí od jéz pomeni ‘raka, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko kolo’, slovanskega izvora.
  • Zaprešnice -nic ž mn. ime travnika [zəpr`:šənce, nə zəpr`:šəncax]. Et.: Narečno iz *Zapréščinice z izvornim pomenom ‘svet za poseko’ je tvorjeno iz préska < préseka ‘poseka v gozdu, živa meja’, slovanskega izvora.
  • Zaverje -a s ime travnika ob sotočju Seničice in Save [zəvè:rje, u zəvè:rjə]. Et.: Verjetno iz predložne zveze za vérje, v kateri je verje kakor v imenu bližnje vasi Verjè nastalo iz *vyrьje ‘tolmuni’, tvorbe iz praslovanske besede *vyrьjь ‘tolmun’. Tolmuni imajo v slovanski mitologiji pomembno mesto. V ukrajinščini sorodna beseda výrej pomeni tudi ‘dežela umrlih’, v poljščini pa wyraj tudi ‘dežela, kamor odlete pozimi ptice selivke’. Slovani so namreč verovali, da vodi pot v onostranstvo prek vode, točneje, da je bivališče umrlih pod vodo, kjer po starem verovanju tudi prezimujejo ptice. Za to mitološko domnevo govori že praslovanska beseda *rajь ‘dežela umrlih, nebesa’, ki je zelo verjetno izpeljana iz *rojь ‘vodni tok’. Delna vzporednica je grško verovanje, da morajo duše umrlih na poti v Had prečkati reko Stiks.
  • Zavoh -a m ime travnika [zá:wox, nət zá:woxam]. Et.: Narečno iz zálog v pomenu ‘živa meja’, kar je iz predložne zveze za logom.
  • Zduše Zduš ž mn. ime njive, ime srednje savske terase [nə zdú:šax]. Et.: Nejasno, morda tvorjeno iz slovansko *vъzduxъ ‘veter, sapa, zrak’.
  • Zelnik -a m ime njive [z`:wənk]. Et.: Sloven. zélnik ‘zelenjavni vrt’ iz zél.
  • Zgoraj kozolca ime sadovnjaka [zgÓ:r kuzú:ca]. Et.: Iz kozôlec, slovanskega izvora. Sadovnjak namreč leži nad kozolcem.

K poimenovanju okolice sodijo tudi imena konj, ki so predstavljali najpomembnejši »stroj« kmetij. Živali po nepisanem pravilu niso smele imeti krstnih imen, čeprav so pri Uričevih svojčas imeli tudi vola z imenom Janez. Sicer pa so konje poimenovali po barvi, značaju in domišljijsko. Prama je bila rjava kobila (od nemškega braun). Fuks je bil konj lisičje barve (od nemške lisice-fuks). Švorca je bila kobila črne barve (od nemške besede schwarz). Miško je bil prijazen konj, Živko je bil poskočen, Pubi je bil konj (pob) v paru s kobilo Rubi. Rižan je ime dobil od kdo ve kje.

Pripovedi v zvezi z ledinskimi imeni v Mednu[uredi | uredi kodo]

GRADIŠČE

Tu je bilo železnodobno naselje in prvotni slovanski prebivalci Medna so zagotovo našli kakšne ostanke tega naselja. Poleg tega ljudje pripovedujejo tudi o skrivnem rovu, ki naj bi povezoval Medanski grad z gradom na Jetrbenku. Seveda je zgodba le plod domišljije, saj je do Jetrbenka 3,5 km. Vendar pa tovrstne zgodbe opisujejo neko drugo povezavo med Jetrbenkom in Mednom. To je lahko enostaven spomin na lastniško povezavo (graščaki z Jetrbenka so bili v 14.stol. lastniki vsaj osmih kmetij v Mednu), na astronomsko smer, s katero so nekoč šteli čas ali kaj tretjega.

RUPA

Rupa je ime za kraj kjer je še do prvih let po 2. svetovni vojni izviral topel studenec, ki pa je presahnil. Ker je bil studenec topel, so tu vaščanke prale perilo, tudi pozimi. Legenda v zvezi s tem imenom pravi, da je bil tu zakopan sod zlata. Ko je nekdo ta sod izkopaval, je nastala jama, iz katerega je potem pritekel topel studenec. Ta je potem ostal, iskalec zaklada pa zlata ni našel.

