Jože Pirnat

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jože Pirnat - Jozl
Portret
v Šmidlovi dvorani Škocjanskih jam, junij 1977
Rojstvo20. oktober 1950({{padleft:1950|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})
Ljubljana
Smrt17. junij 2018({{padleft:2018|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:17|2|0}}) (67 let)
Ljubljana
Državljanstvo SFRJ
 Slovenija
Alma materUniverza v Ljubljani
Poklicpsiholog
Poznan pojamar, kartograf, psiholog
PodpisPodpis

Jože-Joško Pirnat [jóže pírnat], slovenski jamar in kartograf, * 20. oktober 1950, Ljubljana, † 17. junij 2018, Ljubljana.

Joško Pirnat, z jamarskim imenom "Jozl", je znan predvsem po svojem delu pri dokumentiranju prek 600 jam obsegajočega podzemskega sistema Kaninskega pogorja,[1] kjer je naredil tudi načrte nekaterih najglobljih brezen.[2]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Po osnovni šoli in gimnaziji v Ljubljani je diplomiral na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Deloval je kot šolski psiholog, do upokojitve leta 2017 na Osnovni šoli Franceta Bevka v Ljubljani.[3] Umrl je po kratki in hudi bolezni.

Jamarstvo[uredi | uredi kodo]

K raziskovanju podzemskega sveta ga je pritegnil starejši brat Stane Pirnat - Bingelj,[4] rojen 1942, jamar od leta 1959.[5] Jozl je postal član Društva za raziskovanje jam Ljubljana (DZRJL) leta 1963.[6] V naslednjih dveh desetletjih je kot član raziskovalne ekipe DZRJL sodeloval pri pomembnejših odpravah v globoka brezna, npr. v Jazben na Banjški planoti,[7] Žankano jamo v Istri,[8] Pološko jamo nad Tolminom,[9] in Brezno pri gamsovi glavici na Pršivcu nad Bohinjem.[10] Pološka jama je v tistem času veljala za najglobljo jamo na svetu, raziskano od spodaj navzgor, Brezno pri gamsovi glavici pa je bila najgloblja jugoslovanska jama. V letih od 1964 do 1974 je v slovenski kataster jam [11] prispeval 24 novih jam, od tega 19 s Kaninskega pogorja.[12][5][13]

Jozl pri plezanju v steni Kogla, 1967, foto Primož Krivic

Leta 1972 je napisal priročnik Jamarska tehnika,[14] po splošnem Jamarskem priročniku iz leta 1964 prvo samostojno delo, namenjeno predvsem premagovanju podzemskih vertikal. V sedemdesetih letih je prišlo tu do prehoda z uporabe žičnih lestvic ob varovanju z vrvjo na bistveno poenostavitev z uporabo ene same vrvi, do vrvne tehnike.[15] Od leta 1972 do 1975 je bil Jozl vodja Jamarske reševalne službe pri Jamarski zvezi Slovenije,[16] o jamarski tehniki pa je med leti 1975 in 1978 predaval na jamarski šoli DZRJL.[17][18][19][20] Ob zanimanju za tehnične vidike jamarstva, sem je spadalo tudi risanje načrtov, se je Jozl ukvarjal še s splošnimi, humanističnimi vprašanji odnosa med človekom in podzemljem.[21][22][23]

Kanin[uredi | uredi kodo]

Ko se je v devetdesetih letih torišče delovanja DZRJL premaknilo na Kaninsko pogorje, zaradi obeta rekordnih globin tudi v svetovnem merilu, je pri tem sodeloval tudi Jozl. Leta 1998 je kot član skupine DZRJL, ki je pregledovala teren okoli Visoke glave, našel manjši vhod. Pod njim se je nadaljevala jama, kasneje poimenovana v spomin na pred kratkim preminulega prijatelja Renata Verbovška Renejevo brezno.[24] Sredi leta 2020 je bila ta jama s 1.322 metri globine tretja najgloblja jama v Sloveniji in 30. najgloblja na svetu.[25] V dveh desetletjih po letu 2000 je Jozl svoj čas namenil predvsem uporabi novih možnosti, ki so se odprle tako z napredkom računalniško podprtega merjenja jam,[26] kot s širšo dostopnostjo programske opreme, namenjene kartiranju jam, tudi v treh dimenzijah,[27] ter novi estetiki, ki jo je prinesla vektorska grafika.[2]

Jozl je populariziral jamski svet na Kaninu s predavanji, [28] sodeloval pri publikacijah o naravoslovnih in drugih vidikih gorovja nad Bovcem,[29] ter postal avtoriteta na področju raziskovanj najpomembnejšega podzemskega prizorišča v Julijskih alpah.[30]

Jože Pirnat: Pogled z zahoda na prerez jam Renejevo brezno in P4 na Kaninu leta 2017

