Krizotil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Krizotil
Splošno
KategorijaVIII. razred – Silikati, podrazred: listasti silikati (filosilikati)
Kemijska formulaMg3(Si2O5)(OH)4 (idealna)
Strunzova klasifikacija9.ED.15
Kristalna simetrijaklinokrizotil: C2/m
ortokrizotil in parakrizotil: Ccm2,1
Lastnosti
Molekulska masa277,11 g/mol (idealna)
Barvasiva do zelena
Kristalni habitigličast
Kristalni sistemmonoklinski: klinokrizotil (najpogostejši),
ortorombski: ortokrizotil in parakrizotil (oba redka)
Lomvlaknat
Trdota2,5–3
Sijajsvilnat
Barva črtebela
Prozornostprosojen
Gostota2,53 g/cm3
Optične lastnostidvoosen
Lomni količniknα = 1,569
nγ = 1,570
Dvolomnost0,001 (maks.)
Disperzijarelativno šibka
Taljivostpri 550-750 ºC se odcepi voda
Topnostnetopen v vodi,
v razredčenih kislinah vlakna razpadejo
Sklici[1][2][3]

Krizotil ali beli azbest je najbolj pogosta oblika azbesta,[4] saj je v svetovni porabi udeležen s približno 85%.[5] Je mehak vlaknat silikatni mineral iz serpentinske podskupine filosilikatov in se kot tak razlikuje od drugih azbestoformnih mineralov iz amfibolske skupine. Njegova idealizirana kemijska formula je Mg3(Si2O5)(OH)4.[4] Njegove fizikalne lastnosti so zaželene zlasti v gradbenih materiali, vendar vdihavanje njegovih drobnih v zraku dispergiranih delcev resno ogroža zdravje.

Politipi[uredi | uredi kodo]

Kristalne strukture krizotila

Politipi so posebna vrsta polimorfov, v katerih se različne kristalne strukture v kompaktnem skladu razlikujejo samo v eni dimenziji. Politipi imajo enako organizirane kristalne ravnine, skladanje ravnin pa je v različnih politipih različno.

Znani so trije politipi krizolita,[6] ki jih je mogoče razlikovati samo z mikroskopiranjem v polarizirani svetlobi.[7] V preteklosti je bilo zato v njihovem sistemiziranju in poimenovanju nekaj zmede, zdaj pa prevladuje mnenje, da gre za naslednje tri politipe krizolita:

Ime Kristalni sistem Tipska lokacija Referenca mindat.org Parametri celice Referenca kristalne strukture
Klinokrizotil monoklinski Złoty Stok, Spodnja Šlezija, Poljska 1071 a = 5,3 Å; b = 9,19 Å;
c = 14,63 Å; β = 93°
[8]
Ortokrizotil ortorombski Okrožje Kadapa, Andra Pradeš, Indija 3025 a = 5,34 Å; b = 9,24 Å;
c = 14,2 Å
[9]
Parakrizotil ortorombski - 3083 a = 5,3 Å; b = 9,24 Å;
c = 14,71 Å
[10]
Vir: mindat.org.
* Złoty Stok in Kadapa sta bila v preteklosti znana kot Reichenstein in Cuddapah. V nekaterih virih še vedno pojavljata ta naziva.

Najbolj pogost politip je klinokrizotil.

Fizikalne lastnosti[uredi | uredi kodo]

SEM fotografija krizotila

Trdota večine krizotilov je podobna trdoti človeškega nohta, zato se zlahka cepijo v drobne snope vlaken. Naravni snopi so dolgi od nekaj milimetrov do več kot deset centimetrov.[4] V industriji se običajno uporabljajo krizotili s krajšimi snopi vlaken. Premer snopov je od 0,1 do 1 mm. Nekateri so mnogo bolj fini in imajo premer 0,02–0,03 µm. V posameznem snopu je od nekaj deset so več sto vlaken.[5] Vlakna imajo dovolj veliko trdnost, da se lahko predejo in tkejo. Odporna so na visoke temmperature in so odlični toplotni, električni in zvočni izolatorji.[4][5]

Kemijske lastnosti[uredi | uredi kodo]

Idealizirana kemijska formula krizotila je Mg3(Si2O5)(OH)4. Nekaj magnezijevih kationov je lahko zamenjanih z železovimi ali kationi drugih elementov. Mogoče zamenjave za hidroksidne anione so fluoridni, oksidni ali kloridni anioni. Takšne zamenjave so redke.[4] Soroden, vendar zelo redek, je mineral pekorait, v katerem so vsi magnezijevi kationi zamenjani z nikljevimi.

Krizotil je odporen proti močnim bazam, zato je v trdi vodi bolj odporen od portlandskega cementa, ni pa odporen proti kislinam, ki iz minerala selektivno izlužujejo magnezij in za seboj puščajo kremenčev skelet. Mineral je termično stabilen do približno 550 °C, potem začne odcepljati vodo. Pri 750 °C je dehidracija popolna. Končni produkti procesa so forsterit (magnezijev silikat), kremen in voda.[5]

Masno bilanco procesa se lehko zapiše z naslednjo enačbo:

Obratna reakcija je hidroliza forsterita (Mg-olivin) v prisotnosti raztopljenega SiO2 (silicijeva kislina).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Mineralienatlas
  2. Chrysotile on Mindat.org
  3. Chrysotile data on Webmineral
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Asbestos. Report on Carcinogens, Eleventh Edition (PDF). U.S. Department of Health and Human Services. 2005.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 Institut national de recherche sur la sécurité (1997). Amiante. Fiches toxicologiques. n° 167. (francoščina).
  6. Wicks, F. J.; Whittaker, E. J. W. (1975): A reappraisal of the structures of the serpentine minerals. The Canadian Mineralogist 13 (3): 227–243.
  7. Occupational Safety and Health Administration, U.S. Department of Labor(2007). 29 C.F.R. 1910.1001. Appendix J.
  8. Whittaker, E. J. W. (1956). "The structure of chrysotile. II. Clino-chrysotile". Acta Crystallographica 9 (11): 855–62. doi:10.1107/S0365110X5600245X. 
  9. Whittaker, E. J. W. (1956). "The structure of chrysotile. III. Ortho-chrysotile". Acta Crystallographica 9 (11): 862–64. doi:10.1107/S0365110X56002461. 
  10. Whittaker, E. J. W. (1956). "The structure of chrysotile. IV. Para-chrysotile". Acta Crystallographica 9 (11): 865–67. doi:10.1107/S0365110X56002473.