PETROVI SINOVI

Petrova kmetija (Medno 16) je danes zelo majhna, včasih pa je bila največja v vasi. Ko pa je imel eden od gospodarjev 4 sinove, je kmetijo razdelil na 4 dele. To je naredil zato, da sinovom ni bilo treba v vojsko, saj so morali na vojsko samo fantje, ki so imeli zemlje manj od določenega zemljiškega minimuma. Zato je šla Petrova kmetija na 4 dele in sinovom ni bilo treba k vojakom. Tako so nastale 4 majhne kmetije: Petrova (Medno 16), Robidova (Medno 17), Mihova (Medno 25) in Franckova (Medno 24). Verjetno je pripoved povezana s časom Odloka o dosmrtni vojaški službi, ki je veljal od leta 1763 do 1802 in ga je sprejel cesar Jožef II. Po tem odloku je moral v dosmrtno vojaško službo vsak fant, ki ni imel grunta ali ni bil izučen za kakšno obrt.

KUGLA

Kugla je največja gozdna parcela v Mednu in je že od nekdaj last Gajštrovih (M13). Nahaja se na južni vaški meji, tako da je po zračni razdalji pravzaprav bliže Stanežičam in Seničici. V Kugli je »tancpoden«, krog oziroma plesišče. Sredi Kugle je namreč samostojen vrh gozda, ki so ga nekoč davno razkopali tako, kot bi okroglino vodoravno odrezali. Tako je nastal popolnoma okrogel plesni podij s premerom kakšnih 100 metrov. Tu so se po pripovedovanju zbirali mladi (verjetno iz več vasi) na občasnih plesih. Za dovoljenje za takšen ples je bilo treba pri oblasteh plačati neko pristojbino, noben ples pa ni bil pravi, če na njem ni bilo pretepa, pri katerem bi tekla kri. Plesov vsaj v drugi polovici 19.stol tod že ni bilo več.

DOVJI HRIB

V Dovjem hribu je bila ob gozdni poti od Tratinice do Doline še do pred nekaj leti velika luknja, po navadi polna vode, ki je sedaj zasuta in prekrita s preperelim vejevjem. Po pripovedovanju naj bi nekoč v njej utonil berač na poti od Medna proti Stanežičam.

Navade in vraže Medancev[uredi | uredi kodo]

O današnjih navadah in šegah Medancev je danes skorajda že nemogoče pisati, saj imajo ljudje raznovrstnih poklicev, starosti, prepričanj, nacionalnosti silno različne navade. Le ko so bili še vsi kmetje in vsi verni, je bilo moč opisati neko zares skupinske navade. Žal so stare navade iz časov pred pokristjanjevanjem v obcestno prevetrenem Mednu že povsem zamrle in z izjemo pusta ne poznamo več škratov, vil, sojenic, rojenic in drugih čarobnih bitij.

Božič je v vsem krščanskem svetu najpomembnejši družinski praznik. Pred tem dnem gospodinje pečejo potico, na božični večer ali popoldne pa se zbere vsa družina pri večerji, pri kateri se pogovarjajo o dogodkih v preteklem letu in razgrinjajo načrte za naslednje leto. Mnogi šele na božični predvečer (24. decembra) postavijo jaslice in novoletno smrečico, pod katero so ta večer ali pa naslednje jutro razporejena tudi darila, ki jih prinaša Božiček. Po stari navadi je treba na božični večer s tlečo smrekovo smolo in z blagoslovljeno vodo pokaditi ter poškropiti vse prostore v hiši in v gospodarskih poslopjih, kar prinaša srečo in blagostanje. Drugič je treba to ponoviti na silvestrski večer, tretjič pa na predvečer svetih treh kraljev (5. januarja zvečer). Blagoslovljeno vodo za te priložnosti delijo v podružnični cerkvi v Stanežičah na dan svete Lucije (13. decembra) Mnogi gredo k polnočnici v Šentvid ali Ljubljano. Na božični dan se medsebojnih obiskov ne dela. Verjamemo, da se ti na ta dan za vrat podre žleb hiše, ki si jo obiskal.

Novoletni dan po prepričanju starejših Medancev zaznamuje celo leto. Če se ti ta dan zgodi kakšna nezgoda, te bodo take težave spremljale celo leto. In če je dan srečen in zadovoljen, bo tako tudi celo leto pred teboj. Pri družinah, kjer darila nosi Dedek Mraz so le-ta pod smreko to jutro.

