Kalcitonin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Kalcitonin je peptidni hormon, sestavljen iz 32 aminokislin, ki ga izločajo parafolikularne celice ščitnice. Izloča se ob povečani koncentraciji kalcija v krvi in deluje kot antagonist parathormona. Receptorji zanj so v ascendentnem delu Henleyeve zanke in na membranah osteoklastov.

Odsotnost izločanja ne povzroči kliničnih znakov.

Kemična zgradba[uredi | uredi kodo]

Človeški kalcitonin je sestavljen iz 32 aminokislin in ima molekulsko maso 3420.

Primarna struktura: H-Cys-Ser-Asn-Leu-Ser-Thr-Cys-Val-Leu-Gly-Lys-Leu-Ser-Gln-Glu-Leu-His-Lys-Leu-Gln-Thr-Tyr-Pro-Arg-Thr-Asp-Val-Gly-Ala-Gly-Thr-Pro-NH2

Med cisteinoma na mestih 1 in 7 se tvori disulfidna vez, na C-koncu pa pride do amidacije. Obe omenjeni kemični spremembi na hormonu sta bistveni za njegovo aktivnost.

Uravnavanje in delovanje[uredi | uredi kodo]

Sproščanje kalcitonina spodbudi poleg povišane koncentracije kalcija v krvi tudi gastrointestinalni hormon pentagastrin.

Kalcitonin znižuje plazemsko koncentracijo kalcija, in sicer po več poteh:

  • zavira sproščanje kalcija iz kostnine, tako da zavira dejavnost osteoklastov;
  • spodbuja izločanje kalcija in fosfatov v ledvicah, tako da zavre njuno reabsorpcijo;
  • zavira absorpcijo kalcija iz črevesja.