Mavič proti Hrvaški

Marić proti Republiki Hrvaški (št. 50132/12) je sodba, v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da je upepelitev mrtvorojenega otroka, skupaj s kliničnim odpadom in brez puščenih kakršnih koli sledi ter informacij o kraju pokopa, kršitev posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja.

Stranke: Miodrag Marić (v nadaljevanju pobudnik) proti Republiki Hrvaški

Dejstva

Pobudnikova žena je v 9. mesecu nosečnosti rodila mrtvorojenega otroka. Starša nista želela prevzeti posmrtne ostanke svojega otroka, zato je odgovornost prevzela bolnišnica, katera je odstranila truplo, skupaj z drugimi kliničnimi odpadki. Podjetje L, s katerim ima bolnišnica sklenjen dogovor, je telo skupaj s kliničnimi odpadki poslalo na upepelitev. Kmalu po tem sta pobudnik in žena začela poizvedovati kje je otrok pokopan, vendar nista dobila nikakršnih konkretnih informacij.

Postopek

Tožba proti bolnišnici pred Občinskim svetom v Splitu je bila zavrnjena hkrati z zahtevano odškodnine. Podobno je bila tožba proti bolnišnici pred Župnijskim svetom v Splitu zavrnjena, kot tudi tožba na Vrhovnem sodišču Republike Hrvaške in Ustavnem sodišču Republike Hrvaške.

Navajanja strank:

Pobudnik trdi, da je bolnišnica ravnala nepravilno, saj informacij o pokopu otroka ni bilo. Stranka se sklicuje na pravico o infomarciji pokopa, kljub temu, da sta starša prosila ustanovo za pokop. Po njegovem mnenju so mu domača sodišča preprečila, da bi dobil informacije o pokopu otroka, s tem pa so mu bile kršene pravice do spoštovanja njegovega družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah). Pravi še, da je deloval v dobri veri, da bo bolnišnica pokopala njegovega otroka, a je komaj pozneje izvedel, da je to storila na neprimeren način, z upepelitvijo.

Odgovor države:

Vlada trdi, da ni bila kršena nobena pravica. Poudarila so, da pobudnik in žena nista hotela prevzeti odgovornosti za otrokov pokop, kljub zavedanju postopka v takšnih primerih. Pobudnik se je s tem odrekel pokopu in temu, da ve, kje je njegov otrok pokopan. Bolnišnica ni nikoli obljubila, da bo otroka pokopala na določen način. S tem se je stranka tako molče strinjal s tem, da bo bolnišnica poskrbela za otrokov pokop v ustaljenem postopku. Nobeno domače pravo ne obvezuje bolnišnice, da poskrbi za otrokov pokop na način, ki si ga predstavlja pobudnik. Vlada je odločila, da odločitve domačih sodišč niso bile nepoštene.

Pravna terminologija

Pravno vprašanje: Ali upepelitev mrtvorojenega otroka skupaj s kliničnim odpadom krši pravico posameznika do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja?

Pravni odgovor Evropskega sodišča za človekove pravice: Pravica je kršena. Razlogi: sodišče ne šteje, da je ustni dogovor med pobudnikom in bolnišnico pomenil, da se je pobudnik molče strinjal, da pokopajo njegovega otroka skupaj z drugim kliničnim odpadom in da o tem ne pustijo nobenih informacij. Zakon o pokopališčih predpisuje, da morajo pokopališča voditi register vseh pokopov, z navedbo kje je umrli pokopan. To ni bilo storjeno v tem primeru.

Izrek: Sodišče je odločilo, da je bila kršena pobudnikova pravica do spoštovanja njegovega družinskega in zasebnega življenja (8. člen Evropske konvencije).