Mavič proti Hrvaški

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Marić proti Republiki Hrvaški [2014] [1] (opr. št.: 50132/12) v katerem je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da je upepelitev mrtvorojenega otroka skupaj s kliničnim odpadom in brez puščenih kakršnih koli sledi ter informacij o kraju pokopa, kršitev posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja.

Stranke: Miodrag Marić (pobudnik) proti Republiki Hrvaški

Dejstva: Pobudnikova žena je v 9. mesecu nosečnosti rodila mrtvorojenega otroka. Z možem nista želela prevzeti posmrtne ostanke svojega mrtvorojenega otroka, zato je odgovornost prevzela bolnišnica, katera je odstranila otrokovo telo skupaj z drugimi kliničnimi odpadki. Podjetje L, s katerim ima bolnišnica sklenjen dogovor, je telo skupaj s kliničnimi odpadki poslalo na upepelitev. Kmalu po tem sta pobudnik in žena začela poizvedovati kje je otrok pokopan, vendar nista dobila nikakršnih konkretnih informacij.

Postopek: Tožba proti bolnišnici pred Občinskim svetom v Splitu je zavrnjena in zavrnjena je tudi zahtevana odškodnina. Tožba proti bolnišnici pred Župnijskim svetom v Splitu je bila zavrnjena, kot tudi tožbi na Vrhovno sodišče republike Hrvaške in Ustavno sodišče republike Hrvaške.

Navajanja strank:

Pobudnik trdi, da je bolnišnica nepravilno ravnala s truplom mrtvorojenega otroka in mu ni dala nobenih informacij, kje je otrok pokopan. Res je, da je zaprosil, da bolnišnica pokoplje njegovega otroka, vendar mu s tem ni preprečeno, da bi vedel, kje je njegov otrok pokopan. Po njegovem mnenju so mu domača sodišča preprečila, da bi dobil informacije o pokopu otroka, s tem pa so mu bile kršene pravice do spoštovanja njegovega družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah). Pravi še, da je deloval v dobri veri, da bo bolnišnica pokopala njegovega otroka, a je komaj pozneje izvedel, da je to storila na neprimeren način, z upepelitvijo.

Vlada trdi, da ni bilo kršenja pobudnikove pravice. Poudarila je, da pobudnik in žena nista hotela prevzeti odgovornosti za otrokov pokop, čeprav sta se zavedala postopka v takšnih primerih. Pobudnik se je s tem odrekel pokopu in temu, da ve, kje je njegov otrok pokopan. Bolnišnica ni nikoli obljubila, da bo otroka pokopala na določen način. Pobudnik se je tako molče strinjal s tem, da bo bolnišnica poskrbela za otrokov pokop v ustaljenem postopku. Nobeno domače pravo ne obvezuje bolnišnice, da poskrbi za otrokov pokop na način, ki si ga predstavlja pobudnik. Vlada je odločila, da odločitve domačih sodišč niso bile nepoštene.

Pravno vprašanje: Ali upepelitev mrtvorojenega otroka skupaj s kliničnim odpadom krši pravico posameznika do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja?

Odgovor na vprašanje: Pravica je kršena. Razlogi: Sodišče ne šteje, da je ustni dogovor med pobudnikom in bolnišnico pomenil, da se je pobudnik molče strinjal, da pokopajo njegovega otroka skupaj z drugim kliničnim odpadom in da o tem ne pustijo nobenih informacij (Zakon o pokopališčih predpisuje, da morajo pokopališča voditi register vseh pokopov, z navedbo kje je umrli pokopan. To ni bilo storjeno v tem primeru).

Odločitev(izrek): Sodišče je odločilo, da je bila kršena pobudnikova pravica do spoštovanja njegovega družinskega in zasebnega življenja (8. člen Evropske konvencije).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  1. "HUDOC - European Court of Human Rights". hudoc.echr.coe.int. Pridobljeno dne 2018-01-19.