Literarni impresionizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Literarni impresionizem je umetniška smer, ki se je pojavila v evropski literaturi v drugi polovici 19. stoletja. Impresionizem je v osnovi slikarsko gibanje, ki se je razširilo na poezijo. Razvilo se je v Parizu, poimenovano je bilo po sliki Clauda Moneta Impression, soleil levant ('Impresija, vzhajajoče sonce'), ki je nastala v letih 1872-1873. Nekateri predstavniki impresionizma v pesništvu so Paul Verlaine, Arthur Rimbaud, Stéphane Mallarmé in Maurice Maeterlinck (dramatika), na Slovenskem pa Josip Murn - Aleksandrov, Dragotin Kette, Oton Župančič in Srečko Kosovel.

Impresionizem izraža negativno reakcijo na obdobje realizma in naturalizma (literarni obdobji, ki prikazujeta realnost takšno, kot v resnici je), ter se usmerja k čustvom, čutom ter intuiciji – gre torej za upodabljanje trenutnih vtisov posameznika, ne da bi zraven dodajali karkoli drugega, poudarek je na trenutnosti. Zvrst, ki v literarnem impresionizmu izstopa je pesništvo, saj so impresionisti želeli poudariti enkratne prizore iz življenja in njihove trenutne vtise, zanimanje je bilo usmerjeno v posameznika, kar on čuti in misli, to pa jim je najbolj uspelo z liriko. Pesnike je zanimalo neraziskano duševno področje posameznika. Osrednji pojem postane razpoloženje, pojavijo pa se tudi občutki odtujenosti, osamljenosti, melanholije (značilni so predvsem za Murna). Pokrajina postane osrednji motiv tako v literaturi, kot v slikarstvu (npr. Murn – Pesem o ajdi). Avtorji so se izražali z nenavadnim besednjakom in ustvarjali nove, pogosto simbolične zveze med besedami in dogodki.

Slovenski impresionizem[uredi | uredi kodo]

Slovenski impresionizem se je, tako kot tudi drugi evropski impresionizmi, ki so posnemali francoskega, uveljavil z zamikom. Najprej se je pojavil na prvi slikarski razstavi Slovenskega umetniškega društva, ki se je odvijala leta 1900 v Ljubljani, dve leti pozneje je sledila druga razstava, ki sicer ni bila uspešna, a od takrat lahko govorimo o slovenski impresionistični šoli v slikarstvu, ki se prenese na literaturo.

V obdobju moderne (od 1899–1918) so se poleg realizma, naturalizma razvile tudi smeri, kot so nova romantika, dekadenca in simbolizem. Te smeri trajajo po koncu slovenske moderne še naprej. V prvem desetletju 20. stoletja najdemo impresionizem v okviru moderne tudi ponekod v slovenski glasbi, kaže se v povečani barvitosti in čutnosti skladb.

Lirika[uredi | uredi kodo]

Josip Murn - Aleksandrov[uredi | uredi kodo]

Murn velja za enega najčistejših slovenskih lirikov. Pesmi z ljubezensko tematiko je malo, težišče Murnovega ustvarjanja je podajanje trenutnega razpoloženja (npr. pesem Nebo, nebo ali Sneg). Občutje življenja je pri Murnu izrazito impresionistično (zajame trenuten vtis) v pravem pomenu besede, saj je upesnjeval odtujenost, osamljenost in melanholijo. Motivno je njegova poezija naslonjena predvsem na naravo. V zadnjem obdobju tudi na simboliko kmečkega življenja. Njegov pesniški izraz je impresionističen kadar gre za podajanje vtisov iz narave.

Sneg

Brez konca padaš, drobni sneg,
na tihi gozd in na poljano,
nekje kraguljčki, hitri beg,
spet molk za mano in pred mano.

Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?
Kar bilo – kot v sneg zakopano!
Kar bode – kot ta tiha plan
brez konca širi se pred mano.

Sneg je verjetno nastal leta 1900. Gre za kratko, zgoščeno pesem in je ena najglobljih Murnovih izpovedi. Prva kitica podaja impresijo zimske pokrajine, ki jo zasipava sneg, druga kitica pa je refleksija, v kateri se pesnik sprašuje o smislu življenja in sveta.

Pesem o ajdi

Kakor bela grud
gorka od krvi
mlade radosti
v cvetju ajda diši.

Že vsa polna medu
zacvetela je,
pala k nogam ko v snu
ji čebela je!

Grut prostrana jo
napojila je.
z božjo pomočjo
vase skrila je.

Zdaj stoji, diši,
na daljave blešči,
ko golob mi upira
v svet rdeče oči.

Kadar klas šumi,
kmet počije se,
kadar ajda diši,
ji odkrije se!

Plača se ves trud
z medom kdo, s krvjo?
Ktera druga grut
nežna je tako?

Ah, že skoro bo prišla
mrzla in hladna –
na ves svet
legla je čarovnica.

