Kattegat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kattegat
Kattegatt
Karta Kattegata in Skagerraka
Lega v Evropi
Lega v Evropi
Kattegat
Etimologijadob.»"cat's gate"«
Države porečjaDanska, Švedska
Površina30.000 km²

Kattegat dansko: [ˈkʰætəkæt]; švedsko Kattegatt) je 30.000 km² veliko morsko območje, ki ga na zahodu omejujejo polotok Jutlandija, otoki Danskih prelivov in Baltsko morje na jugu ter province Bohuslän, Västergötland, Halland in Skåne na Švedskem na vzhodu. Baltsko morje se izliva v Kattegat skozi Danske prelive. Morsko območje je nadaljevanje Skagerraka in ga lahko razumemo kot zaliv Severnega morja, vendar v tradicionalni skandinavski rabi temu ni tako.

Kattegat je precej plitvo morje in je lahko zelo težko in nevarno za plovbo zaradi številnih peščenih in kamnitih grebenov ter zapletenih tokov, ki se pogosto spreminjajo. V sodobnem času so bili izkopani umetni kanali morskega dna, številni grebeni so bili izkopani s črpanjem peska in nameščeno je bilo dobro razvito omrežje za svetlobno signalizacijo, da se zaščiti zelo gost mednarodni promet tega majhnega morja.

Ob Kattegatu je več velikih mest in večjih pristanišč, kot so Göteborg, Aarhus, Aalborg, Halmstad in Frederikshavn v padajoči velikosti.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Älvsborg pri Göteborgu, morska trdnjava v Kattegatu

V skladu z definicijo iz konvencije iz leta 1932, ki so jo podpisale Danska, Norveška in Švedska (registrirana v seriji pogodb Društva narodov 1933–1934), je severna meja med Kattegatom in Skagerrakom na najsevernejši točki Skagen na Jutlandiji, medtem ko je južna meja proti Øresundu na konici polotoka Kullen v Scaniji.[1]

Glavne reke, ki se stekajo v Kattegat, so reke Göta älv pri Göteborgu, skupaj z Laganom, Nissanom, Ätranom in Viskanom v provinci Halland na švedski strani ter reka Gudenå v Jutlandiji na Danskem.

Glavni otoki Kattegata so Samsø, Læsø in Anholt; zadnji dve sta zaradi razmeroma suhega podnebja zaznani kot pripadajoči danskemu puščavskemu pasu.

Številna omembe vredna obalna območja mejijo na Kattegat, vključno z naravnim rezervatom Kullaberg v Scaniji na Švedskem, ki vsebuje številne redke vrste in slikovito skalnato obalo, mesto Mölle s slikovitim pristaniščem in razgledom na Kullaberg ter Skagen na severnem koncu Danske.

Od leta 1950 se razmišlja o projektu mostu, ki se običajno imenuje Kattegatbroen (most Kattegat), ki bi povezal Jutlandijo in Zelandijo čez Kattegat. Od poznih 2000-ih je projekt ponovno dobil zanimanje več vplivnih politikov na Danskem. Most je običajno predviden kot povezava Hova (vas južno od Odderja na območju Aarhusa) s Samsøjem in Kalundborgom.[2][3]

Obseg[uredi | uredi kodo]

Mednarodna hidrografska organizacija opredeljuje meje »Kattegat, Sound and Belts« (to je Kattegat, Øresund, Great Belt in Little Belt), kot sledi:[4]

Na severu
Črta, ki povezuje Skagen (Skaw, najsevernejša točka Danske) in Paternoster Skær (57°54′N 11°27′E / 57.900°N 11.450°E / 57.900; 11.450) in od tod proti severovzhodu skozi plitvine do otoka Tjörn.
Na jugu
Meje Baltskega morja v Beltih in Soundu:

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Po Den Store Danske Encyklopædi in Nudansk Ordbog ime izhaja iz nizozemskih besed katte za 'mačji' in gat za 'vrata, prehod'. Izhaja iz poznosrednjeveškega navigacijskega žargona, v katerem so kapitani hanzeatskih trgovskih flot primerjali Danske prelive s tako tesnim prehodom, da bi se celo mačka zaradi številnih grebenov in plitvin s težavo prebili skozenj.[5][6] Na neki točki so bile prehodne vode široke le 3,84 km. Ime köbenhavnske ulice Kattesundet ima primerljiv etimološki pomen, in sicer 'ozek prehod', lit. 'mačja ožina'.

