Pojdi na vsebino

Janez Vurnik mlajši

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Janez Vurnik)
Janez Vurnik mlajši
Rojstvo3. november 1849({{padleft:1849|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[1]
Radovljica[1]
Smrt18. marec 1911({{padleft:1911|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1] (61 let)
Radovljica[1]
Državljanstvo Cislajtanija
 Avstrijsko cesarstvo
Poklickipar
Spomenik Josipini Hočevar v Radovljici. Spomenik iz leta 1908 ima obliko vodnjaka. Podstavek je izdelal Janez Vurnik, skulpturo dečka pa njegov učenec Jožef Pavlin.

Janez Vurnik mlajši, slovenski kipar, * 3. november 1849, Radovljica, † 18. marec 1911, Radovljica.

Danes ga z očetom Janezom Vurnikom st. uvrščamo med najpomembnejše cerkvene umetnike in umetnike historizma pri nas.[2] Njegov sin je bil arhitekt Ivan Vurnik.

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Radovljici podobarju Janezu Vurniku st. in materi Uršuli (roj. Dežman). Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, nato 4 semestre oz. 2 leti realko v Ljubljani. 1860–1862 se je v očetovi delavnici učil podobarstva, kamnoseštva in kiparstva, najprej kot vajenec, nato pomočnik.[3] Njegov oče je imel namreč več kot 200 strokovnih knjig o arhitekturi, podobarstvu in umetni obrti, ki so Janeza kot dečka precej zanimale. Risal je po prilogah, se učil oblik slogov in študiral konstrukcije iz različnih materialov. Leta 1873 je obiskal Dunaj in tamkajšnjo svetovno razstavo.[2][4]  

Pri 27 letih (1877–1878) je šel v Laas na Tirolskem h kiparju Carlu Johannu Steinhäuserju[5]. Mojstrove osnutke je prenašal na kamen s tehniko punktiranja. Najpomembnejša taka kipa sta bila sv. Matej za stolnico v Strasbourgu in Madona z otrokom, ki jo danes hrani Narodna galerija v Ljubljani. Marmornati kip Madone je vzel namesto plačila, ko se je po Steinhäuserjevi smrti vrnil domov. Kasneje ga je namestil ob svoji hiši v Radovljici (danes Partizanska pot 6). Do očetove smrti leta 1889 je delal predvsem z njim in le redko samostojno. Ko je prevzel vodstvo očetove delavnice, je štela več kot 20 zaposlenih, kiparskih učencev in kamnosekov. Mojstri, ki so delali v Vurnikovi delavnici, so sloveli po svoji natančnosti, marljivosti, obrtniški spretnosti in posluhu za zahteve materiala.[6] Franc Ropret, eden izmed učencev, je delavnico označil za »poslednjo zasebno šolo za cerkveno umetnost.«[7] Polagoma je dosegel sloves prvega umetnika plastike na Kranjskem.

Leta 1893 je potoval prek Tirolske v München, Nürnberg, Prago in na Dunaj. 1900 je s svojim učencem, sodelavcem in prijateljem Jožefom Pavlinom prepotoval Italijo: obiskala sta Rim, Firence, Padovo in Benetke. 1904 je bil imenovan za konservatorja državne centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju. Kakor oče je bil tudi Janez ml. član stanovske zveze avstrijskih gradbenikov in kiparjev Wiener Bauhütte. Od 1894 je bil član odbora Društva za krščansko umetnost v Ljubljani, kjer je sodeloval predvsem pri odsekih za kiparstvo, stavbarstvo in slikarstvo, sploh pri snovanju stenskih poslikav.[3] Po njegovih načrtih je slikar Matija Bradaška poslikal baročno cerkev v Begunjah na Gorenjskem, ki jo uvrščamo med boljša dela takratnega stenskega slikarstva na slovenskih tleh.[2] 1907–1911 je poučeval strokovno risanje na obrtni šoli v Radovljici. [3] 

