Lovec (revija)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lovec
UrednikJasna Kovačič Siuka
Pogostost izdajanjamesečnik
Naklada22.000
IzdajateljLovska zveza Slovenije
Leto ustanovitve1910
DržavaSlovenija
Jezikslovenščina
Spletna stranLovec na spletu
ISSN0024-7014

Lovec (COBISS) je slovenska revija za lovstvo, lovsko kinologijo in varstvo narave. Glasilo izdaja Lovska zveza Slovenije.

Lovec je eno najstarejših lovskih glasil na svetu, saj s prekinitvami med 1. in 2. svetovno vojno izhaja že od leta 1910. Prejemajo ga vsi slovenski lovci, lovci v zamejstvu, pa tudi vse slovenske osnovne šole. Lovec je začel izhajati leta 1910 na pobudo Slovenskega lovskega društva. Leta 2010 je revija obhajala stoletnico izhajanja, do vključno tega leta je izšlo 94 letnikov. V letih 1910−1930 in 1948 so objavljali tudi članke o ribištvu, sicer pa je vsebina namenjena lovstvu (zgodovina lovstva, lovska organizacija, predpisi, izobraževanje, upravljanje z divjadjo v loviščih, kinologija, ornitologija in drugo). Prvi urednik je postal dr. Ivan Lovrenčič. Revijo so nato med drugimi urejali še Janko Lokar, Vladimir Kapus, France Cvenkel in Boris Leskovic.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Slovenska lovska organizacija se je rojevala na prelomu 19. in 20. stoletja. Proti koncu 19. stoletja so bila ustanovljena posamezna lovska društva in klubi, ki so združevali pretežno slovenske lovce. Postopoma je zorela pobuda, da bi ustanovili organizacijo, ki bi združevala slovenske lovce v vseh takratnih deželah, in tako je bil v Ljubljani 16. oktobra 1907 ustanovljen Slovenski lovski klub. Na občnem zboru v ljubljanskem hotelu Ilirija se je 19. marca 1909 preimenoval v Slovensko lovsko društvo (SLD), in to je takrat štelo 170 članov. Društveni predsednik in ljubljanski župan Ivan Hribar se občnega zbora zaradi obveznosti v dunajskem parlamentu ni udeležil, tako da je zborovanje vodil dr. Ivan Lovrenčič. Na tem občnem zboru so sklenili, da bo začelo društvo čim prej izdajati svoje glasilo. Odbor SLD je že na aprilski seji leta 1909 temeljito razpravljal o bodočem glasilu lovske organizacije in sprejel celo sklep o najetju posojila v znesku 2000 takratnih kron, za katerega so takratni odborniki sprejeli osebno jamstvo. Za urednika je bil določen dr. Janko Ponebšek, društveno glasilo pa naj bi se imenovalo Slovenski lovski list. K sodelovanju so povabili številne avtorje.

Prva številka glasila je izšla januarja 1910. Uredil jo je dr. Janko Ponebšek, glasilo pa se je imenovalo Lovec in ne Slovenski lovski list, kot je bilo sklenjeno na aprilski seji društvenega odbora SLD. Sliko za naslovnico prve številke Lovca je izdelal takratni magistratni ravnatelj dr. Miljutin Zarnik. Prva številka glasila je obsegala 20 strani, njen format pa je bil 17 krat 25 centimetrov. Uvodnik je napisal dr. Ivan Lovrenčič in v njem v bistvu predstavil program novega društvenega glasila, in sicer pod geslom Kaj pa je tebe treba bilo? Drugo številko Lovca je uredil dr. Franjo Robida, naslednje pa dr. Ivan Lovrenčič. Lovca so najprej tiskali v Blasnikovi tiskarni v Ljubljani, od leta 1919 pa v Jugoslovanski tiskarni prav tako v Ljubljani.

Začetki izdajanja Lovca niso bili lahki, saj je primanjkovalo piscev, pa tudi primernega lovskega izrazoslovja v slovenskem jeziku. Pri tem je uredništvu veliko pomagal vladni svetnik prof. Fran Levec, ki je svetoval, naj avtorji pišejo tudi po svoje, a slovnično po njegovem pravopisu. Gradivo se je začelo nabirati, prof. Levec pa je nekaj številk Lovca tudi osebno jezikovno pregledal in si zabeležil precej slovničnih pripomb za objavo v 12. številki prvega letnika Lovca. Za njim je jezikovne popravke (korekture) Lovca prevzel pisatelj Rado Murnik, ki je takrat slovel kot eden najboljših poznavalcev slovenskega jezika. Lovec se je postopoma razvijal in tudi v jezikovnem pogledu občutno napredoval. Še zlasti opazna je bila rast pod uredniškim vodstvom dr. Janka Lokarja, ki je prevzel vodenje uredništva Lovca 1. junija 1913. Iz uredniških programskih napovedi prve številke Lovca lahko povzamemo nekaj poglavitnih usmeritev, ki zadevajo vzgojno in izobraževalno poslanstvo glasila, predvsem pa naj bi Lovec učil, kako gojiti divjad in kako ravnati z njo kot s čutečimi bitji.

