Pojdi na vsebino

Mahzen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mahzen (arabsko المخزن, maroško arabsko لمخزن, berbersko ⵍⵎⴻⵅⵣⴰⵏ, lmexzen) je vladna institucija v Maroku in do leta 1957 v Tuniziji, osredotočena na monarha in sestavljena iz kraljevih veljakov, najvišjega vojaškega osebja, lastnikov zemljišč, šefov varnostnih služb, javnih uslužbencev in drugih trdno povezanih članov establišmenta. Izraz mahzen se v Maroku pogosto uporablja tudi kot sopomenka za državo ali vlado.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Beseda mahzen (arabsko مخزن) dobesedno pomeni skladišče in je izpeljana iz arabske besede hazana, ki pomeni shranjevati.[1] V mahzenu so maroški kraljevi državni uslužbenci prejemali svoje plače. Beseda je kasneje postala sinonim za družbeno elito in se je lahko nanašala tudi na državo ali njene akterje. Ta raba je vse redkejša in jo uporablja predvsem starejša generacija.

Beseda izvira iz španske oziroma portugalske besede almacen oziroma armazém (z dodatkom arabskega določnega člena), ki pomeni skladišče.[2][3]

V berberski kulturi Maroka je berberski ekvivalent za mahzen (skladišče) beseda agadir. Berberska plemena so imela agadir (skladišče plemenskih pridelkov in dragocenosti) za središče moči, ki ga varuje in upravlja pravni sistem.

Mahzen v Maroku

[uredi | uredi kodo]

Mahzen je v Maroku zelo star pojem in približno sovpada s pojmom fevdalne države pred francoskim protektoratom v Maroku. Bilād al-makhzen (dežela mahzena) se je imenovalo območje pod oblastjo centralne vlade, medtem ko so se območja pod oblastjo plemen imenovala bilād as-siba (dežela disidence).[4]

Hubert Lyautey, ki je med letoma 1912 in 1925 v obdobju protektorata služil kot generalni rezident Maroka, je bil goreč zagovornik posredne kolonizacije, zlasti na berbersko govorečih območjih. Lyautey je ohranil vlogo mahzena in jo celo okrepil tako, da je pomembne vloge dodelil lokalnim veljakom. Lokalni veljaki so delovali kot vezni člen med prebivalstvom in francoskimi oblastmi.[5]

Mahzen v Tuniziji

[uredi | uredi kodo]

V Tuniziji je izraz mahzen pomenil politične in upravne ustanove Tuniškega bejlika pred razglasitvijo republike leta 1957. Mahzen so sestavljale družine turškega izvora in turško govoreči mameluki evropskega porekla, ki so se poročali s partnerji iz bogatih tunizijskih trgovskih in veleposestniških družin.[6] Ta mreža družin je prevladovala na visokih državnih položajih, vodstvu vojske ter na pomembnih položajih v regijah zunaj prestolnice.[7] Tesno povezana je bila tudi z glavnim ulemo.[8] Znane so bile kot mahzenske družine.[8][9][10][11][12]

Zunaj glavnega mesta in večjih mest izraz mahzen ni označeval vodilnih družin, ki so bile blizu režimu, ampak družine iz lokalnih plemen, ki so imele zaupen odnos z vladajočo družino.[13][14] Pomembne družine in režimu zvesta plemena so skupaj sestavljala establišment države.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. NOAD
  2. »'Magazine'«. Oxford Living Dictionaries. Oxford University Press. 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. maja 2018. Pridobljeno 4. maja 2018.
  3. Dorren, Gaston (Avgust 2019). Babel: around the world in twenty languages. ISBN 978-1-78125-641-1. OCLC 1104596014.
  4. Bernard Hours; Pepita Ould Ahmed (10. april 2015). An Anthropological Economy of Debt. Taylor & Francis. str. 83–84. ISBN 978-1-317-49708-0.
  5. M. Hamad; K. al-Anani (20. februar 2014). Elections and Democratization in the Middle East: The Tenacious Search for Freedom, Justice, and Dignity. Palgrave Macmillan US. str. 109–110. ISBN 978-1-137-29925-3.
  6. Ghorbal, Samy (18. junij 2007). [Que reste-t-il des grandes familles ?]. Jeune Afrique. Pridobljeno 24. aprila 2021.
  7. Chater, Khalifa (1994). »Introduction à l'étude de l'establishment tunisien : l'Etat Makhzen Husseinite et ses mutations« (PDF). Cahiers de la Méditerranée. 49 (1): 1–18. doi:10.3406/camed.1994.1123. Pridobljeno 24. aprila 2021.[mrtva povezava]
  8. 8,0 8,1 Chater, Khalifa (1994). "Introduction à l'étude de l'establishment tunisien : l'Etat Makhzen Husseinite et ses mutations" (PDF). Cahiers de la Méditerranée. 49 (1): 1–18.
  9. »La composition du gouvernement tunisien est bien accueillie dans la Régence«. Le Monde. 10. avgust 1954. Pridobljeno 24. aprila 2021.
  10. Jerad, Mehdi (18. december 2014). Les alliances matrimoniales chez les " familles du Makhzen " dans la régence de Tunis à l'époque moderne. books.opendition.org. Maghreb et sciences sociales. Institut de recherche sur le Maghreb contemporain. str. 251–261. ISBN 9782821850514. Pridobljeno 24. aprila 2021.
  11. Karoui, Hind (2015). »Une scénologie ambiantale pour saisir le sensible : les demeures des dignitaires de la Régence de Tunis (1704-1815)«. Revue d'histoire. 22. doi:10.5169/seals-650786. Pridobljeno 24. aprila 2021.
  12. Sophie Ferchiou; Institut de recherches et d'études sur le monde arabe et musulman (1992). Hasab wa nasab: parenté, alliance et patrimoine en Tunisie. Editions du Centre national de la recherche scientifique. str. 110, 127. ISBN 978-2-222-04653-0. Pridobljeno 3. maja 2021.
  13. Binous, Jamila; Baklouti, Naceur; Ben Tanfous, Aziza; Bouteraa, Kadri; Rammah, Mourad; Zouari, Ali (8. junij 2015). Ifriqiya: Treize Siècles d'Art et d'Architecture en Tunisie. Museum With No Frontiers, MWNF (Museum Ohne Grenzen). str. 28. ISBN 978-3-902782-41-0. Pridobljeno 3. maja 2021.
  14. Mohamed-Hédi Cherif (1984). Pouvoir et société dans la Tunisie de Hʼusayn bin ʻAli: 1705-1740. Université de Tunis. str. 229–231. Pridobljeno 3. maja 2021.