Sveti trije kralji (6. januarja) so zadnji dan v novoletni trilogiji. Na predvečer tega dne je treba še zadnjič pokaditi in poškropiti prostore, eden od članov družine pa mora nad vsemi vhodnimi vrati z belo kredo narisati tri križe. To simbolizira tri kralje in pomeni prošnjo naj bi trije kralji čuvali hišo vseh nezgod. Na vhodnih hišnih vratih starejši Medanci še vedno izpišejo letnico v dveh delih in prve tri črke imen treh kraljev (Gašper, Miha, Boltežar) na tak način:

20 G. + M. + B. 06

Zdaj komaj še živi spomin na običaj koledovanja, kjer so šli od hiše do hiše po trije mlajši fantje, ki so oblečeni v halje in pokriti s papirnatimi kronami predstavljali tri kralje. Eden od njih, ki je predstavljal Boltežarja (Baltazar), je imel čez obraz črno kapuco z odprtinami za oči in v rokah škatlo za pobiranje darov. Pri vsaki hiši so zapeli:

Bog daj srečo hišni oče,
hišni oče, hišna mati.
Bog daj srečo, hčerka mlada,
hčerka mlada, pridni sin.
Prosimo za majhen ofer, božji dar,
da vas ognja suše, toče
in bolezni bog obvar.
Da bi dobro letno imeli,
da ob letu bi veseli
dali v prodaj tolk pšenice,
da žvenkljale bi petice.
Pri družini in živini
srečo bog vam daj,
po smrt pa sveti raj.

Ob svečnici je treba pospraviti jaslice in novoletno smrečico.

V januarju je vedno občni zbor gasilskega društva. To je družabni dogodek, na katerega ne pridejo izključno samo člani društva. Člani društva pridejo v svečanih uniformah. Poslušajo poročila predsednika, poveljnika, vodje tekmovalnih enot, vodje gasilk, gospodarja, tajnika in predsednika nadzornega sveta o minulem delu ter program predsednika društva za delo v novem letu. Po občnem zboru vsi udeleženci dobijo pijačo in kuhano klobaso, večkrat pa zaigra še godec in srečanje se konča šele pozno ponoči.

Predpustni čas je bil na kmetih, kjer je bilo takrat najmanj dela, tradicionalno namenjen porokam. Navada je še ostala, čeprav že zdavnaj ni več trdna. V resnici tudi včasih ni bila, saj se je s poroko mnogokrat mudilo zaradi nosečnosti neveste. Ljudje se zares izogibajo le še porokam v postnem času (40 dni pred veliko nočjo).

Pred poroko imajo fantje kot slovo od prijateljev fantovščino, punce pa dekliščino, po navadi v kakšni restavraciji, včasih tudi doma. Prvotni pomen tega dogodka je seveda brezpredmeten, saj so navkljub morebitni selitvi prijatelji in prijateljice še naprej redno v stiku.Včasih so šli v Mednu po nevestino balo ženinovi sosedje teden pred poroko. Pripeljali so jo z vozom ali celo z več vozovi, kar je bilo imenitneje. Voz oziroma vozovi so bili okrašeni s smrečjem in papirnatimi trakovi v narodnih barvah (rdeča, bela, modra). Konjem so na vrat obesili zvonec, na komat pa zataknili cvetje. Fantje so klobuke okrasili s cvetjem in v spremstvu godca odšli na nevestin dom po skrinjo in ostale uporabne predmete. Pot je bila seveda pospremljena s pivskimi postanki. Danes balo predstavljajo darila, ki jih, po navadi na poročno slavje, prinesejo povabljenci, predvsem pa starši obeh mladoporočencev in ne več samo nevestini.

Ko pride ženin na dan poroke po nevesto v vas, mu vaški fantje pred odhodom pripravijo šrango. To je zapora iz drobnejšega debla, ležečega na dveh stolicah, ki ga potem po malem žagajo, odvisno od višine zneska, ki ga za “odkup” neveste plača ženin. Pogajanje se začne z nagovorom vodje šranganja o vrlinah neveste in o strašni izgubi, ki bo doletela vas, ker jo bo odpeljal. Izguba je ocenjena z nekim precej visokim zneskom, ki ga potem ženin niža tem manj uspešno čim bolj se mu bliža rezerviran čas pri matičarju. Ko se pogodijo za pravo ceno, dva “žagarja” ob spremljavi godca do konca prežagata deblo in svatovski sprevod lahko odide oziroma odpelje.