Arhaično ime za Skagerrak in Kattegat je bilo Norveško morje ali Jutlandsko morje (Saga Knýtlinga omenja ime Jótlandshaf). Njegovo starodavno latinsko ime je bilo Sinus Codanus.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Nadzor nad Kattegatom in dostop do njega sta bila pomembna v zgodovini mednarodnega pomorstva. Do dokončanja prekopa Eider leta 1784 je bil Kattegat edina morska pot v baltsko regijo in iz nje.[7]

Od leta 1429 v srednjem veku je danska kraljeva družina – in kasneje država Danska – močno uspevala zaradi Sound Due, cestnine, ki so jo zaračunavali za prehod skozi Øresund, medtem ko je København zagotavljal zatočišče, trgovino in možnosti popravil ter zaščito pred piratstvom. Dajatve so bile končno odpravljene leta 1857.

Biologija[uredi | uredi kodo]

V Kattegatu ima slanost izrazito dvoslojno strukturo. Zgornja plast ima slanost med 18 ‰ in 26 ‰, spodnja plast – ločena z močnim haloklinom na približno 15 m – pa ima slanost med 32 ‰ in 34 ‰. Spodnjo plast sestavlja morska voda, ki priteka iz Skagerraka, s slanostjo na ravni večine drugih obalnih morskih voda, zgornja plast pa je sestavljena iz morske vode, ki priteka iz Baltskega morja in ima veliko nižjo slanost, primerljivo s somornico, vendar še vedno veliko višja od preostalega Baltskega morja. Ta dva nasprotujoča si toka vsako leto preneseta neto presežek 475 km³ morske vode iz Baltika v Skagerrak.[8] Ob močnejših vetrovih so plasti v Kattegatu ponekod popolnoma premešane, kot je Great Belt, zato je celotna slanost v tem majhnem morju zelo spremenljiva. To postavlja nekaj edinstvenih pogojev za tukajšnje morsko življenje.[9]

V severnem Kattegatu najdemo hladne izvire, lokalno znane kot brbotajoči grebeni (dansko boblerev). V nasprotju s hladnimi izviri na večini drugih krajev (vključno s Severnim morjem in Skagerrakom) so brbotajoči grebeni Kattegata na razmeroma majhnih globinah, običajno med 0 in 30 m pod površjem.[10][11] Pronicanje je odvisno od metana, ki se je odložil v obdobju Eemian, in v mirnem vremenu je včasih mogoče videti mehurčke na vodni gladini. Karbonatna cementacija in litifikacija tvorita stebre visoke do 4 m in podpirata bogato biotsko raznovrstnost. Zaradi svojega edinstvenega statusa so mehurčkasti grebeni Kattegata deležni določene stopnje zaščite in jih Evropska unija (EU) priznava kot habitat Natura 2000 (tip 1180).[12]

Ekološki kolaps[uredi | uredi kodo]

Kattegat je bilo eno prvih morskih mrtvih območij, ki so jih opazili v 1970-ih, ko so znanstveniki začeli preučevati, kako intenzivne industrijske dejavnosti vplivajo na naravni svet.[13][14] Od takrat so študije in raziskave omogočile veliko vpogleda v procese, kot je evtrofikacija, in kako se z njo spopasti. Danska in EU sta od prvega akcijskega načrta za vodno okolje leta 1985 začeli izvajati drage in daljnosežne domače projekte, da bi zaustavili, popravili in preprečili te okoljsko uničujoče in gospodarsko škodljive procese, zdaj pa sta zaposleni pri izvajanju četrtega. Akcijski načrti povzemajo široko paleto pobud in vključujejo tako imenovane nitratne direktive.[15] Akcijski načrti so bili na splošno ocenjeni kot uspešni, čeprav delo še ni končano in vsi cilji še niso v celoti doseženi.[16]

Zaščite[uredi | uredi kodo]

Grenen na Danskem je pomemben za selitve ptic in je zaščiteno območje
Naravni rezervat Bjärekusten s Hovs Hallarjem na Švedskem

Zaradi zelo gostega pomorskega prometa in številnih velikih obalnih naselij je Kattegat od leta 2006 določen kot območje nadzora nad emisijami žvepla kot del Baltskega morja. Od 1. januarja 2016 je bila referenčna vrednost za žveplo v gorivih znižana na 0,1 %.[17]

Več večjih območij Kattegata je označenih kot Natura 2000 in pod različnimi vrstami zaščite ptic, kot je Ramsarska konvencija. Preostali večji plitvi grebeni sodijo med zaščito, saj so pomembna drstišča in prehranjevalna območja za ribe in morske sesalce ter podpirajo cvetočo, a ogroženo biotsko raznovrstnost. Zavarovana območja so:

