Lovsko leposlovje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Franc K. Skola, Lovski motiv
Alojz Eberl, Lovec (1873)

Lovsko leposlovje je žanrska oznaka za besedila na temo lova in lovskega življenja. Večinoma gre za kratko pripovedno prozo.

Lovsko leposlovje je v žanrskem sorodstvu s pripovedmi iz divjine (Ernest Thompson Seton: Rolf gozdovnik: Doživljaji gozdovnika Rolfa, Indijanca Kvonaba in psa Skokuma; Karl May: Soboljar in Kozak, Mej Davljenci) in z živalskimi pripovedmi (Rutherford Montgomery: Rumenooki; James Oliver Curwood: Kazan, volčji pes, Medvedek Neeva; Felix Salten: Bambi: Življenjepis srnjačka; Stanko Lapuh: Črni svatje). Karl Stülpner (1762-1841), nemški avtor, ki je bil sam divji lovec (Divji lovec Karl Stülpner, Sin gozdov), Friedrich von Gagern z gradu Mokrice (1882–1947; Lovec in njegova senca, Zelena kronika) in Ivan Sergejevič Turgenjev (1818–1883; Lovčevi zapiski, v slovenščino prevedeni leta 1882).

Določila lovskega žanra[uredi | uredi kodo]

  • Kraj dogajanja je gozd. Zgodba je lahko postavljena tudi v planine in v tem primeru se lovski žanr povezuje z elementi planinske povesti
  • Glavna oseba je lovec oziroma oseba, ki je z lovstvom neposredno povezana
  • Glavni motivi so lov, lovska služba, skrb in ljubezen za živali in naravo
  • Tehnike lova so element, ki pri določitvi žanra ne sme manjkati; sem sodijo tudi divje živali, ki so v delu največkrat plenjene ali opazovane. Od vrste živali je namreč odvisno, katero tehniko lova lovec uporabi
  • Téma in vsebina sta oris lova, lovskega življenja, lovske službe, poslanstva, delovanja in dolžnosti lovcev

Dodatna določila

  • Avtor besedila je navadno lovec oziroma je z lovstvom tako ali drugače tesneje povezan.
  • Naslov dela v veliki večini primerov vsebuje têrmin, ki je povezan z lovom, živalmi ali naravo.
  • Stranske osebe so največkrat drugi lovci, divji lovci, soudeleženci pri lovu, pa tudi ženske, ki so lovcu in njegovi službi predane.
  • Stranski motivi obsegajo opise narave, gore, gozdov; v nekaj primerih gre tudi za ljubezenske motive.

Slovensko lovsko leposlovje[uredi | uredi kodo]

Začetnik lovskega leposlovja na Slovenskem je Josip Jurčič s pripovedjo Jesensko noč med slovenskimi polharji (1864). Razmah je lovsko pripovedništvo doživelo na prehodu v 20. stoletje, skupaj z ustanavljanjem lovskih društev. Leta 1907 je bil ustanovljen Slovenski lovski klub, ki se je leta 1909 preimenoval v Slovensko lovsko društvo. To je leta 1910 izdalo prvo številko glasila Lovec. V založbi časopisa so izhajala tudi leposlovna dela s to tematiko. Vsako leto razpiše natečaj za najbolj izvirno lovsko pripoved, črtico, novelo. Lovsko leposlovje sestavljajo večinoma zbirke krajših pripovednih del.

Viri[uredi | uredi kodo]