V svojem prizadevanju za strokovno izpopolnitev, tako idejno kot tehnično, je bil neumoren delavec in erudit. V delavnici je izdeloval načrte po naročilih, risal skice za izvedbo in nadzoroval izvedbo dela. V prostem času je prebiral knjige in revije, ki jih je prejemal na ogled iz dunajskih in ljubljanskih knjigarn. Sledil je torej tuji strokovni literaturi in dopolnjeval očetovo knjižnico, ki je na koncu štela več kot 700 enot (danes jo hrani SAZU).[3] Proučeval je vse zgodovinske sloge in jih obvladal od arhitekturnih in kiparskih prvin do značilnosti ornamenta. Osredotočal se je na romansko, gotsko in renesančno arhitekturo. Največ je oblikoval v neogotskem in neorenesančnem slogu, tj. oltarje, cerkveno plastiko in drugo cerkveno opremo. Kipe so izdelovali predvsem njegovi pomočniki, a si je kljub temu tudi sam pridobil sloves enega najboljših slovenskih cerkvenih kiparjev. Posamezne prvine je povzemal iz florentinskega quattrocenta. Kot cerkveni kipar se je strogo ravnal po liturgičnih predpisih in tudi poudarjal pomen tabernaklja.[2][4] Prav po teh načelih in v renesančnem slogu je ustvaril svoja najboljša dela, predvsem na Brezjah in Ljubnem. Bil je strokovnjak za prenavljanje in ohranjanje starih oltarjev in arhitekture. Ustvarjal je z lesom in kamnom. Novo cerkveno opremo je prilagajal obstoječi. Delal je načrte za znamenja, kapelice, nagrobnike, stenske poslikave in izvajal stavbna dela. Njegovi nagrobniki so večinoma oblikovani v historičnih slogih.[6]

Po njegovi smrti je delavnico prevzel Jožef Pavlin. Vodil jo je le tri leta, do svoje smrti na fronti v Galiciji 1914. Ostali pomočniki, kot so Franc Ropret z Bleda, Anton Kuhovsky iz Ribnega pri Bledu in Janez Resman iz Mošenj, dela niso zmogli nadaljevati, saj so se v tem času že osamosvojili. K temu je prispeval tudi zaton historizma po prvi svetovni vojni, prehod v ekspresionizem in s tem povezano zmanjšanje cerkvenih naročil za Vurnikov slog ustvarjanja.[2][7]

Sloves njegovega dela in dela Janeza Vurnika st. je olajšal vzpon njegovega sina, arhitekta Ivana Vurnika: lažje je prišel do prvih naročil, v delavnici si je pridobil prve izkušnje in pomagal si je lahko z očetovimi pomočniki.[2]

Pomembnejša dela

[uredi | uredi kodo]

Nagrobniki: rodbina Zupan (Rodbine pri Žirovnici, Žale v Ljubljani, 1889), Martin Skubic (Ribnica, 1892), rodbina Bulovec (Radovljica, ok. 1911), Jožef Smrekar (Žale v Ljubljani, ok. 1911)[8], Lovro Pintar (z Janezom Vurnikom st., 1876)

Povzeto iz:

  • Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987–2002. III: 176; IV: 29; V: 72; VI: 96; VII: 275; X: 65; XIV: 404; XV: 312. (COBISS)
  • Globočnik, Damir. »Kamnoseka in podobarja Janez Vurnik st. in Janez Vurnik ml. iz Radovljice.« Ivan Vurnik: 1884-1971: slovenski arhitekt. Ljubljana: Organizacijski odbor projekta Vurnik, 1994. 49–52. (COBISS)
  • Žitko Durjava, Sonja. Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1989. (COBISS)
  • Žitko Durjava, Sonja. »Vurnik mlajši, Janez«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 Slovenska biografija — Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. — ISSN 2350-5370
  2. 1 2 3 4 5 6 Globočnik, Damir (1992). Radovljiški zbornik 1992. Radovljica: Skupščina občine Radovljica. str. 67. COBISS 1411011. {{navedi knjigo}}: Prezrt |work= (pomoč)
  3. 1 2 3 4 »Vurnik, Janez ml. (1849–1911) - Slovenska biografija«. www.slovenska-biografija.si. Pridobljeno 13. januarja 2026.
  4. 1 2 Žitko Durjava, Sonja (1989). Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica. COBISS 7701760.
  5. ↑ Kasten, Eberhard (2020). Allgemeines Künstlerlexikon. Berlin: Walter de Gruyter GmbH. str. 76. {{navedi knjigo}}: Prezrt |work= (pomoč)
  6. 1 2 Sinobad, Jure (1998). Dežela: kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Ljubljana: Znanstveni inštitut FF. str. 207. COBISS 74857728.
  7. 1 2 Maleš, Miha (december 1938). »Dva slovenska ljudska umetnika Ivan Klemen in Franc Ropert«. Umetnost: mesečnik za umetniško kulturo. str. 77. Pridobljeno 28. oktobra 2025.
  8. ↑ »Vurnik, Janez st. (1819–1889) - Slovenska biografija«. www.slovenska-biografija.si. Pridobljeno 28. oktobra 2025.

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Janez_Vurnik_mlajši&oldid=6626740«