Kolonialna arhitektura v Latinski Ameriki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Kolonialna arhitektura na področju Latinske Amerike se nanaša na obdobje po Kolumbovem odkritju novega kontinenta 1492. pa vse do osamosvojitve kolonialnih držav v XIX. stoletju. Evropski in španski arhitektonski modeli se prenašajo na novi kontinent,  odpirajo se delavnice v katerih so se izučevali tako kolonizatorji kot lokalno prebivalstvo. To isto lokalno prebivalstvo je uvedlo stilske spremembe uvajanjem novih tehnik gradnje, novih materialov, kot so različna lepila, barve in kamni. Evropski modeli in tehnike so se obdržali kot norma katoliške cerkve, kateri je primarni cilj bila evangelizacija ameriških Indijancev. Katoliška cerkev je v tem obdobju bila glavni pokrovitelj  razvoja arhitekture in umetnosti. Iz tega razloga v arhitekturi dominira cerkveno graditeljstvo. Objekti civilne arhitekture so v manjšini, vendar so se do današnjega dne ohranile reprezentativne stavbe civilne kolonialne arhitekture. Mešanica evropske in indijanske kulture omogočila je bogat sinkretizem različnih stilov in obdobij.

Primer stila chirrugueresco prinesenega iz Španije in razvitega na področju današnje Mehike - baročna cerkev Santa Maria de Tonantzitla

Cerkvena arhitektura[uredi | uredi kodo]

Na začetku kolonialnega obdobja so cerkve in samostane, ki so jih zgradili redovniki, bili podobni trdnjavam. Njihova dekoracija se je  ujemala s tendencam obdobja. Potrebno je naglasiti, da prvi misijonarji niso bili ne arhitekti ne inženirji, vendar so kljub temu s svojim amaterskim znanjem izgradili veličastna poslopja. Na stavbah so vidni vplivi španske srednjeveške in mavrske arhitekture, gotike in renesanse,  ki se združujejo s posebnostmi vsakega posameznega reda.

Rojevanje nove hispanoameriške civilizacije je potekalo paralelno z razvojem evropskih kulturno-umetniških obdobij. Uporaba novih tehnik gradnje, novih materialov, mešanica gotskega, renesančnega in baročnega stila z elementi indijanske kulture ter prilagoditev na etnične in geografske razmere so  imeli za posledico  edinstven arhitektonski stil. Iz teh razlogov  so stavbe čistega stila, kot je katedrala Svetega Dominika (Santo Domingo) in določene civilne stavbe, kot je Palače Diega Kolumba (Diego Colón) v Dominikanski Republiki, zelo redki in osamljeni primeri.

Katedrala Santo Domingo (Dominikanska Republika)

Samostani cerkvenih redov, posebej frančiškanov in avguštincev, ki so bili zgrajeni pred letom 1570., imajo značilnosti gotskega stila. Renesansa se uvaja v treh etapah: v prvi se meša s  gotskim stilom, potem pa se pojavljajo še značilnosti pleterskega stila. V zadnji fazi se zaznavajo geometrični ornamenti. Barok je v Latinski Ameriki predvsem dekorativne narave. V Mehiki in Peruju je ta zvrst kolonialnega baroka doživela svoj arhitektonski vrhunec. Za Mehiko je posebej značilna uporaba poklikromnih dekoracij, tako imenovani churriguresco stil prinesen iz Španije. Neoklasicizem prinaša povratek v antiko in mnogo antičnih elementov na stavbah. Korintski stebri s klasičnim zatrepnim trikotnikom (timpanom) ali zaobljenim dvodelnim zatrepom prispevajo k monumentalnosti tega stila, ki ga najdemo v Gvatemali, Urugvaju ali Peruju.

Arhitektura cerkvenih redov[uredi | uredi kodo]

Frančiškani[uredi | uredi kodo]

Za ta strogi red misijonarjev so značilni masivni leseni stropi ter  atriji skromne velikosti z minimalno dekoracijo. V XVI. stoletju so frančiškani izgradili več kot štirideset poslopij. Najbolj znani primer frančiškanske arhitekture na področju Latinske Amerike je samostan v Tapeaci, ki je podoben trdnjavi. Sledijo samostani v Talamanalcu, Huejotzingu, Calpánu in Atlixcu.

Fasada samostana v Huejotzingou

Dominikanci[uredi | uredi kodo]

Dominikanci v Latinsko Ameriko prinašajo stabilen in monumentalen bazilikalni tip stavb. Frančiškane in  Avguštince so skušali prekositi v gradnji kolosalnih samostanov v Tepotztlánu, Oaxaci in Yanhuitlánu. Pričeli so z uporabo longitudinalnega križnega tlorisa, ki je pri njihovih stavbah dominanten, kot je vidno primeru cerkve v Oaxatepecu s karakterističnimi pahljačastim stropom in koničastimi loki.

Samostan Santo Domingo (Oaxaca)

Avguštinci[uredi | uredi kodo]

Svojo tendenco za lepim in dekorativnim avgištinci prenašajo na razkošne stenske črno-bele freske. Izgradili so obilno okrašena, kolosalna poslopja, na katerih je viden prehod iz gotskega v  baročni stil. Od približno dvajset avguštinskih cerkva in samostanov, najpomembnejši so sledeči samostani: v Acolmánu, Actopanu, Cuitzeu y Yuririi.

