Kritijev deček

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kritijev deček, marmor, okoli 480 pr. n. št., muzej Akropola, Atene

Marmorni Kritijev deček pripada zgodnjemu klasičnemu obdobju starodavnega grškega kiparstva. To je prvi kip klasične antike, za katerega je znano, da je upodobljen v kontrapostu [1]; Kenneth Clark ga je imenoval "prvi lep akt v umetnosti". [2] Morda so tudi pri prejšnjih bronastih kipih uporabili to tehniko, a niso ohranjeni. Susan Woodford je ugibala, da je kip kopija bronastega izvirnika [3]. Kritijev deček se tako imenuje, ker so ga zaradi nekaterih dokazov pripisovali Kritiju, ki je sodeloval z Nesiotom (naredila sta kip Harmodij in Aristogejton), ali njuni šoli približno 480 pr. n. št. Kip je precej manjši od naravne velikosti, visok je približno 86 cm [4] skupaj z nosilci, ki nadomeščajo manjkajoče noge.

Odkritje[uredi | uredi kodo]

Kip je bil izkopan leta 1866 na Akropoli v Atenah, našli so ga med "perzijskimi smetmi", na odlagališču, na katerem so Atenci zakopali razbitine svetih artefaktov, ki jih je uničila perzijska vojska leta 480 pr. n. št. Na ogled je v muzeju Akropola v Atenah [5] blizu mesta, na katerem je bil izkopan. Trup je bil najden leta 1865, ko so izkopavali temelje starega muzeja na atenski Akropoli. Glava kipa je bila najdena med muzejem in južno steno Akropole, na zadnjem delu ruševin iz perzijskih vojn, 23 let kasneje. To je povezano z analizo njegovega sloga, kar je bistvenega pomena za datiranje. [6]

Pomembnost[uredi | uredi kodo]

Ne glede na to, ali je Kritij prvi uporabil kontrapost ali ne, je jasno, da je pri Kritijevem dečku (efeb) grški umetnik obvladal popolno razumevanje, kako različni deli telesa delujejo kot sistem. Kip ima telesno težo na levi nogi, desna pa je v kolenu sproščena, v sproščujočem stanju. Ta drža, znana kot kontrapost, sproži verigo anatomskih dogodkov: ko je medenica potisnjena diagonalno navzgor na levi strani, se desna zadnjica sprosti, hrbtenica pridobi krivuljo "S" in črta ramen na levi preprečuje delovanje medenice. Med klasičnimi grškimi skulpturami Kritijev deček izraža Poliklejtov kiparski kanon in njegovih učencev. [7][8]

Kip je postal pravilo za kasnejše kiparje, kot sta Praksitel in Lizip, katerih kontrapost je bolj poudarjen kot "subtilno ravnovesje orisa in osi, ki je osnova klasične umetnosti", ki jo je pokazalo "občutljivo ravnovesje gibanja Kritijevega dečka".

Kritijev deček kaže številne druge novosti, ki ga ločujejo od arhaičnega kurosa iz 7. in 6. stoletja pred našim štetjem, ki je tlakoval pot. Mišična in skeletna struktura sta prikazani z neizprosno resnično natančnostjo, sproščenim odnosom in boki, ki so izrazito ožji. Kot končni prednik klasičnega obdobja je "nasmeh" arhaičnih kipov popolnoma nadomestil z natančnim prikazom ustnic in strogim izrazom, ki je zaznamoval prehoden strogi slog. Narejen je bil v isti dobi kot Svetlolasa kurosova glava iz Akropole in kip, ki je prikazoval ubijalca tiranov Harmodija in Aristogejtona. Dober primer za primerjavo je marmorni kip efeba v muzeju v Agrigentu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. H. W. Janson (1995) History of Art. 5th edn. Revised and expanded by Anthony F. Janson. London: Thames & Hudson, p. 139. ISBN 0500237018
  2. Kenneth Clark. (2010) The Nude: A study in ideal form. New edition. London: The Folio Society, pp. 24-25.
  3. Woodford, Susan (1982). The Art of Greece and Rome. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0521298733. 
  4. Hugh Honour and J. Fleming, (2009) A World History of Art.7th edn. London: Laurence King Publishing, p. 122. ISBN 9781856695848
  5. Inv. no. 698.
  6. Jeffrey M. Hurwitt, "The Kritios Boy: Discovery, Reconstruction, and Date", in: American Journal of Archaeology 93 (1989), pp. 41-80. For the destruction of the Athenian Acropolis generally: Martin Steskal, "Der Zerstörungsbefund 480/79 der Athener Akropolis" Eine Fallstudie zum etablierten Chronologygerüst, Hamburg 2004.
  7. Gisela Richter (1966) Handbuch der griechischen Kunst. Berlin: Köln-Berlin, p. 95.
  8. John Boardman. Ed. (1993) The Oxford History of Classical Art. Oxford: Oxford University Press, pp. 87-89.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]