Kejkavus I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kejkavus I.
'Izz al-Dīn Kaykā'ũs bin Kaykhusraw
Sinop bilingual inscription of Kaykaus I.jpg
Sultan Sultanata Rum
Vladanje1211–1220
PredhodnikKejhusrev I.
NaslednikKajkubad I.
Rojstvodatum neznan
Smrt1220
OčeKajhusrev I.
Matini znano

Kejkavus I. ali Kejkaus I. (staroanatolsko turško كَیکاوس, perzijsko عز الدين كيكاوس بن كيخسرو‎‎: ´Izz ad-Dīn Kaykāwūs ibn Kaykhusraw) je bil sultan seldžuškega sultanata Rum, ki je vladal od leta 1211 do svoje smrti leta 1220. Bil je najstarejši sin sultana Kejhusreva I., * ni znano, † 1220.

Prihod na oblast[uredi | uredi kodo]

Po smrti Kejhusreva I. po bitki pri Alaşehirju leta 1211[1] so se Kejkavus in njegova brata Kajferidun Ibrahim in Kejkubad spli zaradi nasledstva. Kejkubad je imel sprva nekaj podpore kralja Kilikijske Armenije Leona I. in strica Tugrilšaha, neodvisnega vladarja Erzuruma, Kajferidun pa je z iskanjem podpore pri ciprskih Frankih ogrožal nedavno osvojeno pristanišče Antalya. Večina emirjev in veleposestnikov v sultanatu je podpiralo Kejkavusa. Kejkavus je iz svoje baze v Malatyi osvojil Kayseri in nato Konyo in prisilil Leona I., da je prestopil na njegovo stran. Kejkubad je moral pobegniti v trdnjavo v Ankari, od koder je iskal pomoč turkmenskih plemen iz Kastamonuja. Kejkavus je kmalu aretiral oba brata si zagotovil seldžuški prestol.[2]

V tem dokaj nevarnem času se je Kejkavus pogajal za mir s cesarjem Nikejskega cesarstva Teodorom Laskarisom. S podpisom miru so se sovražnosti med državama končale, čeprav so turkmenski nomadi še naprej občasno povzročali težave na meji.[3]

Vzhodna meja in peta križarska vojna[uredi | uredi kodo]

Po zavarovanju Antalye in zahodne meje sultanata se je Kejkavus obrnil proti vzhodu. Med peto križarsko vojno so križarji z njim sklenili zavezništvo in prisilili Ajubide na vojskovanje na dveh frontah.

Osvojitev Sinopa[uredi | uredi kodo]

Dvojezični (perzijski in grški) napis Kejkavusa I. v Sinopu

Kejkavusov najpomembnejši politični uspeh bila zasedba črnomorskega pristanišča Sinop. Leta 1214 so Turkmeni ujeli trabzonskega cesarja Alekseja Komnena, ki je bil na lovu v okolici Trabzona. Ujetnika je predal sultanu, ta pa je njegovo osvoboditev pogojeval s predajo Sinopa in vazalstvom Trabzonskega cesarstva. Bizantinci so na zamenjavo pristali. Seldžuki so s tem dobili izhod na Črno morje in hkrati prekinili ozemeljsko povezavo med Nikejskim in Trabzonskim cesarstvom. Sporazum je začel veljati v nedeljo, 1. novembra 1214.[4]

Po predaji Sinopa se je trgovanje z Evropo in bizantinskima cesarstvoma neovirano nadaljevalo. Kejkavus je za guvernerja mesta, v katerem so živeli tako Turki kot Grki, imenoval Armenca Raisa Hetouma.[5] Od aprila do septembra 1215 je pod vodstvom grškega arhitekta Sebasta obnovil mestno obzidje. Stroške obnove je plačalo petnajst emirjev. Zaključek del so počastili z dvojezično spominsko ploščo na stolpu pri zahodnih mestnih vratih.[6]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Kejkavus je leta 1217 v Sivasu zgradil medreso Şifaiye, ki je hkrati tudi bolnišnica in medicinska šola. Sultanov mavzolej je pod stožčasto kupolo v južnem ivanu zgradbe. Na fasadi je sultanova pesnitev, zapisana na modrih fajančnih ploščicah.[7]

Kejkavus I.
Rojen: ni znano Umrl: 1220
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Kejhusrev I.
Sultan Sultanata Rum
1211-1220
Naslednik:
Kejkubad I.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Redford, Scott (1991). The Alaeddin Mosque in Konya Reconsidered. Artibus Asiae (Zürich: Artibus Asiae Publishers) 51 (1/2): 54–74. doi: 10.2307/3249676. ISSN 0004-3648. JSTOR 3249676.
  2. Cahen, Claude (1968). Pre-Ottoman Turkey: A general survey of the material and spiritual culture and history c. 1071-1330. New York: Taplinger. str. 120–121. ISBN 1-59740-456-X.
  3. Cahen, Pre-Ottoman Turkey, tr. 121.
  4. Anthony Bryer, Richard Winfield. The Byzantine Monuments and Topography of the Pontos, vol. 1. Washington D.C.: Dumbarton Oaks, 1985, str. 71-72.
  5. Cahen, Pre-Ottoman Turkey, str. 123.
  6. Bryer in Winfield, Pontos, str. 71-72.
  7. Redford, Scott (1991). The Alaeddin Mosque in Konya Reconsidered. Artibus Asiae (Zürich: Artibus Asiae Publishers) 51 (1/2): 54–74. ISSN 0004-3648. JSTOR 3249676.