Občasno na sami svatbi fantje potem skušajo še ukrasti nevesto, ki jo mora ženin v pogajanjih spet odkupiti, vendar je to bolj običaj iz okoliških krajev in ga Medanci ne štejemo za svojega.

Na pustni dan po vasi od hiše do hiše hodijo otroci preoblečeni v maškare, prosit krofe in drobiž. Pozno popoldne je po navadi otroški ples v maskah v gasilskem domu.

Na pustni večer je kresovanje. Vaški fantje cel teden vlečejo na čim večji kup dračje, debla in tudi avtomobilske gume ter zvečer zakurijo kres. Z drugimi vasmi tekmujejo v višini plamenov in seveda je bolj imeniten tisti, ki je večji. Kres zakurijo v Goši ali na Zaprešnicah, včasih pa je bil v vaškem rivalstvu še eden Na Ježah. Redno so kresovi tudi v Stanežičah, Pirničah, Guncljah in včasih na Šmarnogorski Grmadi.

V času pred veliko nočjo mora vsakdo počistiti stanovanje in okolico hiše ter po minuli zimi prezračiti žimnice. Gasilsko društvo organizira večje ali manjše čistilne akcije po vasi. Na velikonočno soboto popoldne je v vsaki vasi organizirano žegnanje pirhov, šunke, potice in hrena. Župnik ali kaplan se v spremstvu dveh ministrantov pripelje iz Stanežič. Košare z velikonočnimi dobrotami, pripravljene za žegnanje, so bile pred drugo svetovno vojno razpostavljene v gasilskem domu, po njej pa dolga leta v “hiši” pri Novakovih (M 21). Sedaj so že dolgo v garaži pri Kodranovih (M 18). Vso vsebino žegnanih košar je treba pojesti točno za velikonočni zajtrk in nič od žegnanega se ne sme vreči v smeti. Zato jajčne lupine od žegnanih pirhov gospodinje vržejo v ogenj. Že v soboto dopoldne tega dne mežnar iz Stanežič po hišah nosi kadilo in blagoslovljen ogenj, ki ga predstavlja košček žerjavice, ki ga gospodinje vržejo v štedilnik, da se velikonočna šunka kuha na blagoslovljenem ognju. Za to dobi štrukelj (samostojno pečen kratek kos peciva iz testa za potico) ali denar. To je plačilo za njegovo celoletno delo mežnarja.

Na veliko noč je velikonočni zajtrk, ki je po štiridesetdnevnem postu (ki ga le še redkodko upošteva) drugo najpomembnejše družinsko srečanje v letu poleg božične večerje. Po jutranji maši, sredi dopoldneva se zbere vsa družina ob mizi z velikonočnimi dobrotami. Tega dne otroci organizirajo tekmovanja v valjanju pirhov. To izgleda tako, da iz dveh deščic sestaviš žleb in po njem spuščaš pirhe. Zmaga tisti, ki se prikotali najdlje. Zmagovalec pobere vse pirhe, ki so v tisti igri sodelovali. Najbolje se odreže jajce z najbolj čvrsto lupino, ker so že kmalu pirhi vsi strti in se le še slabo kotalijo.

Na dan svetega Florjana (4.maja) se ni smelo v vasi zavrteti nobeno kolo. Ustno izročilo pravi, da je v zgodovini vas dvakrat do tal pogorela. Josip Mal v svoji Zgodovini slovenskega naroda zares poroča, da je leta 1844 v Mednu pogorelo 9 hiš. Verjetno tudi zato je vaška kapelica posvečena svetemu Florjanu, zaščitniku pred ognjem. Zaradi dvakratnega požara so se vaščani zaobljubili, da se na dan svetega Florjana v vasi ne bo zavrtelo nobeno kolo. Ta dan so stali vsi vozovi, celo vozički s katerimi so gospodinje vozile prodajat zelenjavo na tržnico v Šiški. Na ta dan se ni smel vrteti niti kolovrat. Zaobljubo so uradno ukinili šele 1931 na župniji v Šentvidu. Na ta dan je šla po prvi maši vsa župnija v procesiji v Stanežiče, kjer je kaplan maševal za Medno

Na binkoštno nedeljo zjutraj so si posebej mlajši včasih umivali obraz z roso, ker ima binkoštna rosa čudežno moč pomlajevanja in polepševanja.

