Klinefelterjev sindrom

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Klinefelterjev sindrom
kariotip 47,XXY
Specialnostmedicinska genetika uredi v wikpodatkih
Simptomiazoospermia, hipogonadizem, ginekomastija, debelost, osteoporoza, mišična oslabelost, disleksija uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10Q98.0-Q98.4
MKB-9758.7
DiseasesDB7189
MedlinePlus000382
eMedicineped/1252
MeSHD007713

Klinefelterjev sindrom (KS), znan tudi kot 47, XXY ali XXY, je skupek simptomov, katerih vzrok je več kot en kromosom X pri moških.[1] Najpomembnejša posledica je sterilnost. Pogosto so simptomi lahko da prikriti in mnogi ljudje ne vedo, da so prizadeti. Včasih so simptomi vidnejši in lahko vključujejo šibkejše mišice, večjo telesno višino, slabo koordinacijo, manj dlak po telesu, manjša spolovila, rast prsi in manj zanimanja za spolnost. Pogosto je te znake opaziti šele v puberteti.[2] Inteligenca je običajno normalna, vendar pa pogosteje prihaja do težav z branjem in problemov z govorom. Kadar so prisotni trije kromosomi X ali več, so simptomi običajno hujši.[3]

Do Klinefelterjevega sindroma po navadi pride naključno. Starejša mati lahko tveganje nekoliko poveča. Stanje se ne deduje od staršev. Osnovni mehanizem je vpliv vsaj enega dodatnega kromosoma X, poleg kromosoma Y, tako jedro namesto običajnih 46 kromosomov vsebuje 47 ali več.[4] Diagnoza KS sloni na genskem testu, s tako imenovanim kariotipom.

Za KS ni zdravila, vendar obstajajo številne terapije, ki pomagajo. Fizioterapija, govorna terapija, svetovanje in prilagojene učne metode so lahko koristne. Nadomeščanje testosterona se lahko uporabi pri osebah z bistveno znižano ravnjo. Povečane prsi je mogoče odstraniti z operacijo. Približno polovici prizadetih moških je mogoče pomagati z oploditvijo na osnovi biomedicinske tehnologije, tako da imajo možnost, imeti otroke; vendar pa gre za drago in tvegano alternativo.[5] Kaže, da imajo osebe s KS večje tveganje za raka dojke kot tipična oseba brez, vendar pa je verjetnost še vedno nižja kot pri ženskah.[6] Osebe s KS imajo skoraj normalno pričakovano dolžino življenja.[7]

Klinefelterjev sindrom je eden od najpogostejših kromosomskih motenj, pojavlja se pri  1:500 do 1:1000 živih moških novorojenčkov.[8][9] Stanje, ki nosi njegovo ime, je prvi opisal Harry Klinefelter leta 1940.[10] Leta 1956 so prvič lahko dokazali prisotnost odvečnega kromosoma X.[11] Miši imajo tudi lahko XXY sindrom, zaradi česar so uporabni raziskovalni model.[12]

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Četudi je  XXY moške mogoče opredeliti  na osnovi telesnih značilnosti, je zaradi velikih razlik v telesnih značilnostih in razvoju posameznika edini zanesljiv način pozitivne ali negativne identifikacije diagnoza na osnovi kariotipa.

Vzrok[uredi | uredi kodo]

Rojstvo celice s kariotipom XXY zaradi neuspele ločitve kromosoma X od Y kromosoma med mejozo I pri moškem.
Rojstvo celice s kariotipom XXY zaradi neuspele ločitve enega kromosoma X med mejozo II pri ženski.

Dodatni kromosom se ohrani zaradi neuspele ločitve med mejozo I in mejozo II pri očetu oziroma materi (gametogeneza). Homologna kromosoma, to je X in Y, oziroma spolna kromosoma X, se v spermi ne moreta ločiti v kromosom X in kromosom Y, oziroma v jajčni celici v dva kromosoma X. Oploditev normalne jajčne celice (X) jajce s tako spermo pomeni tako potomce XXY (Klinefelter). Podobno oploditev jajčeca z dvema X jajce z normalno spermo pomeni potomce XXY (Klinefelter).[13]

Drugi mehanizem za nastanek dodatnega kromosoma med mejozo II v jajčecu. Do neuspele ločitve pride pri tem, ki se sestrska kromatida na  spolnem kromosomu, to sta kromosom X in kromosom X, ne ločita. (meioza). Nastane XX jajčna celica, ki, oplojena z Y spermo, daje XXY potomce. Ta XXY kromosomska porazdelitev je ena od najpogostejših genetskih variacij  XY kariotipa; do nje pride pri približno 1 na 500 živih moških novorojenčkov. 

Pri sesalcih z več kot enim kromosomom X se izražajo geni samo na enem od njih (t.i. inaktivacija X) To se zgodi pri XXY moških, kot tudi pri normalnih XX ženskah. Vendar pa imajo pri XXY moških nekateri geni, ki se nahajajo v pseudoautosomalnih  regijah njihovih X kromosomov, dvojnike na kromosomu Y, ki se lahko izrazijo.[14]

Prvo objavljeno poročilo človeka s kariotipom 47, XXY sta objavila Patricia Jacobs in John Strong iz Western General Hospital v Edinburgu na Škotskem leta 1959.[15] Ta kariotip je imel v 24-letni moški, ki je imel znake Klinefelterjevega sindroma. Jacobsova je opisala svoje odkritje prve anevploidije pri ljudeh in pri sesalcih v svojem predavanjuj ob prejemu Spominske medalje Williama Allana leta 1981.[16]

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

Ta sindrom, enakomerno razširjen v vseh etničnih skupinah, je najti pri 1-2 osebah na vsakih 1000 moških v splošni populaciji.[17][18][19] 3,1% neplodnih moških ima Klinefelter sindrom. Sindrom je tudi glavni vzrok za moški hipogonadizem.[20]

Po meta-analizi iz leta 2008 je pogostnost  sindroma v zadnjih desetletjih porasla; vendar pa zgleda ne zaradi večje starosti mater ob zanositvi, saj se pogosotnost drugih trisomij spolnih kromosomov (XXX in XYY) ni povečala.[21] NIH je mnenja, da imajo starejše matere rahlo povečano tveganje.


Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Klinefelter Syndrome (KS): Overview«. nichd.nih.gov. Eunice Kennedy Shriver National Institute of Child Health and Human Development. 15. november 2013. Pridobljeno 15. marca 2015.
  2. ↑ »How do health care providers diagnose Klinefelter syndrome (KS)?«. Eunice Kennedy Shriver National Institute of Child Health and Human Development. 30. november 2012. Pridobljeno 15. marca 2015.
  3. ↑ »What are common symptoms of Klinefelter syndrome (KS)?«. Eunice Kennedy Shriver National Institute of Child Health and Human Development. 25. oktober 2013. Pridobljeno 15. marca 2015.
  4. ↑ Visootsak J, Graham JM; Graham Jr (2006). »Klinefelter syndrome and other sex chromosomal aneuploidies«. Orphanet Journal of Rare Diseases. Zv. 1. str. 42. doi:10.1186/1750-1172-1-42. PMC 1634840. PMID 17062147.
  5. ↑ »What are the treatments for symptoms in Klinefelter syndrome (KS)?«. Eunice Kennedy Shriver National Institute of Child Health and Human Development. 25. oktober 2013. Pridobljeno 15. marca 2015.
  6. ↑ Brinton, LA (Junij 2011). »Breast cancer risk among patients with Klinefelter syndrome«. Acta paediatrica (Oslo, Norway : 1992). Zv. 100, št. 6. str. 814–8. doi:10.1111/j.1651-2227.2010.02131.x. PMC 4024394. PMID 21241366.
  7. ↑ »Is there a cure for Klinefelter syndrome (KS)?«. Eunice Kennedy Shriver National Institute of Child Health and Human Development. 30. november 2012. Pridobljeno 16. marca 2015.
  8. ↑ »How many people are affected by or at risk for Klinefelter syndrome (KS)?«. Eunice Kennedy Shriver National Institute of Child Health and Human Development. 30. november 2012. Pridobljeno 15. marca 2015.
  9. ↑ »Klinefelter syndrome«. Genetics Home Reference. National Library of Medicine. 30. oktober 2012. Pridobljeno 2. novembra 2012.
  10. ↑ »Klinefelter Syndrome (KS): Condition Information«. nichd.nih.gov. 15. november 2013. Pridobljeno 15. marca 2015.
  11. ↑ Odom, Samuel L. (2009). Handbook of developmental disabilities (Pbk. izd.). New York: Guilford. str. 113. ISBN 9781606232484.
  12. ↑ Conn, P. Michael (2013). Animal models for the study of human disease (First izd.). San Diego: Elsevier Science & Technology Books. str. 780. ISBN 9780124159129.
  13. ↑ »Klinefelter Syndrome - Inheritence Pattern«. Genetics Home Reference. Nacionalni inštituti za zdravje. Pridobljeno 27. januarja 2017.
  14. ↑ »The pseudoautosomal regions, SHOX and disease«. Curr Opin Genet Dev. Zv. 16, št. 3. 2006. str. 233–9. doi:10.1016/j.gde.2006.04.004. PMID 16650979.
  15. ↑ »A case of human intersexuality having a possible XXY sex-determining mechanism«. Nature. Zv. 183, št. 4657. 31. januar 1959. str. 302–3. doi:10.1038/183302a0. PMID 13632697.
  16. ↑ Jacobs PA (september 1982). »The William Allan Memorial Award address: human population cytogenetics: the first twenty-five years«. Am J Hum Genet. Zv. 34, št. 5. str. 689–98. PMC 1685430. PMID 6751075.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  17. ↑ Jacobs PA (1979). »Recurrence risks for chromosome abnormalities«. Birth Defects Orig Artic Ser. Zv. 15, št. 5C. str. 71–80. PMID 526617.
  18. ↑ Maclean N; Harnden DG; Court Brown WM (1961). »Abnormalities of sex chromosome constitution in newborn babies«. Lancet. Zv. 2, št. 7199. str. 406–8. doi:10.1016/S0140-6736(61)92486-2. PMID 13764957.
  19. ↑ Visootsak J; Aylstock M; Graham JM (2001). »Klinefelter syndrome and its variants: an update and review for the primary pediatrician«. Clin Pediatr (Phila). Zv. 40, št. 12. str. 639–51. doi:10.1177/000992280104001201. PMID 11771918.
  20. ↑ Matlach J; Grehn F; Klink T (2012). »Klinefelter Syndrome Associated With Goniodysgenesis«. J Glaucoma. Zv. 22, št. 5. str. e7–8. doi:10.1097/IJG.0b013e31824477ef. PMID 22274665.
  21. ↑ Morris JK; Alberman E; Scott C; Jacobs P (2008). »Is the prevalence of Klinefelter syndrome increasing?«. Eur J Hum Genet. Zv. 16, št. 2. str. 163–70. doi:10.1038/sj.ejhg.5201956. PMID 18000523.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Klinefelterjev_sindrom&oldid=5749628«