Samostan in cerkev v Acolmanu

Kapelice[uredi | uredi kodo]

Odprte kapelice nahajajo se z notranje strani atrija ali pa povezujejo s samostanom, na mestih, na katerih se odvijajo cerkveni rituali. Odprta kapelica je naziv za arhitektonsko rešitev misionarjev v XVI. stoletju na področju Vicekraljevine Nova Španija. Imele so funkcijo zunanjega prezbiterija. S tem se je nadaljevale indijanska tradicija izvajanja obredov na odprtem, spredi velikih templjev, s čim je v veliki meri olajšana evangelizacija prebivalstva. Zaprte kapelice so skoraj na vsakem korak. Imele so več namenov, vendar se najpogosteje omenja sledeča uporaba: uporabljale so se kot postaje na procesijah, v njihovi notranjosti se je pogosto odvila kratka ceremonija in se bi potem se nadaljevalo s procesijo.

Katedala v Ciudad de México[uredi | uredi kodo]

Katedrala glavnega mesta Mehike je ena od stavb, ki je največ vplivala na arhitekturo kolonialne Španije na ameriškem kontinentu. Projektiral jo je arhitekt Gómez de Trasmonte po naročilu nadškofa Alonsa de Montúfara, ki je želel izgraditi pandam znani katedrali v Sevilli. Gradnja katedrale se je začela 1563. in je končana komaj 1813. Katedrala se nahaja na Plaza de Asunción (Trg vnebovzetja) v zgodovinskem središču mesta. Danes je centralna stavba mehiške nadškofije. Katedrala je široka 58 metrov in dolga 128 metrov. Sestavljena je iz pet ladij in osemnajst lateralnih kapelic. Posvečena je vnebovzetju Device Marije.

Catedral v Ciudad de México

Civilna arhitektura[uredi | uredi kodo]

V civilni arhitekturi največ se izpostavljajo meščanske palače, grajene skorajda brez variacij: notranje štirikotno dvorišče obkroženo s štiri nadkrite galerije. Na stavbah iz XVI. stoletja je viden je srednjeveški vpliv, čeprav je že takrat precej prepleten z renesančnimi elementi. Fasade na ulicah so razkošne, kar odseva bogastvo njihovih lastnikov. Primeri takšnega tipa meščanskih palač so med ostalimi: hiša Mazariegas (San Cristobal de las Casas, država Chiapas, Meksiko), meščanaska palača mesta Cuernavaca (država Morelos, Meksiko) in palača Montejo (Mérida, poluotok Yucatán, Méksiko).

Hiše navadnih ljudi so predvsem enostavne in funkcionalne. Njihova fasade niso obilno okrašene, kot je to vidno na primeru meščanskih hiš, pri katerih dominira mavrski stil okraševanja . Za njihovo gradnjo se uporabljajo materiali kot je les, trstika, glina in zidne ograje, ki so se uporabljale za izdelavo ornamentov na fasadah. Osnovne funkcije takšnega tipa stavb so zaščita od sonca in dežja.

Palača Cortés (Mehika)[uredi | uredi kodo]

Palača Cortés je zgodovinski spomenik mesta Cuernavaca (Mehika).Izgrajena je po naročilu Hernána Kolumba, sina Krištofa Kolumba,  v prvih letih po osvojitvi Mehike. Služila mu je kot rezidenca po povratku iz Ciudad de México. Danes je upravna stavba muzeja Cuernavaca. Gradnja se je začela 1526., kar pomeni, da je palača ena od najstarejših kolonialnih stavb v Mehiki. Izgrajena je na ruševinah obrednega mesta Tlalocayacalli, ki se je v predkolumbovskih časih uporabljalo kot oltar prinašanja žrtev starešini Tlahuica, kar je prispevalo k zadrževanju pomembnosti položaja palače. Palača je tekom časa imela različne funkcije. Na začetku je bila rezidenca Hernána Kolumba in njegove žene Juane Zúñige. Od 1774. do 1821. je služila kot zapor. Tekom 1855. je bila sedišče začasne republike Juana N. Álvareza, ki je bil nasprotnik Santa Ane. Od 1864. do 1866. je bila je službeno sedišče avstrijskega nadvojvode Maksimilijana I. Že 1872., po restavraciji republike, je palača gostila vlado nedavno izvoljenega Moralesa.

Palača Cortés (Cuernavaca)

Palača Montejo v Méridi (Mehika)[uredi | uredi kodo]

Palačo so izgradili osvajalci polotoka Jukatan, člani družine Montejo. Služila jim je kot družinska rezidenca v zgodovinskem središču mesta Mérida. Poslopje je danes ohranjeno v izvirni obliki. Manjši popravki na stavbi so zanemarljivi. Danes palača deluje v službi Hiše kulture in muzeja Casa Montejo. Edini je izvirno ohranjeni primer renesančne civilne palače v Mehiki.

Palača Montejo (Mérida)

Viri[uredi | uredi kodo]

https://es.wikipedia.org/wiki/Arte_colonial_hispanoamericano

http://www.historiadelarte.us/arquitectura-colonial/inicio-arquitectura-colonial/

ÁLVAREZ, ALIX; BUESO, LAURA, LUISA, MARIA; MARTINEZ, JAVIER: Arquitectura y urbanismo colonial. http://www.actiweb.es/arianaya/archivo1.pdf