Pesem je verjetno nastala pred letom 1900 in sodi med tako imenovane »kmečke pesmi«. Slednje je Murn napisal ob stiku s kmečkim življenjem, kakršno je doživel dvakrat zapored na počitnicah. Pesem podaja impresijo ajdovega polja, mešajo se polja, mešajo se vonji, barve in gibanje, na koncu pa se impresija izteče v simboliko smrti (zima).

Dragotin Kette[uredi | uredi kodo]

Kljub kratkemu življenju je Kette zapustil precej literarnih besedil – največji del je bil posvečen poeziji, kjer prevladuje ljubezenska tematika. Kette je avtor sedmih sonetnih ciklov in velja po Prešernu za najpomembnejšega sonetista. Za Kettejevo pesništvo je značilen tudi lahkoten humor, s katerim je obarval številne, zlasti ljubezenske motive.

Na trgu

noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg lina sanjava.
Vse v mraku
mirno,
na vodnjaku
samo
tih vetrc z vodo poigrava.

Vodice
šume
in rosice
prše
brez konca v broneno kotanjo
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir
brezkončna, kot misli so nanjo.

Pa blizi
ni cest
ah, v Eliziji
do zvezd
ne morete kaplje šumeče.
in smele
želje
do Angele
moje
hitite zaman hrepeneče …

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava,
ki ruši
pokoj
moji duši
nocoj,
brezskrbno pa deklica spava.

Pesem Na trgu je nastala poleti 1897. V različici, ki jo je pesnik poslal Murnu, ima naslov Na novomeškem trgu. Snovno je v celoti vezana na novomeško okolje, na tamkajšnji trg z vodnjakom in na nesrečno ljubezensko razmerje do hčere tamkajšnjega sodnega svetnika Angele Smoletove. Pesem je tipična podoknica (serenada), tako po motivu nočne ljubezenske tožbe pod dekletovim oknom kot zaradi spevnosti, ki jo je pesnik dosegel s posebno razvrstitvijo zvočnih in kompozicijskih učinkov. Sodi med najboljše Kettejeve ljubezenske pesmi.

Oton Župančič[uredi | uredi kodo]

Oton Župančič je hodil na sprehode na Ljubljansko polje z Matijem Jamom (slikarskim predstavnikom impresionizma), ki je pesnika uvedel v impresionistično doživljanje pokrajine. Župančičeva začetna zbirka Čaša opojnosti je najbližje impresionističnemu mišljenju, saj je polna mladostniškega zagona in vitalizma. Ena najpomembnejših pesmi v tej zbirki je Čaša opojnosti.

Ti skrivnostni moj cvet

Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in sem ves vztrepetal.
In moje srce zaslutilo je
tvojo tajno moč,
in moje srce začutilo je,
da jasni se noč.
In v moji duši vzcvetelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota …
O, jaz sem bogat –
pomagaj, pomagaj mi dvigniti,
moje duše zaklad.

Pesem Ti skrivnostni moj cvet, je bila napisana 1898, prvič pa je izšla v Ljubljanskem zvonu 1899 in sicer pod naslovom Rosa mystica. Pesem ima vse značilnosti Župančičevega prvega obdobja: čustveno vznesenost, poudarjen subjektivizem, ki se naslaja nad čutno lepoto in nad bogastvom lastne duše, zlasti pa je značilen osrednji simbol rože mogote (je čarobna triglavska roža, ki ima čudodelno moč), ki meri na poezijo in ljubezen; oboje pa je predvsem lepo.

Proza[uredi | uredi kodo]

Impresionizem se pojavi tudi v prozi, čeprav ga je veliko manj kot v liriki. Glavna impresionistična lastnost je, da opisuje dani, hipni trenutek, tega pa je težko ujeti v dolgo pripovedno prozo – roman. Pripoved si namreč jemlje veliko sklenjenega časa, zahteva pregledno razporeditev snovi in je vse prej kot izraz hipa, trenutka – značilen je predvsem impresionistični pripovedni tok. Kljub temu je impresionističen roman prisoten.

V času impresionizma na Slovenskem se pojavijo tudi kratka pripovedna proza – črtice kot nov žanr na prelomu stoletja, ter na primer Cankarjeve in Meškove razpoloženjske novele.


Ivan Cankar – Nina[uredi | uredi kodo]

Tipičen slovenski predstavnik impresionistične proze je Ivan Cankar z romanom Nina. Za slednjega je značilna nejasnost, meglenost, nepreglednost, kaos. Cankar je želel ujeti trenutna čustva in misli oz. »tok zavesti«, na to pa kritiki/bralci tistega časa še niso bili pripravljeni, zato je doživel precej slab odziv. V romanu se pojavijo epski monologi (dolgi pogovori osebe same s seboj), epski čas in nedoločljiv prostor, glavne osebe določa razdrobljena zavest, ki daje občutek stiske in tesnobe.


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]