Na predvečer kresnega dne (23.junija) je treba po vseh prostorih v hiši položiti svežo praprot, da bo na njej lahko poležal sveti Janez Krstnik. Zjutraj, ko je praprot že uvela, to dokazuje, da je Janez Krstnik dejansko poležal na njej. Prav tako je treba za okenske mreže zatakniti praprot in kresnice. Tega večera fantje občasno pripravijo tudi manjši kres.

V začetku poletja, po navadi junija, je gasilska veselica. Že mnogo let je na platoju pod gasilskim domom, včasih pa je bila na Šubeljnovem dvorišču (M 9) in še prej pri Mihu (M 25). Pred desetletji je bila ob nedeljah popoldne, potem dolga leta na soboto, sedaj pa je ob petkih zvečer.

Angelska nedelja (prva nedelja v septembru) je v Mednu žegnanska. Žegnanske nedelje so časovno različno razporejene po vaseh iste župnije od spravila žita v avgustu do časa po spravilu vseh poljščin v novembru. Na žegnansko nedeljo, ki je neke vrste proslavitev pospravljenega pridelka, so h kosilu povabljeni vsi sorodniki iz drugih krajev. Za ta dan je treba speči potico in krofe, skuhati goveje meso in juho z rezanci.

Od pozne pomladi do zgodnje jeseni se mladi, predvsem fantje, zvečer dobivajo ob igrišču pod gasilskim domom. Včasih so se dobivali nedaleč stran na tako imenovanem “bekslnu”, nasproti kapelice ob glavni cesti, medtem ko so se punce dobivale na Kodranovi klopci (klop tik pred Petrovo domačijo (M 16), vsi skupaj pa ob Petrovi štirni, pri gasilskem domu.

Na dan mrtvih (1.novembra) vsi obiščejo sveže preurejene grobove, okrašene s cvetjem in svečami. Ta dan je na vseh pokopališčih procesija, v kateri duhovnik s spremstvom po molitvi obhodi pokopališče in ga žegna z nekaj kapljicami vode in kadilom.

Medanci verjamejo, da kadarkoli po daljšem premoru zazvoni mrliški zvon v cerkvi v Stanežičah, bo zazvonil še dvakrat. Res so že mnogokrat v krajšem časovnem obdobju pomrli po trije iz Medna, Stanežič ali Dvora, ki jim potem zvoni mrliški zvon v Stanežičah in sedaj je prepričanje o tem splošno, čeprav včasih umre po daljšem času le eden ali dva.

Mrtve pokopavajo Medanci tradicionalno na farnem pokopališču v Šentvidu. Ker je tam prostora zmanjkalo za nove grobove, so mnogi prisiljeni kupiti grob na Žalah, v Sori, Pirničah ali Šmartnem. Umrle skoraj nihče več ne postavlja na pare v domači hiši, temveč hodijo trugo ali žaro vsi kropit v mrliške vežice. V hiši, kjer imajo mrtveca na parah, ob njem ves čas bedi eden od domačih, pred vhodom pa je vsem na očeh pokonci postavljena truga.

Ko so mrtve včasih sneli s par v domači hiši in jih položili v trugo ter naložili na mrliški voz iz Šentvida, so pogrebci pred odhodom pred hišo še enkrat molili, mežnar pa je pozval vse prisotne naj pozabijo zamere do pokojnika.

Na večer pred Miklavžem (5.decembra zvečer) po hišah hodijo vaški fantje preoblečeni v Miklavža, angela in parkeljne. Trkajo po oknih, rožljajo z verigami in strašijo otroke ter jih nagrajujejo s sladkarijami, če na vprašanje ali so bili med letom kaj pridni odgovorijo pritrdilno. Sedaj že mnogo let medanski fantje ne premorejo več potrebnih rekvizitov in po hišah hodi skupina iz Stanežič. Obhod po hišah seveda zahteva denarni prispevek obiskanih.