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Raztresen, Marjan (26. marec 2014). »Pol stoletja globin Kaninskih podov«. Ljubljana: Slovenske novice. Pridobljeno 20. junija 2018.
  2. ↑ 2,0 2,1 Borko, Špela (6. januar 2017). »-1002 ali kako je P4 prišel med velike«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 5–9. Pridobljeno 19. junija 2018.
  3. ↑ »Osnovna šola Franceta Bevka, 2016 / 2017« (PDF). Osnovna šola Franceta Bevka. 2016. Pridobljeno 19. junija 2018.
  4. ↑ Juvan, Marjan (2012). »Priznanje veteranom« (PDF). Glas podzemlja. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 25–26. Pridobljeno 20. junija 2018.
  5. ↑ 5,0 5,1 Presetnik, Primož. »Kataster jam / Prvopristopniške jame od št. 1801 do 3300«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno 19. junija 2018.
  6. ↑ Podpac, Ljubo; Lindič, Jernej (1975). »Seznam članov društva za raziskovanje jam Ljubljana - 1974«. Glas podzemlja. Št. II. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 18–22. Pridobljeno 19. junija 2018.
  7. ↑ Pirnat, Joško (1969). »40 ur v Jazbenu« (PDF). Glas podzemlja. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 14–17. Pridobljeno 19. junija 2018.
  8. ↑ Pirnat, Jože (1970). »Žankana jama, maj 1969« (PDF). Glas podzemlja. Zv. I. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 1–3. Pridobljeno 19. junija 2018.
  9. ↑ Pirnat, Joško (1971). »Pološka jama (januar 1971)«. Glas podzemlja. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 12–15. Pridobljeno 19. junija 2018.
  10. ↑ Pirnat, Jože; Planina, Tomaž (1973). »Brezno pri gamsovi glavici v Julijskih Alpah (poročilo DZRJL o raziskavi 22. - 29. 9. 1972)« [The pothole »Brezno pri Gamsovi glavici« in Julian Alps (DZRJL, Report about the Exploration from 22. till 29. 9. 1972)] (PDF). Naše Jame / Bulletin of the Speleological Association of Slovenija. Ljubljana. 15: 47–56. Pridobljeno 19. junija 2018.
  11. ↑ »eKataster jam«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno 20. junija 2018.
  12. ↑ Presetnik, Primož. »Kataster jam / Prvopristopniške jame od št. 501 do 1800«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno 19. junija 2018.
  13. ↑ Presetnik, Primož. »kataster jam / Prvopristopniške jame od št. 3301 do 4600«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno 19. junija 2018.
  14. ↑ Pirnat, Jože (1972). Jamarska tehnika / Jože Pirnat ; [sodelavca Tomaž Planina in Primož Krivic ; ilustriral Jože Pirnat]. Ljubljana: Jamarska zveza Slovenije. str. 81.
  15. ↑ Pirnat, Jože (1975). »Nora tehnika raziskovanja vertikalnih odsekov v kraških jamah«. Glas podzemlja. Zv. I. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 5–9. Pridobljeno 19. junija 2018.
  16. ↑ Lajovic, Aleš. »Zgodovina JRS«. Jamarska zveza Slovenije. Pridobljeno 27. junija 2018.
  17. ↑ »Jamarska šola 1975«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. 1975. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2020. Pridobljeno 19. junija 2018.
  18. ↑ »Jamarska šola 1977«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. 1977. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2020. Pridobljeno 19. junija 2018.
  19. ↑ »Jamarska šola 1976«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. 1976. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2020. Pridobljeno 19. junija 2018.
  20. ↑ »Jamarska šola 1978«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. 1978. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2020. Pridobljeno 19. junija 2018.
  21. ↑ Pirnat, Joško (1971). »Še o prerokih po Puticku«. Glas podzemlja. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 6–6. Pridobljeno 19. junija 2018.
  22. ↑ Pirnat, Joško (1981). »Kaj je jamarstvo«. Glas podzemlja. Zv. I. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 93–96. Pridobljeno 19. junija 2018.
  23. ↑ Pirnat, Joško (2002). »Veliki manipulator / Sporočila«. Glas podzemlja. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 84–89. Pridobljeno 19. junija 2018.
  24. ↑ Presetnik, Primož (2013). »Renetovo brezno (1998->)«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. julija 2018. Pridobljeno 19. junija 2018.
  25. ↑ Gulden, Bob (1. junij 2020). »World's Deepest Caves«. Salem, VA: www.caverbob.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. oktobra 2017. Pridobljeno 25. julija 2020.
  26. ↑ Pirnat, Jože (2016). »Therion za vsakdanjo rabo / Vse, kar ste želeli vedeti o Therionu, pa si niste upali ali znali vprašati« (PDF). Glas podzemlja. Ljubljana: Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. str. 9–17. Pridobljeno 19. junija 2018.
  27. ↑ Pernhart, Joshua (23. junij 2017). »Digitalne kaninske jamarske karte in 3D model Kanina, Kanin Leaflet Maps 2017«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno 19. junija 2018.
  28. ↑ Pirnat, Jože (2. marec 2005). »Kanin: ali je še svetovna jamarska vroča točka?«. Ljubljana, Oddelek za geografijo na Filozofski fakulteti. Pridobljeno 19. junija 2018. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |event= (pomoč)
  29. ↑ Kunaver, Jurij (2011). Kaninsko pogorje in učna pot na Prestreljeniških podih : naravoslovni, zgodovinski in turistični vodnik / Jurij Kunaver s sodelavci ; [fotografije Metka Belingar ... [et al.] ; ilustracije in grafikoni Metka Belingar, Jože Pirnat ; izrez iz karte občine Bovec Geodetski inštitut Slovenije]. Bovec: Turistično društvo. str. 167.
  30. ↑ Pirnat, Jože (10. februar 2014). »50 let jamarskih raziskovanj na Kaninu v številkah«. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno 19. junija 2018. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |event= (pomoč)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jože_Pirnat&oldid=6165429«