Tudi literarni teksti slovenskih pisateljev

Uredništvo Lovca je na začetku dajalo precejšen poudarek zapisom o lovskih doživljajih in o zanimivostih iz posameznih lovišč. K sodelovanju so povabili tudi slovenske pisatelje in ti so se takoj odzvali. Med prvimi je bil duhovnik, lovec in pisatelj Fran Saleški Finžgar. Zelo pomenljivo je bilo pričakovanje uredništva, da bi Lovec "res zedinil lovce vseh slovenskih pokrajin, tako da bi bili, če smo že na drugih poljih razcepljeni, vsaj v lovu - zedinjeni". A bolj kot programske zadeve so bile težavne finančne omejitve izdajanja Lovca.

Lovec si je počasi utiral pot med članstvo, ki sprva ni dojelo pravega pomena lastnega glasila. Mnogi so bili nad prvimi številkami celo razočarani in tudi niso najbolj verjeli, da bo glasilo preživelo. Niso verjeli neizkušeni ekipi, ki se je lotevala velikega in odgovornega projekta. Začele so se tudi polemike o uporabi izrazov, nekateri so predlagali, da bi namesto nemških besed uporabili češke izraze ipd. Namesto divjad je bila v rabi beseda "divjačina", nekatere je motil "lovski blagor", prevod iz nemškega "Weidmannsheil", in so zato predlagali, naj bi po vzoru Južnega sokola prevzeli češki izraz "nazdar". Ni jih bilo malo, ki so se zavzemali za povsem poslovenjeni izraz "lovski pozdrav". Skratka, bilo je veliko začetniških krčev, ki so še precej časa zavirali napredek nove lovske revije. A poglavitne težave so neprestano povzročale finance. Denarja je bilo vedno premalo.

Posebej je treba omeniti velik vsebinski delež kinologije, ki je bila v Lovcu navzoča prav od začetka. O lovu s psi in kinologiji je zlasti veliko pisal dr. Ivan Lovrenčič, in to tudi zelo kritično.

Obetavne začetke je prekinila vojna

Lovec je prenehal izhajati ob izbruhu prve svetovne vojne, med katero je za štiri leta tudi usahnila dejavnost SLD. Po prvi svetovni vojni je Lovec znova izšel marca 1919. Takrat je revijo urejal dr. Janko Lokar in to funkcijo opravljal vse do leta 1922. Lokar, ugledni literarni zgodovinar in folklorist, je dal Lovcu svojevrsten uredniški pečat; izpostavljal je zlasti naravovarstveno vlogo lovstva in lova, zavzemal se je za lovsko etiko, lovsko pravičnost in za strokovno znanje, ki ga mora imeti sleherni lovec. A poleg znanja mora imeti tudi "srce za divjad in roparice".

Naslovnico in vinjete za prvo povojno številko je izdelal M. Kambič, a so motiv na naslovnici zamenjali že leta 1920. Od takrat je bila na njej podoba planinskega lovca s puško mannlicherico, delo akademskega slikarja Josipa Gorupa. Letnik 1923 je znova uredil dr. Janko Ponebšek. Med letoma 1924 in 1929 je Lovca urejal inž. Anton Šivic, leta 1930 pa ugledni biolog, naravovarstvenik in šolnik dr. Stanislav Bevk. Leta 1931 mu je pri urejanju pomagal Vladimir Kapus, ki je samostojno uredil letnik 1932 in vodil uredništvo vse do leta 1935, ko ga je vnovič prevzel dr. Stanislav Bevk in leta 1936 vodenje predal inž. Mirku Šušteršiču. Ta je leta 1938 urednikovanje predal Alfonzu Mazluju in nato Lovca vnovič urejal v letih od 1939 do 1941.

Od prve številka Lovca pa do leta 1930 je bil del Lovca namenjen tudi ribičem, zato je imelo glasilo podnaslov List za lov in ribarstvo. Svojevrstno sožitje lovcev in ribičev je trajalo vse do leta 1930, ko sta se Slovensko lovsko društvo in Ribarsko društvo razšli. Od leta 1931 je imel Lovec podnaslov List za lov in kinologijo in je bil uradno glasilo SLD in Jugoslovanskega kinološkega saveza (Jugoslovanske kinološke zveze) ter do konca leta 1934 tudi Društva akvaristov v Ljubljani.