Preko celega leta so bile razporejene procesije za župnijo Šentvid, v katerih so obiskovali različne podružnične cerkve župnije ali pa sosednjih župnij. Take procesije so bile vedno priložnost za manjše sejme, srečevanje sorodnikov iz drugih vasi in sklepanje novih znanstev in predporočnih zvez. Posebnih procesij Medanci sami niso imeli. Na cvetno nedeljo po žegnanju butaric in oljčnih vej gre procesija okrog cerkve v Šentvidu. Na veliko soboto popoldne je šla procesija pred nočjo po pokopališču. Na veliko nedeljo je šla procesija z banderami od župnijske cerkve proti Poljanam po Štuli in nazaj na Celovško cesto. Danes so običajne procesije križevega tedna. Na dan svetega Marka je šla vsa župnija z banderami k cerkvi svetega Jerneja v Šiški. Na praznik svetega Rešnjega telesa je šla procesija iz šentviške cerkve v cerkev v Stanežičah in nazaj. Osem dni kasneje je šla procesija v cerkev v Dravljah. Na svetega Florjana dan je bila, kot že omenjeno, procesija iz šentviške cerkve v stanežiško in nazaj. Na god svete Marjete je šla vsa župnija v procesiji v Koseze, kjer sta bili dve maši. Prav tako je šla vsa župnija v nedeljo pred svetim Jakobom v Glince. V nedeljo po svetem Roku je šla vsa župnija s procesijo v Dravlje. Drugo nedeljo v oktobru so se verniki zbrali pri kapelici v Guncljah in šli v procesiji z banderami v župnijsko cerkev.

Poleg tega so Medanci in drugi župljani šentviške župnije hodili tudi na procesije izven meja župnije. Na belo nedeljo je bila procesija k Devici Mariji v Polju. Tretjo nedeljo po veliki noči je šla procesija skupaj z župljani iz Dobrove in Brezovice v cerkev na Rožniku. Četrto nedeljo po veliki noči je šla vsa župnija v procesiji na Golo brdo. Šesto nedeljo po veliki noči so šli Šentviščani v procesiji v Soro. Na binkoštno nedeljo (in kasneje na binkoštni ponedeljek) je bila procesija v Crngrob, kamor so prišli tudi verniki iz župnije Smlednik. Prvo nedeljo po binkoštih (na god svete Trojice) oziroma kasneje na god svetega Jakoba je šla dvodnevna procesija k cerkvi sv. Trojice nad Vrhniko. Naslednje leto je šla šentviška procesija k cerkvi svetega Jožefa v Preserje.

Na dan najdenja svetega Križa je šla šentviška procesija na Šmarno goro, v nedeljo po svetem Janezu Krstniku je šla procesija v cerkev na Katarini. Na dan Marijinega obiskovanja je šla do 1749 procesija v Dvor pri Polhovem Gradcu, na dan svetega Urha v Smlednik, na dan svete Marije Magdalene pa v Šmartno pod Šmartno goro.

Druga nedelja po binkoštih je bila nekoč rezervirana za dvodnevne procesije v oddaljenejše kraje: preko Kranja v Ljubno na Gorenjskem (kar so kasneje zamenjale Brezje) ter preko Skaručne v Novo Štifto na Štajerskem in k Svetemu Primožu nad Kamnikom. Tradicija romanja ali vsaj izleta v cerkev svetega Primoža nad Kamnikom je med Medanci in Stanežičani živa še danes. Po ljudskem izročilu so cerkev svetega Jakoba pod vrhom Jetrbenka in cerkev svete Marjete v Žlebeh zidali zidarji, ki so pred tem gradili romarsko cerkev svetega Primoža nad Kamnikom, gradili pa naj bi tudi cerkev v Stanežičah. Cerkev svetega Primoža je bila iz manjše romanske predelana v dvoladijsko dvoransko stavbo v letu 1459, kor pa je bil dozidan leta 1507. Zakaj še danes tja hodijo Medanci in Stanežičani ni jasno, vsekakor pa to sledi neki povezavi. Ali so res isti zidarji zidali tudi cerkev svetega Jakoba v Stanežičah, ali so bili ti zidarji doma iz Medna in Stanežič ali pa je šlo za kaj četrtega, bomo morda kdaj izvedeli, ali pa tudi ne. Zanimivo pa je, da ta povezava s cerkvijo svetega Primoža nad Kamnikom obstaja že, če ustno izročilo drži, celih pet stoletij.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Janez Kopač, Medno in Medanci skozi čas, samozaložba 2003

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Več gradiva o temi Medno v Wikimedijini zbirki