Danska[18]

  • Grenen
  • Aalborški zaliv, ki obsega 1774 km²2 (685 kvadratnih milj) veliko plitvo morsko območje
  • Obalni travniki na Læsøju in kamniti grebeni južno od otoka
  • Anholt in morje severno od otoka

Švedska[19]

  • Estuarij Nordre älv severno od Göteborga. Pomembno mesto za ptice selivke in ribe.
  • Otočje Vrångö (švedsko Vrångöskärgården), del göteborškega arhipelaga. Pomembno območje razmnoževanja morskih ptic in tjulnjev.
  • Fjord Kungsbacka. Plitvodni fjord med Göteborgom in Varbergom, vključno s pomembnimi slanimi močvirji.
  • Hovs Hallar
  • Naravni rezervat Kullaberg

Galerija[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Convention No 3210. League of Nations Treaty Series 139, 1933–1934. Retrieved 27 December 2012.
  2. Rolf Ask Clausen (2. oktober 2007). »Ingeniøren 1955: Byg bro over Samsø [Build a bridge across Samsø]«. Ingeniøren (v danščini). Pridobljeno 16. februarja 2016.
  3. »En fast Kattegatforbindelse«. kattegatforbindelse.dk (v danščini). Kattegatkomitéen. Pridobljeno 15. maja 2017.
  4. »Limits of Oceans and Seas« (PDF) (3. izd.). International Hydrographic Organization. 1953. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. oktobra 2011. Pridobljeno 28. decembra 2020.
  5. Den Store Danske Encyklopædi (2004), CD-ROM edition, Copenhagen: Gyldendal, entry Kattegat.
  6. Nudansk Ordbog (1993), 15th edition, 2nd reprint, Copenhagen: Politikens Forlag, entry Kattegat.
  7. »Kattegat | strait, Denmark-Sweden«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 16. maja 2017.
  8. Ærtebjerg, G., Andersen, J.H. and Schou Hansen (2003). »Hydrography«. Nutrients and Eutrophication in Danish Seawaters. Danish Environmental Protection Agency and National Environmental Research Institute. Pridobljeno 30. januarja 2016.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  9. Matti Leppäranta nad Kai Myrberg (2009). Physical Oceanography of the Baltic Sea. Springer-Praxis. str. 72–74. ISBN 9783540797036. Pridobljeno 30. januarja 2016.
  10. Jensen; Aagaard; Burke; Dando; Jørgensen; Kuijpers; Laier; O'Hara; Schmaljohann (1992). »"Bubbling reefs" in the Kattegat: Submarine landscapes of carbonate-cemented rocks support a diverse ecosystem at methane seeps«. Marine Ecology Progress Series. 83: 103–112. Bibcode:1992MEPS...83..103J. doi:10.3354/meps083103.
  11. »Red List – Submarine structures made by leaking gases« (PDF). HELCOM. 2013. Pridobljeno 16. junija 2017.
  12. »Proposed measures for fisheries management in Natura 2000-sites in the Danish territorial area of the Kattegat and Samsø Belt« (PDF). Meeting at the AgriFish Agency, Copenhagen. Minister for Food, Agriculture and Fisheries (Denmark). 20. marec 2012. Pridobljeno 16. junija 2017.
  13. »Further Rise in Number of Marine 'Dead Zones'«. UNEP. 19. oktober 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. oktobra 2009. Pridobljeno 30. januarja 2016.
  14. Karleskint, Turner and Small (2013). Introduction to Marine Biology (4 izd.). Brooks/Cole. str. 4. ISBN 978-1285402222.
  15. Implementation of the Nitrates directive in Denmark Arhivirano 3 December 2013 na Wayback Machine. Danish Ministry of the Environment
  16. Jesper H. Andersen; Jacob Carstensen (25. oktober 2011). »Action Plans for the Aquatic Environment have been a success«. Politiken (v danščini). Pridobljeno 24. novembra 2014.
  17. »New sulphur regulations may lead to distortion of competition in the shipping industry«. MT Online. 12. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. januarja 2016. Pridobljeno 19. januarja 2016.
  18. »Natura 2000« (v danščini). Danish Nature Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2016. Pridobljeno 19. januarja 2016.
  19. »Natura 2000« (v švedščini). Swedish Environmental Protection Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. januarja 2016. Pridobljeno 19. januarja 2016.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]