Naravovarstveno obarvan Lovec

Med obema vojnama je Lovec veliko pisal o lovski zakonodaji, o lovski etiki, orožju in varstvu narave. O tem je več odličnih člankov objavil ugledni biolog dr. Stanislav Bevk, ki je brez dlake na jeziku zapisal, "da je prvi pogoj za lovca ljubezen do prirode". Posamezni članki so odkrivali posebnosti različnih delov Slovenije oziroma slovenskih lovišč, najdemo pa tudi nadvse koristne praktične napotke za lov na divjad posameznih vrst. O političnosti glasila bi težko govorili, čeprav je tudi Lovec objavil zapise o obisku kralja Aleksandra v Kamniški Bistrici decembra 1921. Kralj je bil na lovu, seznanili pa so ga tudi z zgodovino SLD.

Tako kot se je Lovec od začetka posvečal lovski kinologiji, je znal s pravo mero uredniškega poguma objaviti tudi lovsko leposlovje in zapise o doživljajih na lovu. Med avtorji lovskih literarnih del, črtic in novel sta bila tudi slovenska pisatelja F. S. Finžgar in Ivan Tavčar. Leta 1938 je Lovec izhajal v nakladi 6000 izvodov, kar je bila za takratne razmere lepa številka. V tistem letu so spremenili naslovnico glasila. Risbo planinskega orla je zanjo prispeval akademski slikar in grafik Božidar Jakac, a so že leto pozneje, leta 1939, znova prevzeli stari Gorupov motiv podobe planinskega lovca.

Med italijansko oziroma nemško okupacijo v letih 1941 do 1945 slovenska lovska organizacija ni delovala. Lovec je prenehal izhajati, pač pa je 1. oktobra 1944 izšel Lovski zbornik, s katerim naj bi zapolnili vrzel. Tako je lovska organizacija tudi prekršila "kulturni molk", ki ga je v Ljubljani odločno zagovarjala OF. Zbornik je bil za vojne razmere obsežna publikacija, ki je vsebovala tudi uporabne statistične podatke, in je izžarevala veliko nostalgije po prejšnjih časih. Razen uvodnika v zbornik iz leta 1944, ki je sprožil burne komentarje, preostali del ni bil politično obarvan.

Nič več samo glasilo LZS, temveč revija Lovec

Prva povojna številka Lovca je znova izšla januarja 1946, uredil pa jo je inž. Mirko Šušteršič, ki je bil urednik Lovca v letih 1946 do 1953. Nato je revijo urejal Cene Krajnc do leta 1958. Letnik 1955/56 mu je pomagala urediti Alenka Lokar, letnik 1957/58 pa Boris Režek. Letnik 1958/59 sta uredila Anton S. Pirc in Franci Strle, letnik 1959/60 Franci Strle in inž. Mirko Šušteršič, ki je nato urejal Lovca do leta 1963. Tistega leta mu je začel uredniško pomagati učitelj France Cvenkel, ki je urejal Lovca skupaj z njim do leta 1967. Nato je bil urednik sam do leta 1972, ko se mu je kot glavni urednik pridružil Tone Svetina. Do leta 1979 je bil Cvenklov pomočnik tudi pisatelj Janko Perat. V letih 1979 do 1982 sta Lovca urejala Boris Leskovic kot odgovorni urednik in Jelo Gašperšič kot glavni urednik (leta 1980 je občasno pomagal tudi še France Cvenkel). V letih 1982 do 1989 ga je urejal Boris Leskovic, v letih 1989 do 1997 Boris Leskovic in Borut Ingolič kot glavni urednik. Od leta 1997 do 2005 sta ga urejala Boris Leskovic in mag. Janez Černač, od 1. decembra 2005 do 1. januarja 2007 Boris Leskovic in Edo Krašna (v. d. glavnega urednika) ter od 1. februarja 2007 Boris Leskovic in dr. Marjan Toš (glavni urednik in predsednik odbora za lovsko založništvo pri LZS) do 12. januarja 2012. Boris Leskovic je ostal odgovorni urednik do odhoda v pokoj decembra 2017, ko ga je nasledila Jasna Kovačič Siuka, uredniški odbor pa kot predsednik od leta 2012 vodi dr. Arpad Köveš.

V zadnjem obdobju je v reviji veliko poudarkov na ekoloških in naravovarstvenih temah, Lovec pa je tudi pomembno čtivo za izobraževanje mladih lovcev. Predvsem pa je vedno bolj kritično ogledalo lovske organizacije, saj je med vsebino tudi veliko kritičnih razmišljanj in komentarjev o lovski organizaciji v vse bolj spremenjenih družbenih razmerah in ob vedno večji kritiki javnosti na račun lova in lovstva. Revija še naprej skrbi za lovsko leposlovje in del vsebine namenja tudi mladim, ki bi se nekoč želeli vključiti v lovsko organizacijo. Težišče revije pa je še vedno na strokovnih, lovsko-ekoloških temah in na dogajanju v lovskih organizacijah na terenu po Sloveniji.

Viri[uredi | uredi kodo]

dr. Marjan Toš

Izhajanje revije[uredi | uredi kodo]

Lovec izhaja kot mesečnik. Vsako leto izide deset enojnih in ena dvojna številka glasila Lovec v nakladi 22.000 izvodov.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]